Jedro

Otrokova korist je vrednostni pojem, ki je ni mogoče pojmovati samo v subjektivnem smislu kot otrokova hotenja, temveč tudi v objektivnem smislu, ko se koristi otroka ovrednotijo na podlagi strokovnih mnenj. Po mnenju sodišča je bil tudi določen način stikov med očetom in otrokom ustrezen glede na okoliščine, starost otroka in njegovo sposobnost za razumevanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 9. 11. 2000, dopolnila izrek z novo 4. točko, s katero je odločila, da je A.A. kot mati mladoletnega B.B. dolžna omogočiti in dopustiti osebne stike med otrokom in očetom, kakor so določeni. S prvostopno začasno odločbo, ki jo je v ostalem delu potrdila, je prvostopni organ C.C. določil osebne stike z njegovim mladoletnim sinom B.B., rojenim 10. 11. 1993, v prisotnosti strokovne delavke Centra za socialno delo A. vsako sredo od 14.15 ure do 15.45 ure, ko oče in strokovna sodelavka ob 14.15 uri otroka prevzameta na Osnovni šoli V in ga ob 15.45 uri pripeljeta na materin dom. Tako določeni stiki se izvajajo le v času rednega pouka in se začnejo izvrševati v sredo 29. 11. 2000 (1. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (2. točka izreka). Ta odločba velja za obdobje 6 mesecev (3. točka izreka).

Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe opisuje potek postopka vzpostavitve stikov, ki ga je začel otrokov oče v letu 1994, in ga je prvostopni organ kontinuirano vodil. Pridobil je strokovno mnenje Strokovne komisije centra, ki je ugotovila prepletenost odnosov med bivšimi člani družine, kar pa ne jemlje očetu in otroku pravice do medsebojnih stikov. Komisija ni ugotovila obstoja utemeljenih razlogov, da stikov ne bi bilo, in je podprla predlog, da do stikov pride postopoma. Izvedenka, specialistka klinične psihologije, ki je sodelovala v postopku, je v svojem mnenju ugotovila, da je konflikt med staršema razlog za nerealizacijo stikov, in je nujno, da center izpelje svetovanje staršema in postopno uvajanje stikov. Ocenila je tudi, da bi lahko oče povsem ustrezno in odgovorno poskrbel za otroka. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 106. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), 86. in na 88. člen zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ter na Konvencijo OZN o otrokovih pravicah. Ker je ugotovila, da prvostopna odločba ni izvršljiva, je izrek dopolnila z določitvijo zavezane stranke. Ugotovila je tudi, da je prvostopni organ odločbo napačno imenoval kot začasno odločbo, čeprav ne gre za odločbo po 217. členu ZUP/86, temveč se z odločbo urejajo stiki za obdobje 6 mesecev, potem pa se bo o stikih ponovno odločalo kot bodo narekovale koristi in interesi otroka. Zato gre le za nepravilnost v nazivu. Tudi nepravilno citiranje predpisov v uvodu odločbe in nepravilno pojasnilo glede plačila taks je ocenila za nebistvene kršitve postopka. Pritožbene ugovore je zavrnila ter se pri tem sklicevala na že navedeno mnenje strokovne komisije in na mnenje izvedenke. Iz spisne dokumentacije je tudi ugotovila, da sta bila starša že napotena v svetovalnico B., kjer bosta vključena v svetovalni proces. Na tej podlagi je prvostopno odločitev ocenila za pravilno. Na pravilno pravno podlago je prvostopni organ oprl tudi odločitev, da pritožba nima odložilnega učinka, in hkrati to odločitev tudi ustrezno utemeljil. Ker otrok z očetom ni imel stikov, zaradi česar mu ni bila dana možnost, da očeta spozna in se nanj čustveno naveže, bi mu tudi po njeni oceni z odložitvijo izvršitve nastala nepopravljiva škoda.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Meni, da je treba upoštevati dejstvo, da je oče otroka in mater zapustil, ko je bil otrok star 3 mesece in je prvo željo po stikih z otrokom izrazil, ko je bil ta star 2 leti. Takrat je tožnica storila vse, da bi se stiki vzpostavili, vendar jih je oče enostransko prekinil, nato pa stike vedno želel vzpostaviti takrat, ko je prejel izvršbo zaradi zapadle neplačane preživnine.

Tožena stranka je kljub ugotovljenim napakam prvostopno odločbo obdržala v veljavi. Po njenem mnenju pa je odločba v nasprotju z interesi otroka, ker tožena stranka ni upoštevala mnenje izvedenke. Ta je glede na ugotovitev, da otrok goji do očeta negativna čustva, ki so posledica negativnih stališč in čustev, ki jih do otrokovega očeta goji otrokova mati in njena družina, predlagala, da center izpelje ustrezno svetovanje staršema in postopno urejanje stikov, center pa je stike določil takoj in vsako sredo. Izvedenka je tudi povedala, da bi bilo za otroka škodljivo začeti s stiki z očetom, ne pa hkrati začeti s svetovalnim procesom med obema staršema. Odločba, spremenjena iz začasne v dokončno, je torej v nasprotju z ugotovitvami izvedenke in v nasprotju z otrokovimi koristmi. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njeni pritožbi zoper prvostopno odločbo ugodi, in se prvostopna odločba razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se iz razlogov, navedenih v njeni odločbi, tožba zavrne.

