Up-172/99

25. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B. in C. C.-C., oba odvetnika v Z., na seji senata dne 25. marca 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 168/98 z dne 14. 4. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 1371/95 z dne 17. 12. 1996 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Pritožnik navaja, da je v prometni nesreči utrpel obtolčenine glave in zvin vratne hrbtenice, pri čemer je bil v času škodnega dogodka star komaj 21 let. Navaja, da je izvedenec takšno poškodbo ocenil za mejno med lahko in hudo. Sodišče prve stopnje je s sodbo odmerilo pritožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1 250 000 SIT, Višje sodišče v Celju je njegovi pritožbi kot tudi tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo tako, da mu je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2 050 000 SIT, Vrhovno sodišče pa je ugodilo reviziji nasprotne stranke in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje - torej znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 1 250 000 SIT.

2.Pritožnik se ne strinja s tako dosojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato izpodbija v izreku navedeni sodbi Vrhovnega sodišča in Okrožnega sodišča v Celju. Ocenjuje namreč, da mu je Višje sodišče v Celju prisodilo pravično in primerno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot se prisoja v podobnih primerih, glede na obseg nepremoženjske škode. Tako Okrožno sodišče v Celju kot tudi Vrhovno sodišče pa naj bi mu s svojo odločitvijo kršili pravico iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), saj naj bi njuna odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na nekatere druge primere, pri katerih naj bi šlo za primerljive poškodbe, dosodila bistveno prenizko odškodnino in s tem odstopila od sodne prakse. Meni, da tudi "individualizacija" škode, na katero se sklicujeta obe sodišči (Okrožno in Vrhovno), ne more uveljavljati neenakosti pred zakonom. Pritožnika namreč boli enako, kot po njegovem primerljive oškodovance, razlike v odškodninah pa naj bi bile nepravično velike. Pritožnik prilaga tudi kopije nekaterih sodnih odločb, izdanih v primerih, ki so po njegovi oceni primerljivi.

3.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Iz pritožnikovih navedb in priloženih sodnih odločb ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče (in s tem tudi prvostopno sodišče, katerega sodbo je potrdilo) v njegovem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov (običajno so to odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik.

Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi Vrhovno sodišče neutemeljeno ne upoštevalo katere izmed okoliščin, ki jo je v drugih primerih vključilo v presojo. V nobenem primeru pa 22. člen Ustave ne zahteva, da bi Vrhovno sodišče moralo slediti sodni praksi nižjih sodišč. Sicer pa je bila tudi v pravdni zadevi št. P 1432/95 Okrožnega sodišča v Celju (na katero se pritožnik med drugim sklicuje) višina dosojene nepremoženjske škode kasneje bistveno znižana s sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 81/99 z dne 30. 9. 1999, pritožnica pa zoper to sodbo z ustavno pritožbo z očitkom neutemeljenega odstopa od sodne prakse kasneje tudi ni uspela.

Glede na navedeno za kršitev 22. člena Ustave v danem primeru očitno ne gre.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude