Jedro

Tožena stranka ima prav, da je delavec upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. V konkretni zadevi je bilo tožniku nadurno delo odrejeno (tožnik je opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene). Dejstvo, da tožniku niso bile nadure odrejene pisno oz. izrecno ustno, ne more iti na njegovo škodo.

V primeru, kadar je delavcu odrejeno opravljanje nadurnega dela, ki presega zakonske omejitve, je delavec upravičen do izplačila vseh nadur, saj za prekoračitev dovoljene kvote nadur ni odgovoren in ga zato ne morejo zadeti škodljive posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači po posameznih mesecih, kot je navedena v I. točki izreka izpodbijane sodbe, in sicer za obdobje od marca do julija 2006, od septembra 2006 do marca 2007 in od maja 2007 do junija 2009, od prisojenih bruto zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka) in da je dolžna tožniku izplačati 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 12. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke: da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za posamezne mesece, ki so navedeni v III/1. točki izreka izpodbijane sodbe, od vtoževanih razlik v plači obračunati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/1. točka izreka); da je dolžna plačati tožniku iz naslova premalo izplačanih dnevnic zneske v višini 50,00 EUR, kot so navedeni v III/2. točki izreka izpodbijane sodbe, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/2. točka izreka); za plačilo zamudnih obresti od neto vrednosti ugodilnega dela izpodbijane sodbe pred 19. v mesecu za pretekli mesec (III/3. točka izreka) ter izplačilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2009 dalje do plačila (III/4. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 66,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (I., II. in IV. točka izreka) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, oz. podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pomanjkljivo trditveno podlago tožnika (ni zatrjeval, koliko nadur je opravil). Ni se opredelilo do navedb tožene stranke, da si je tožnik delo razporejal sam, nadurno delo mu nikoli ni bilo odrejeno, tožena stranka za njegovo nadurno delo tudi ni vedela niti ni mogla vedeti. Tožnik je bil v celoti seznanjen z načinom izplačila za delo (15 % od prometa) in je z njim soglašal. Poleg tega je podpisal poseben dogovor ob prenehanju delovnega razmerja in se je izrecno strinjal, da so s tem poravnane vse obveznosti tožene stranke do njega, tudi glede nadur. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo zakonske omejitve plačila nadur iz 143. člena ZDR. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je delal dnevno 13 ur in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je delal 13 do 15 ur, napačen in presega tožnikovo trditveno podlago. Tožnik bi se moral v celoti držati zakonske omejitve nadur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le izvedensko mnenje, drugih dokazov pa ne (bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP), prav tako ni pojasnilo, zakaj je upoštevalo ravno izračun sodne izvedenke v varianti 8 (ki temelji le na navedbah tožnika ne pa tudi na ostalih dokazih) in na podlagi česa je ugotovilo, koliko ur je tožnik dejansko opravil. Sodna izvedenka je mnenje izdelala pristransko, brez upoštevanja argumentov tožene stranke, izračuni v mnenju pa niso pravilni. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo pojasnilo, zakaj je sledilo le tožnikovim navedbam, pri čemer je izpodbijana sodba tako pomanjkljiva, da se sploh ne da preizkusiti. O odločilnih dejstvih (obstoju nadur ter opravljenem številu in vrednosti nadur) je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in samim izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh dokaznih predlogov strank, saj je navedlo le, katere dokaze je izvedlo. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje priče A.A.. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je določene dokaze zavrnilo, na zadnjem naroku pa je zgolj pavšalno navedlo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti plačila po dogovoru z dne 1. 9. 2009 v znesku 300,00 EUR, saj o tem tožeča stranka ni predložila nikakršnih dokazov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja obračun in plačilo razlike v plači zaradi opravljenega nadurnega dela, plačilo dnevnic in plačilo po dogovoru z dne 1. 9. 2009. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo le po višini, odločitev o temelju je že pravnomočna (s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 207/2013). Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka in do katerih se je že opredelilo v sodbi, opr. št. Pdp 207/2013 z dne 5. 9. 2013. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je svojo odločitev oprlo le na izračun izvedenke, ostalih izvedenih dokazov pa ni upoštevalo. Smiselno očitana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini vtoževanih tožbenih zahtevkov upoštevalo vse izvedene dokaze, kar med drugim izhaja tudi iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za obračun in plačilo razlike v plači zaradi opravljenega nadurnega dela sicer v prvi vrsti upoštevalo izvedensko mnenje, vendar je sodna izvedenka mag. B.B. pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevala tudi druge listinske dokaze iz spisa. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da je svojo odločitev oprlo zgolj na ta dokaz. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja tudi, da je sodna izvedenka mnenje izdelala izrazito pristransko. Očitek pristranskosti postavljenega izvedenca utegne biti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka le, če je stranka izločitev izvedenca pravočasno zahtevala, hkrati pa dejanske ugotovitve sodišča temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca, čigar izločitev je zahtevana. Tožena stranka izločitve postavljene izvedenke ni zahtevala. Nestrinjanje z vsebino izvedenskega mnenja in z zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja, pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Tožena stranka s tem, ko navaja, da je sodišče izrazito pomanjkljivo pojasnilo, zakaj je sledilo le tožnikovim navedbam in da je izpodbijana sodba zato tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Ker je pritožbeni očitek zgolj pavšalno naveden, je obstoj te bistvene kršitve pritožbeno sodišče preverjalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se ne more opredeliti do pavšalnega očitka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi namreč ne pojasni, v čem konkretno naj bi bilo glede obstoja nadur, opravljenega števila in vrednosti nadur nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in izvedenskim mnenjem.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokaznih predlogov strank, saj je navedlo le, katere dokaze je v postopku izvedlo. Navaja, da je v postopku tožena stranka predlagala zaslišanje priče A.A.. Prav tako navaja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je nekatere dokazne predloge zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sicer na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 23. 6. 2014 (list. št. 225) ostale dokazne predloge zavrnilo kot neutemeljene, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev dejstev v zvezi z višino uveljavljanih denarnih terjatev tožnika. Zaslišanje priče A.A. pa je bilo predlagano v zvezi s temeljem tožbenih zahtevkov, pri čemer je ta dokazni predlog sodišče prve stopnje zavrnilo že v vmesni sodbi, opr. št. I Pd 567/2011 z dne 6. 12. 2012. Očitka bistvene kršitve drugega odstavka 287. člena ZPP in kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podana.