Stranka z interesom, C.C., na tožbo ni odgovoril. Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da prvostopna odločba ni bila začasna odločba po 217. členu ZUP/86, temveč odločba, s katero je bilo sporno pravno razmerje - stiki z otrokom - urejeno za določen čas, in sicer za 6 mesecev. To razmerje je bilo urejeno na podlagi celovite ugotovitve dejanskega stanja, in je po poteku roka, ki ga je odločba določala, predpostavljalo ponovno ugotavljanje oziroma preverjanje vseh pravno pomembnih dejstev, kot je pomen prvostopne odločbe pravilno pojasnila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ne glede na to, da je bila odločba poimenovana kot začasna, kakršna pa je odločba, ki se zaradi neogibne potrebe izda pred koncem postopka, na podlagi podatkov, s katerimi se tedaj razpolaga, pa tudi po mnenju sodišča prvostopna odločba za to ni nezakonita. Zato so tožbeni ugovori, da naj bi bila odločba spremenjena iz začasne v dokončno neutemeljeni. Sodišče se strinja tudi z oceno tožene stranke, da je prvostopni organ dovolj natančno raziskal dejansko stanje in v skladu z materialnimi predpisi določil obseg in način izvrševanja stikov med očetom in sinom. Tako prvostopni organ kot tožena stranka sta v svojih odločbah pravilno poudarila, da so osebni stiki otroka z vsakim roditeljem potrebni za njegov razvoj. Tudi po mnenju sodišča razpad družine ne more pomeniti pretrganje stikov med staršem in otrokom. Preko stikov se pri otroku razvija občutek čustvene navezanosti in medsebojne pripadnosti z roditeljema, kar zagotavlja njegov skladen osebnostni razvoj. Pravica do stikov otroka s tistim staršem, ki ne živi skupaj z otrokom, gre temu roditelju že po samem zakonu, tisti roditelj, pri katerem otrok živi, pa je te stike dolžen omogočiti (106. člen ZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89-preč. bes., Uradni list RS, št. 64/01). Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah pravico do stikov opredeljuje kot pravico otroka (tretji odstavek 9. člena). Zato po mnenju sodišča za vzpostavitev stikov med otrokom in očetom ne more biti odločujoče, da naj bi oče otroka in njegovo mater zapustil, kot navaja tožnica v tožbi, navedba, da oče stikov ni iskal, pa tudi ni v skladu s podatki predloženih upravnih spisov, saj je iz spisov razvidno, da je oče leta 1994 sprožil postopek za določitev stikov in v njem tudi sodeloval. Sodišče tudi ne more slediti tožeči stranki, da naj bi bila odločitev o stikih v nasprotju z otrokovimi koristmi. Otrokova korist je vrednostni pojem, ki je ni mogoče pojmovati samo v subjektivnem smislu kot otrokova hotenja, temveč tudi v objektivnem smislu, ko se koristi otroka ovrednotijo na podlagi strokovnih mnenj. Niti iz strokovnega mnenja Strokovne komisije centra za socialno delo A. z dne 22. 5. 2000, niti iz mnenja izvedenke z dne 15. 7. 2000 oziroma njenih izjav na obravnavi dne 9. 10. 2000, na kar sta se upravna organa pri svoji odločitvi oprla, pa ne izhaja, da bi bili stiki v nasprotju s koristjo mladoletnega otroka. Strokovna komisija centra je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov, ki bi stike preprečevali, teh pa tudi ni našla izvedenka. Oba strokovna organa pa sta opozarjala na prepletenost odnosov in konfliktnost med staršema in zato predlagala, da do stikov pride postopoma oziroma, da začne istočasno teči svetovalni proces med staršema. Ob ugotovitvi tožene stranke, ki je podprta s podatki v upravnih spisih, da sta bila tudi starša hkrati napotena na svetovalni proces, torej je bila dana možnost, da s svojim sodelovanjem istočasno rešujeta konflikten medsebojni odnos glede straševstva, pa tudi sodišče ne more sprejeti tožbenih trditev, da je odločitev o stikih v nasprotju z mnenjem izvedenke. Po mnenju sodišča je bil tudi določen način stikov med očetom in otrokom ustrezen glede na okoliščine, starost otroka in njegovo sposobnost za razumevanje. Stiki so bili določeni enkrat tedensko, v prisotnosti strokovne delavke centra, ob uri, ko naj bi po podatkih šolske pedagoginje otrok praviloma zapuščal šolo. Tako določeni stiki so po mnenju sodišča zadostili strokovno priporočanemu postopnemu uvajanju stikov. Iz podatkov predložnih upravnih spisov tudi izhaja, da so bila relevantna dejstva ugotovljena po postopku, predpisanem z ZSV (Uradni list RS, št. 54/92, 42/94-odl. US, 1/99, 41/99, 36/00, 54/00, 26/01). Zaradi potrebe po vzpostavitvi stikov, kot jo je v izpodbijani odločbi opisala tožena stranka, pa je po mnenju sodišča prvostopni organ tudi lahko uporabil zakonsko pooblastilo o nesuspenzivnosti pritožbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.