Jedro

Prav ima sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala obstoja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer nevarnosti, o kateri je govora v 2. odst. 270. čl. ZIZ. Takšnega ravnanja tudi ne predstavlja okoliščina, da tožena stranka nima v proračunskih postavkah zagotovljenih sredstev do takšne višine kot to zahteva tožeča stranka in prav tako ne dejstvo, da ima tožena stranka v proračunu izkazano izgubo. Zatrjevano odtujevanje zemljišč s strani tožene stranke ne pomeni nevarnosti za poplačilo terjatve tožeče stranke, saj slednja ne trdi, da jih občina odtujuje brezplačno.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo, v kateri opozarja, da se po ustaljeni sodni praksi sodišče ne spušča v oceno nevarnosti, če ugotovi, da ni podane verjetnosti terjatve. V predmetnem primeru se je sodišče kljub dvomom v verjetnost terjatve in v verjetnost višine izkazane terjatve, spuščalo tudi v presojo obstoja drugega pogoja - nevarnosti. To po mnenju pritožbe kaže na to, da je sodišče kljub vsem pomislekom vseeno štelo, da verjetnost utegne tudi biti izkazana. Sodišče je primarno dvomilo v verjetnost izkazane terjatve zaradi tega, ker naj ne bi bilo izkazano, da se vlaganja nanašajo na nepremičnine, ki so predmet postopka za sklenitev pogodbe. Pritožba se protivi takšnemu zaključku ugotovljenega dejanskega stanja iz preprostega razloga, ker je to dejstvo med strankama nesporno. Tožena stranka ne ugovarja in priznava, da so komunalno opremljena prav tista zemljišča, ki so predmet ZN. Poleg tega je tudi iz samega ZN razvidno, da je bil znani investitor dolžan opremiti zemljišča, ki so predmet ZN in ravno ta ista zemljišča so tudi predmet tožbe. V prid tožnikovi trditvi govori tudi dejstvo, da je v osnutku pogodbe o dokončni ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi s komunalnim opremljanjem zemljišč na območju OSC v I. tudi tožena stranka sama zapisala v osnutku, ki ga je ona pripravila in poslala v pregled tožeči stranki, da je G. na območju OSC I. Že zgradil komunalno infrastrukturo, ki je še ni v skladu z odlokom predal občini. Pravzaprav je verjetnost terjatve podana takoj zatem, ko se ugotovi verjetnost temelja terjatve. Ob tem, ko je med strankama nesporno, da je tožnica zgradila kom. inf. na območju OSC I., vse parcele iz tožbe pa se nahajajo na območju OSC I., saj je podlaga za tožbo prav sklenitev pogodbe zaradi realizacije ZN OSC I. Tožeča stranka graja tudi ugotovljeno dejansko stanje glede višine terjatve. Slednja v relativnih odstopanjih ni relevanten razlog za ugotovitev, da verjetnost terjatve ni podana, ampak za izdajo začasne odredbe zadošča, da so vlaganja bila, splošno znano pa je, da so vlaganja v komunalno infrastrukturo izredno draga. Tožeča stranka se je opredelila do tega problema in predlagala ustrezne izvedence cenilce. Obstajajo razlike med dokaznimi listinami in trditvami strank ter razlika v nespornih dejstvih med strankami in spornimi dejstvi med strankami glede vlaganj v parcele OSC, kar predstavlja kršitev postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP. Kar se tiče nevarnosti, pa je tožnica v predlogu za začasno odredbo navedla, da je nevarnost podana zaradi tega, ker občina odtujuje zemljišča, ki so predmet tožbe, s tem pa aktivno zmanjšuje obseg premoženja Občine. Tožeča stranka se tudi sklicuje na navedbe, da je Občina I. poslovala s 755.189.000 SIT izgube, kar je tudi pomembno dejstvo. Po drugi strani je to dejstvo pomembno v tej luči, da se negativnega stanja in še večje zadolžitve do neobvladljive stopnje tudi ne da rešiti z rebalansom ali prodajo nepremičnega premoženja, saj je treba tudi upoštevati, da je večina občinskega premoženja tudi v najemu ali obstajajo drugi razlogi, ki preprečujejo prodajo, tako da se ni moč zadovoljiti s splošno ugotovitvijo, da se dolgovi lahko rešijo s prodajo oz. rebalansom in se glede tega graja napačno ugotovljeno dejansko stanje. Dejstvo, da je tožena stranka samoupravna lokalna skupnost, ne sme pomeniti privilegiranega statusa pravne osebe. Občina je v pravnem prometu povsem izenačena z drugimi gospodarskimi subjekti, kot so gospodarske družbe, zavodi, društva, ipd. in bi bilo vsako drugačno tolmačenje v nasprotju s splošnimi načeli prava. Pritožba pa graja tudi zavrnitev razloga za izdajo začasne odredbe po 3. odst. 270. čl. ZIZ. Sodišče pri tem ne navede, kakšna škoda pa pravzaprav lahko nastane toženi stranki, če se ji poseže v lastninsko pravico na način, da se ji prepoveduje razpolagati z zemljišči. Splošno znano je, da vrednost zemljišč že več kot petnajst let vztrajno in konstantno narašča z letnim poprečnim poskokom cen najmanj 10 %. V čem je torej lahko tožena stranka oškodovana s prepovedjo odtujitve in obremenitve.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka je v obravnavani pravdi predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje podrejeno vtoževanega denarnega zahtevka iz naslova vračila vlaganj v komunalno infrastrukturo na območju spornih parcel. Gre torej za začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, ki jo izda sodišče, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala; če upnik verjetno izkaže nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (1., 2. in 3. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustaljene sodne prakse, po kateri se sodišče ne spušča v oceno nevarnosti, če ugotovi, da ni podane verjetnosti terjatve. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem meni, da sklicevanje na ustaljeno sodno prakso prihaja v poštev kvečjemu v povezavi s sprejetimi odločitvami sodišča, ne pa v povezavi z načinom ravnanja sodišča, na podlagi katerega pride do sprejetja neke konkretne odločitve. Zato, četudi v določenih primerih sodišča sploh ne presojajo drugega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (tj. obstoja nevarnosti), če ugotovijo, da kot verjetna ne obstoji že terjatev tožeče stranke, to ne pomeni, da ravna napačno oz. da krši kakšno zakonsko določilo tisto sodišče, ki presoja tudi vprašanje obstoja nevarnosti, kljub temu, da je ugotovilo, da kot verjetna ne obstoji niti terjatev tožeče stranke.

