Jedro

Terjatev, ki je odvisna od razveznega pogoja, se lahko pobota, če se pogoj izpolni, se pobotanje spet razveže.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati tožnici znesek

198.363,59 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 do plačila in ji povrniti vse pravdne stroške z ustreznimi obrestmi in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženkama pravdne stroške v višin

206.030,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Vztraja pri svojem pravnem stališču, ki ga je podala že pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka po svojem zastopniku dne 30.6.2001 podala izjavo o pobotu medsebojnih terjatev, ki so izvirale iz sodbe Okrožnega sodišča, opr.št. I P 142/96. Medsebojni terjatvi sta bili v celoti pobotani s tem, da je tožnica doplačala razliko v znesku 40.442,00 SIT. Pozneje je Vrhovno sodišče RS po vloženi reviziji tožeče stranke, pravnomočno sodbo I P 142/96 deloma razveljavilo v tistem delu izreka, v katerem je bil tožbeni zahtevek deloma zavrnjen in v izreku o pravdnih stroških. Po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča RS je bila tako razveljavljena tožničina obveznost, da povrne toženkama pravdne stroške po prvotni sodbi Okrožnega sodišča. Od tedaj dalje toženki nista imeli več pravnega naslova, da zadržita 317.727,00 SIT, kolikor jima je tožnica plačala (deloma v gotovini, deloma pa s kompenzacijo tožničine nasprotne terjatve). Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica nima utemeljenega zahtevka za vrnitev tistega, kar je bilo kompenzirano z njeno protiterjatvijo, češ, da ima možnost to svojo protiterjatev (terjatev na plačilo glavnice v znesku 90.537,00 SIT z obrestmi) izterjevati v izvršilnem postopku, je napačno. V izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o bistvenem vprašanju in okoliščini, kaj se je zgodilo z medsebojnima terjatvama pravdnih strank v trenutku pobotanja. Po členu 337. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma 312. členu Obligacijskega zakonika - OZ, nastane pobot takrat, ko ena stranka drugi to izjavi. V konkretnem primeru se je to zgodilo 30.6.2001, v tem trenutku sta si nasproti stoječi terjatvi ugasnili. Razlogovanje izpodbijane sodbe, da je bil pozneje pobot razveljavljen, ni pravilno. Tožeča stranka tako nima več možnosti, da od tožene stranke izterjuje svojo terjatev iz prvotne sodbe Okrožnega sodišča, ker te terjatve ni več. Nasprotno pa sta toženki dobili plačane tiste pravdne stroške z obrestmi, za katere je Vrhovno sodišče RS odločilo, da jih ne dolgujeta, ker je ustrezni izrek sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo. Toženki sta tako v tem trenutku posedovali tistih 317.727,00 SIT, ki jima jih je dolgovala tožnica po razveljavljenem delu sodbe Okrožnega sodišča. Ta znesek sta tako posedovali brez pravnega naslova.

Pritožba ni utemeljena.

Očitani pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ni podan, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v razlogih pritožbe očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, pa tudi ne ostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 1. odstavkom 458. člena ZPP). Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka so pravilni in jih pritožbeno sodišče sprejema kot svoje. Da se terjatvi lahko pobotata, morata biti vzajemni, istovrstni, dospeli, iztožljivi, likvidni in resnični 336., 338. člen ZOR, 311.,

313. člen OZ). Terjatev, ki je odvisna od razveznega pogoja, se lahko pobota, vendar če se pogoj izpolni, se pobotanje spet razveže (dr.

Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Ljubljana, 1978, komentar k členu 336 ZOR). Na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča, opr.

št. I P 142/96, z dne 17.2.1999, je tožnica toženkama dolgovala pravdne stroške v višini 191.658,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1999 dalje. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bila ob možnosti vložitve revizije zoper navedeno sodbo, ki je bila s strani tožnice dejansko tudi vložena, (tudi) ta terjatev odvisna od razveznega pogoja, to je od odločitve Vrhovnega sodišča RS, je pravilno. Ko je Vrhovno sodišče RS odločalo o reviziji tožnice, je s sklepom odločilo, da se razveljavita sodbi prve in druge stopnje med drugim glede izreka o pravdnih stroških in se je tudi v tem delu zadeva vrnila sodišču prve stopnje v nov postopek. S takšno odločitvijo je terjatev iz naslova pravdnih stroškov postala neresnična (in s tem tudi nedospela, neiztožljiva, ...). Razvezni pogoj se je torej uresničil, zato je prišlo tudi do razveze pobota.

Ker odločitev o tem, da toženki dolgujeta tožnici 90.537,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1996, ni bila razveljavljena, ima torej tožnica možnost vložiti izvršbo po pravnomočni sodbi in sklepu Okrožnega sodišča, opr.št. I P 142/96, z dne 17.2.1999, o terjatvi tožnice iz naslova pravdnih stroškov pa bo odločeno v ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo in tudi pravilno zavrnilo pomisleke tožnice v tej smeri.

V navedenem obsegu je torej tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (210. člen ZOR, 190. člen OZ) neutemeljen. Utemeljen je lahko le v obsegu 40.442,00 SIT, ki ga je tožnica plačala v denarju, ki pa sta ga toženki že povrnili, tožnica pa je tudi glede tega zneska delno zmanjšala svoj tožbeni zahtevek.

Glede na povedano je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).