Jedro

Bilanca stanja je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP). V skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati neresničnost ugotovljenih dejstev v javni listini. Trditveno in dokazno breme v tej smeri pa je na strani tistega, ki dokazno moč javne listine izpodbija, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard.

Tožena stranka je tista, ki je morala trditi in dokazati, da sporne premičnine niso del premoženja stečajnega dolžnika.

Ker je torej tožena stranka v tem postopku dokazala, da spornih premičnin ob začetku stečajnega postopka ni bilo v stečajni masi tožene stranke, tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prednostno poplačati iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ni utemeljen, kljub temu, da je na tem premoženju tožeča stranka z rubežem v izvršilnem postopku veljavno pridobila zastavno pravico, saj ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati (smiselno 19. člen ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna prednostno poplačilo tožeče stranke do višine 30.592,22 EUR iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in sicer: regenerirane linije, viličar X., id. št. 001, omarici Y., stiskalna plošča avtomatika grelnih enot, kovinska blagajna Irimat, regenerat LDPF100, prozoren, 100 vreč po 1.200 kg, grobi navijalnik Z., 2 kos, stiskalnica A. 280 24, id. št. 002, štapel linija B. in visoko regalni viličar L.,“ zavrne (I. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.655,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži povrnitev pravdnih stroškov v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti. Podrejeno je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo v predmetnem sporu zahteva prednostno poplačilo do višine 30.592,22 EUR iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice.

6. Nesporno dejansko stanje zadeve je sledeče: - tožnik je dne 6. 4. 2016 zoper toženo stranko vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave 24.851,14 EUR, in sicer na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2275/2013 z dne 28. 5. 2015; - Okrajno sodišče v Grosupljem je tožnikovemu predlogu z izdajo sklepa o izvršbi I 119/2016 z dne 18. 5. 2016 ugodilo; - sklep o izvršbi je postal pravnomočen dne 1. 6. 2016; - na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi I 119/2016 je izvršitelj A. A. v prostorih tožene stranke dne 28. 6. 2016 opravil rubež premičnin, med drugim tudi rubež regenerata LDPF100, prozoren, 100 vreč po 1.200 kg; - rubež je bil v register zastavnih pravic na premičninah vpisan 1. 7. 2016; - v izvršilnem postopku sta družbi T. d. o. o. in D. d. d. vložili ugovor tretjega, vendar sta bila ugovora s sklepoma Okrajnega sodišča v Grosupljem I 119/2016 z dne 23. 8. 2016 in 29. 8. 2016 zavržena; - stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom St ... začet dne 4. 7. 2016; - stečajna upraviteljica je priznala prijavljeno terjatev v celoti, delno pa je prerekala prijavljeno ločitveno pravico, med drugim na regeneratu LDPF100, prozoren, 100 vreč po 1.200 kg, z navedbo, da tožena stranka ni lastnica tega premoženja; - tožeča stranka je toženo stranko oziroma stečajno upraviteljico dne 6. 7. 2016 obvestila, da je D. d. d. nemudoma po zasegu zarubljene vreče regenerata odpeljal na neznano lokacijo.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile premičnine, na katerih uveljavlja ločitveno pravico in so bile zarubljene, pri toženi stranki ob začetku stečajnega postopka, oziroma ker gre v konkretnem primeru očitno za premoženje, ki ni bilo v lasti tožene stranke, ampak je bilo v lasti družbe D. d. d. (in družbe T. d. o. o.).

8. Tožeča stranka takšno odločitev graja. Uveljavlja, da izpodbijana sodba ne dosega standarda zahtevane obrazloženosti. Pritožnica tudi obširno pojasnjuje, zakaj je bila tožena stranka v času rubeža lastnica regenerata LDPE in sodišču prve stopnje očita, da se ni dovolj kritično opredelilo do njenih navedb, da je bila Pogodba o poslovno - tehničnem sodelovanju, ki je bila na dan rubeža izročena izvršitelju, kasneje prirejena, da je D. d. d. lahko upravičil odvoz regenerata, oziroma da se ni opredelilo do vprašanja, čemu sta obstajali dve pogodbi med toženo stranko in družbo D. d. d., sklenjeni na isti dan, z isto oznako, podpisani s strani istih oseb, ki pa sta se razlikovali v pomembni okoliščini: v enem primeru (po pogodbi, ki je bila izročena na dan rubeža) je namreč tožena stranka postala lastnica regenerata (in je bil rubež upravičen), v drugem primeru pa ni postala lastnica regenerata (in rubež ni bil upravičen). Neodgovorjeno ostaja po navedbah pritožnice tudi vprašanje, kje se je izgubilo 21 vreč regenerata (saj je tožena stranka zaračunala storitev regeneriranja zgolj za 79 vreč).

9. Ker pritožba problematizira odločitev prvostopenjskega sodišča zgolj v delu, ki se nanaša na ločitveno pravico na regeneratu LDPF100, prozoren, 100 vreč po 1.200 kg, je pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost sodbe izrecno presojalo zgolj v tem delu. V preostalem delu je opravilo le preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP.

10. Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. Ločitveni upnik je upnik, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavlja terjatev, zavarovano z ločitveno pravico (19. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

11. Upnik, katerega ločitvena pravica je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, če ni v 306., 307. ali 308. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 305. člena ZFPPIPP).