Tožena stranka se ne strinja z vsebino izvedenskega mnenja. Navaja, da sodna izvedenka mag. B.B. ni upoštevala argumentov tožene stranke, da je izvedensko mnenje izdelala na podlagi nepreverljivih in pomanjkljivih dokazov ter na podlagi izrazito pomanjkljive trditvene podlage tožnika ter da je napravila več izračunov, pri čemer nobeden ni ne realen ne pravilen. Pritožbeno sodišče se do tako pavšalno navedenih očitkov tožene stranke ne more opredeliti, ugotavlja pa, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2014 (list. št. 140 - 143) podala pripombe na izvedensko mnenje in zahtevo za dodatna pojasnila, na podlagi katere je sodna izvedenka izdelala dopolnilno izvedensko mnenje (list. št. 147 - 186 in 188 - 217). Tožena stranka je sicer predlagala tudi postavitev drugega izvedenca, sodišče prve stopnje temu predlogu ni ugodilo, vendar te odločitve sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi ne izpodbija niti je ni pravočasno ugovarjala. Sodišču prve stopnje tožena stranka neutemeljeno očita še, da ni pojasnilo, zakaj je pri odločitvi upoštevalo ravno izračun v varianti 8 izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razloge za upoštevanje izračuna iz variante 8 natančno navedlo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

V pritožbi nadalje tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je delal dnevno 13 ur, zato naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje, da je dnevno delal od 13 do 15 ur, napačen in presega tožnikove trditve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je delal povprečno 13 ur (list. št. 2), zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dnevno delal od 13 do 15 ur, ne presega njegove trditvene podlage. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delal od 13 do 15 ur dnevno, je pravilna. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek napravilo na podlagi trditve tožnika, njegove izpovedbe in dejstva, da tožena stranka ni vodila oz. ni predložila evidence delovnega časa, ki jo je po zakonu dolžna voditi.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je tožnik strinjal, da se s plačilom v višini 15 % od prometa šteje, da so poravnane vse obveznosti tožene stranke do njega, tudi glede morebitnih nadur. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno tožnikovo soglasje ne izhaja ne iz pogodbe o zaposlitvi (A1) ne iz dogovora (B5), v katerem je celo izrecno zapisano (točka V.), da se iz zneska vrednosti opravljenega dela krijejo: neto plača in dnevnice. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da soglasje tožnika, tudi če bi obstajalo, ne bi imelo nobene teže pri ugotavljanju njegove terjatve iz naslova plačila za delo, saj se, če so za delavca ugodnejše, neposredno uporabljajo zakonske določbe(1).

Tožena stranka nadalje navaja, da tožniku nadurnega dela nikoli ni odredila, da si je tožnik delo razporejal sam, da za nadurno delo tožnika niti ni vedela, tožene stranke ni obveščal, koliko ur dnevno je vozil, in ni vodil evidence opravljenega dela. Tožena stranka ima sicer prav, da je delavec upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v konkretni zadevi tožniku nadurno delo odrejeno. Tožnik je namreč opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in brez dvoma tudi časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene. Navedeno izhaja že iz splošnega pojmovanja dela voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. Mesečne relacije je tožnik beležil, saj je na njihovi podlagi tudi prejemal plačilo, in na podlagi opravljenih relacij ter časovnega okvira je mogoče sklepati na število ur vožnje, ki jih je moral tožnik opraviti dnevno, da je izpolnil navodila tožene stranke. Navedeno kaže na to, da je bil tožniku odrejen delovni čas in posredno tudi nadure (čeprav niso bile opredeljene po višini). Dejstvo, da tožniku niso bile nadure odrejene pisno oz. izrecno ustno, pa ne more iti na njegovo škodo. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ima delodajalec obveznost, da vodi evidenco delovnega časa in v zvezi s tem od delavcev tudi zahteva posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja ustrezne ukrepe nasproti njim, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo. Enako je v situaciji, kadar je delavcu odrejeno opravljanje nadurnega dela, ki presega zakonske omejitve. Tudi v tem primeru je delavec upravičen do izplačila vseh nadur, saj za prekoračitev dovoljene kvote nadur ni odgovoren in ga zato ne morejo zadeti škodljive posledice(2). Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik vedel za zakonske omejitve glede opravljanja nadurnega dela in da bi se jih moral držati, saj mu v nasprotnem primeru ne bi šlo plačilo za nadurno delo, ker bi bil s tem nagrajen za kršitev zakonskih omejitev.

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je tožniku prisodilo plačilo 300,00 EUR po dogovoru z dne 1. 9. 2009. Pritožba navaja, da v zvezi s tem tožnik ni predložil nobenih dokazov, česar pa ni mogoče upoštevati, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožena stranka navedeni znesek tožniku dolguje (list. št. 55). Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno v zvezi s tem izvajati dokaznega postopka (prvi odstavek 214. člena ZPP).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške v I., II. in IV. točki izreka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Pritožbeno sodišče je enako odločilo v sodbi, opr. Pdp 456/2014 z dne 14. 5. 2014. (2) Tako tudi sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 111/2012 z dne 18. 9. 2012.