V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz naslova vračila vlaganj v komunalno infrastrukturo na območju vtoževanih parcel v Obrtno stanovanjski coni v I. pa je sodišče prve stopnje menilo, da ni mogoče ugotoviti, da se ta vlaganja nanašajo prav na nepremičnine, ki so predmet obravnavanega postopka in da ni mogoče ugotoviti dejanske višine teh vlaganj, zato je zaključilo, da ni izkazana verjetnost obstoja denarne terjatve tožeče stranke. Vendar pa pritožba v zvezi s temi zaključki utemeljeno opozarja, da glede vprašanja komunalne opreme zemljišč, ni tožena stranka niti izpodbijala po tožeči stranki zatrjevanega dejstva, da se vlaganja nanašajo na nepremičnine, ki so predmet tega postopka; v zvezi s tem je namreč v odgovoru na tožbo navajala le, da trditve tožeče stranke o vlaganju v komunalno infrastrukturo nimajo nikakršne zveze z zahtevo za sklenitev prodajne pogodbe za zemljišče in da tožeča stranka zaradi teh vlaganj nima nobenih posebnih pravic na zemljišču. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da v tej fazi postopka za zadevo ne bi moglo biti relevantno vprašanje, ali znaša vrednost vlaganj dejansko toliko, kot to uveljavlja tožeča stranka, ali pa morda manj, bi bil po mnenju pritožbenega sodišča preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da ni vsaj s stopnjo verjetnosti izkazan obstoj denarne terjatve tožeče stranke iz naslova povrnitve vlaganj v komunalno opremljenost zemljišč.

Prav pa ima sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala obstoja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer nevarnosti, o kateri je govora v 2. odst. 270. čl. ZIZ; tožeča stranka namreč ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je (ali da bo) tožena stranka s svojim premoženjem ravnala tako, da bo onemogočila ali precej otežila uveljavitev terjatve tožeče stranke. Takšnega ravnanja tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja okoliščina, da tožena stranka nima v proračunskih postavkah zagotovljenih sredstev do takšne višine kot to zahteva tožeča stranka, ravno tako pa ne predstavlja ravnanja tožene stranke v smeri otežitve uveljavitve terjatve tožeče stranke dejstvo, da ima tožena stranka v proračunu izkazano izgubo. Tudi v pritožbi zatrjevano odtujevanje zemljišč s strani tožene stranke, ne pomeni nevarnosti za poplačilo terjatve tožeče stranke, saj slednja ne trdi, da jih občina odtujuje brezplačno. Konkretna pa mora biti upnikova trditev tudi takrat, ko izkazuje za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožeča stranka kot upnica pa takšne konkretne trditve ni podala, ampak je le na splošno navajala, da je vrednost zemljišč na območju Slovenske obale od osamosvojitve dalje v neprestani rasti in da zato s prepovedjo odtujitve in obremenitve zemljišč tožena stranka sploh ne more biti oškodovana. Takšna posplošena trditev, brez da bi se presojali možni učinki izdane začasne odredbe na konkretnega dolžnika pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča za zaključek, da bi tudi tožena stranka z izdano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.