Jedro

V sodnem postopku ureditve meje po zadnji mirni posesti je sklicevanj na mapno (katastrsko) mejo brezpredmetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v tej nepravdni zadevi določilo mejo med parcelo predlagateljev štev. 973 vl.št. 71 k.o. Š... in parcelama nasprotnih udeležencev štev. 971/1 in 971/2 vl.št. 334 k.o. Š.... Mej je uredilo po zadnji mirni posesti, ki je obstajala pred nastankom spora ter med nespornima mejnikoma na točkah I in II ugotovilo potek meje po točkah III, IV in V, kot je razvidno iz skice, ki je sestavni del sklepa. Proti sklepu se pritožujeta predlagatelja in uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da nasprotni udeleženec s sečnjo pred 10 leti prav gotovo ni mogel pridobiti lastninske pravice, saj je sekal v tujem gozdu, kar je vedel, sekal je na črno, brez dovoljenja zaradi česar lastninske pravice ni mogel priposestvovati. Občasno grabljenje listja je premalo za priposestvovanje, poleg tega pa tudi ni dokazano, da je nasprotni udeleženec res grabil listje v spornem gozdu. Če je bil pretežni del spornega gozda zasejan s smrekami, potem grabljenja listja v smrekovem gozdu ni moglo biti. Kjer pa je rastlo listnatno drevje, tudi predlagatelja zatrjujeta, da sta grabila listje. Kupi listja, ki jih je sodišče videlo ob obravnavi na kraju samem, so bili s strani nasprotnega udeleženca nagrabljeni tik pred obravnavo, da bi tako videz potrdil zatrjevano posest. Sporna površina znaša 2320 m2. Težko si je misliti, da bi kdo opustil posest na tako velikem delu gozdne parcele. Iz naznanilnega lista 8/62, ki se nahaja v zbirki listin v dn.št. 150/62 Okrajnega sodišča v Trebnjem, je razvidno, da je takrat geometer zemljišče nasprotnega udeleženca parcela štev. 971 razparceliral v 971/1 - gozd in 971/2 - pašnik. Takrat je bila nedvomno tudi določena meja in tudi zakopani mejniki, ker razparceliranje ni bilo opravljeno samo z eno stranko. Zato bo potrebno v novem postopku pribaviti navedeni spis in ga vpogledati. Predlagatelja sta prepričana, da se bo takrat tudi našel tretji srednji mejnik, ki je ob parcelaciji nedvomno moral biti zakopan. Predlagatelja prilagata tudi tri fotografije, kjer je slikan kamen, ki ga je izvedenec, ko je kasneje izdeloval skice in opravil meritve na terenu našel, kar je videl predlagatelj in je vprašal izvedenca, če je to mejnik in je ta to možnost dopustil. Vendar te najdbe ni vpisal v skico in bo potrebna dopolnitev njegovega izvedenskega mnenja. Ta mejnik se nahaja približno meter od točke A. Za to točko je predlagateljica navajala, da bi tu moral biti mejnik. Za to točko je predlagateljica navajala, da bi tu moral biti mejnik. Fotografiji štev. 2 in 3 kažeta mesto, pod katerim se nahaja štor drevesa, ki ga je posekal predlagatelj, ta štor pa v sklepu ni omenjen. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je uredilo mejo med parcelo predlagateljev štev. 973 in parcelama nasprotnega udeleženca štev. 971/1 in 971/2 po zadnji mirni posesti (3. odstavek 136. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Pritožba zatrjuje, da nasprotni udeleženec s sečnjo pred 10 leti ni mogel pridobiti lastninske pravice in da z občasnim grabljenjem listja ni mogel priposestvovati lastninske pravice. Te trditve so zmotne, saj izpodbijani sklep takih zaključkov, kot jih navaja pritožba, nima in ne ureja meje na podlagi močnejše pravice (1. in 2. odstavek 136. člena ZNP), torej z ugotavljanjem lastninske pravice oziroma priposetvovanja spornega prostora. Sklep ugotavlja posestno stanje, ki je bilo na spornem zemljišču, predno je prišlo do spora med udeležencema. Predlog za ureditev meje je bil vložen dne 4.9.1997, izpodbijani sklep ugotavlja nastanek spora dve leti prej in predlagatelja v pritožbi tej ugotovitvi ne nasprotujeta. Izpodbijani sklep torej pravilno obravnava posestno (in ne lastniško) stanje, preden je prišlo do spora in se ukvarja z ugotavljanjem dejavnosti, ki sta jih stranki izvrševali v pretežno gozdnem spornem 2320 m2 velikem zemljišču. Ugotovitve prvostopnega sodišča o izvrševanju posesti na sporni površini so v korist nasprotnega udeleženca, saj je za predhodno obdobje ugotovljeno, da so Š...-jevi sadili mlade smreke sekali drevje in grabili listje na spornem področju. S podrobnimi dejanskimi ugotovitvami o navedenem se pritožbeno sodišče strinja in jih sprejema, saj jasno izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka, medtem ko predlagatelja ne ponujata nič konkretnega, razen sklicevanj na mapno mejo in zatrjevanja o novo odkritem kamnu, ki bi bil lahko mejnik v bližini točke, ki jo je kot mejno pokazala predlagajoča stranka. Na te trditve pa je treba odgovoriti, da se v sodnem postopk za ureditev meje ne upošteva mapna oziroma katastrska meja, ampak se meja ureja po pravilih, ki so določena v 136. členu ZNP in ki jih je upoštevalo tudi prvostopno sodišče. Pri urejanju meje po zadnji mirni posesti ugotavlja sodišče položaj, ki je bil med strankami glede meje preden je ta postala sporna, torej kdo je imel v dobroverni posesti sporno zemljišče in v navedenem smislu izpodbijanemu sklepu ni kaj očitati. Nasprotni udeleženec oziroma njegovi predniki so sadili mlad smreke na delu spornega zemljišča, štori dokazujejo sečnjo dreves s strani nasprotne stranke, grabljenje listja je izkazano na delu zemljišča ob delno še vidni gozdni poti, kjer so predlagatelji grabil listje na drugi strani te poti. Ko pritožba zatrjuje, da so bili kup listja nagrabljeni tik pred obravnavo, da bi videz potrdil zatrjevano posest, so te trditve brezpredmetne, saj ugotovitve prvostopnega sodišča ne temeljijo na tem, za kakšne kupe listja je sodišče videlo na kraju samem, ampak, kaj so o grabljenju listja v preteklosti izpovedale stranke in priče. Upoštevaje torej ugotovljeno izvajanje posesti v preteklosti ne more vplivati na ureditev meje naknadno odkritje nekega kamna kot domnevnega mejnika, dokumentirano s fotografijami, saj proti zanesljivo ugotovljenemu mirnemu posestnemu stanju odkritje mejnika ne more biti relevantna okoliščina. Isto velj tudi za sklicevanje pritožbe na naznanilni list 8/62 v zbirki listin Okrajnega sodišča v Trebnjem, dn.št. 150/62, ko se je tedanja parcela štev. 971 razparcerirala v parceli štev. 971/1 in 971/2. Ne samo da predlagatelja ne navajata, kdo razen prednikov nasprotnega udeleženca je bil še stranka pri delitvi parcele štev. 971, glede na letnico delitve 1962 gre očitno za tako staro ugotovitev, da je v nadaljnjih 33 letih do nastanka spora med strankami prišlo očitno do drugačnega posestnega stanja, ki ga je kot relevantnega ugotavljalo prvostopno sodišče v postopku na prvi stopnji. Tudi naznanilni list torej ni tak dokaz, ki bi lahko odločilno vplival na ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja v tej zadevi. Sicer pa ni prezreti tud nasprotja v pritožbenih trditvah glede tretjega srednjega mejnika, ki naj bi ga s pomočjo naznanilnega lista šele odkrili, v nadaljnjem odstavku pritožbe pa se zatrjuje, da je ta mejnik že odkrit. Da pa na bi predložene fotografije kazale tudi štor drevesa, ki ga je posekal predlagatelj, s fotografij ni razvidno, pri točki A, pokazani s stran predlagajoče stranke (in ki naj bi jo kazale fotografije), pa predlagajoča stranka v postopku niti ni zatrjevala obstoja štora, kje naj bi ona posekala drevo. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da so neutemeljene pritožbene trditve predlagateljev glede dejanskega stanja in glede uporabe materialnega prava, tako da uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Ker prvostopno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).