12. V obravnavanem gospodarskem sporu se je tožena stranka tožbi, kakršna je opisana v predhodnem odstavku, upirala z navedbami, da: (1) na dan začetka stečajnega postopka v prostorih tožene stranke ni bilo regenerata LDPF100, prozoren, 100 vreč po 1.200 kg (in kot dokaz predložila otvoritveno bilanco na dan 4. 7. 2016 - B 3); (2) ne drži navedba tožeče stranke, da naj bi se sklep o prodaji naslovnega sodišča z dne 26. 8. 2016, ki se nanaša na prodajo 55 komadov LDP regenerata, nanašal na vreče, ki so bile zarubljene v okviru postopka I 119/2016; (3) je D. d. d. v ugovoru tretjega, h kateremu ga je pozval sam izvršitelj, navajal, da je lastnik zarubljenega granulata, kar je izkazoval s Pogodbo št. 2016/12 o poslovno - tehničnem sodelovanju s toženo stranko z dne 6. 5. 2016 in s kartico artikla, (4) je bil D. d. d. z omenjeno pogodbo zavezan toženi stranki dobavljati odpadne LDPE folije, katere se je tožena stranka zavezala predelati v recikliran granulat, D. d. d. pa je bil dolžan plačati storitev predelave, kar vse izhaja iz 3. člena Pogodbe in (5) so bile zarubljene vreče granulata zato last D. d. d. in ne tožene stranke.

13. V odgovoru na tožbo je poleg tega izpostavila tudi, da je tožeča stranka stečajno upraviteljico takoj po začetku stečajnega postopka z dopisom z dne 6. 7. 2016 sama obvestila, da je bila seznanjena, da je D. d. d. zarubljene vreče odpeljal na neznano lokacijo in da je D. d. d. upraviteljici na njeno zahtevo 18. 8. 2016 pojasnil, da sta imela D. d. d. in tožena stranka dve ravni sodelovanja, in sicer je po eni tožena stranka za D. d. d. opravljala storitev predelave folije v granulat (pri čemer sta bila vhodni in izhodni material v lasti družbe D. d. d.), po drugi pa je D. d. d. granulat, ki ga je imela tožena stranka na zalogi ob podpisu pogodbe o tehničnem sodelovanju, odkupil po ceni 750,00 EUR/tono.1

14. Tožeča stranka je na te navedbe odgovorila, da je pogodba, ki jo je D. d. d. priložil ugovoru tretjega, drugačna od tiste, ki je bila predložena na dan rubeža dne 28. 6. 2016 - po slednji je bila namreč tožena stranka lastnica materiala, ki ga je predelovala, po prvi pa je tožena stranka za D. d. d. opravljala zgolj storitev predelave in ni postala lastnica materiala. Izpostavila je, da verjame, da je D. d. d. po opravljenem rubežu prilagodil vsebino pogodbe, da bi preprečil prodajo materiala v izvršilnem postopku (in kasneje v stečajnem postopku), in da za to tudi ni bilo nobenih ovir, saj je bil predsednik uprave D. d. d. in direktor tožene stranke ista oseba: B. B. 15. Ob predstavljeni trditveni podlagi se izkaže, da pritožnica pravilno opozarja, da ne drži obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama nesporno, da je imela tožena stranka z družbo D. d. d. sklenjeni dve pogodbi o poslovno - tehničnem sodelovanju, in sicer eno pogodbo (B 2), ki se nanaša na predelavo LDPE folije v recikliran granulat, ki jo je tožena stranka zaračunala dobavitelju, ter drugo pogodbo (B 7), iz katere je razvidno, da je tožena stranka LDPE recikliran granulat prodala družbi D. d. d. Tožeča stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno navedla, da je bila prva pogodba prilagojena - da je D. d. d. po opravljenem rubežu prilagodil vsebino pogodbe (tj. vsebino pogodbe, ki je bila predložena na dan rubeža 28. 6. 2016; B 7) na način, da bi preprečil prodajo materiala v izvršilnem postopku (in kasneje v stečajnem postopku) - in v ta namen opisala tudi okoliščine, ki po njenem mnenju kažejo na to, da je bila vsebina pogodbe, ki je bila predložena na dan rubeža (B 7), prilagojena potrebam D. d. d. (s čimer je smiselno uveljavljala, da je šele kasneje nastala pogodba B 2, ki se nanaša na predelavo LDPE folije v recikliran granulat). Obstoju dveh pogodb oziroma dveh podlag za sodelovaje v času rubeža se je torej upirala in trdila, da je bila tožena stranka na podlagi pogodbe, ki ji je bila predočena na dan rubeža, v času rubeža lastnica regenerata LDPF100, prozoren, 100 vreč po 1.200 kg.

16. Ali sta med toženo stranko in D. d. d. obstajali dve ravni sodelovanja, kot je to zatrjevala tožena stranka, pa je sodišče prve stopnje kljub predhodno navedenemu ugotavljalo tudi z izvedbo dokaznega postopka. Kljub temu, da je najprej sicer zapisalo, da je omenjeno dejstvo nesporno, je torej na podlagi vpogleda v sami listini (B 2 in B 7) ter izvedenega dokaza z zaslišanjem C. C. (ki je bil nadzornik v zvezi s proizvodnjo regenerata iz odpadne folije v M. d. o. o.2) preverilo, ali sta med družbo D. d. d. in toženo stranko3 res obstajali dve ravni sodelovanja, kot ju je opisala tožena stranka, ter po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so se potrdile navedbe tožene stranke, in ne tožeče stranke (o prirejenosti pogodbe). Smiselno je torej ugotovilo, da je med toženo stranko in družbo D. d. d. obstajala (tudi) pravna podlaga, ob upoštevanju katere je mogoče sklepati, da dne 28. 6. 2016 zarubljen regenerat LDPF100, prozoren, 100 vreč po 1.200 kg, ni bil last tožene stranke. Navedeno naj bi posredno potrjevala tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da na dan začetka stečajnega postopka pri toženi stranki ni bilo 100 vreč po 1.200 kg zarubljenega regenerata (in tudi ne drugih premičnin, na katerih ločitveno pravico uveljavlja tožeča stranka v tem postopku), ter dejstvo, da je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sama zatrjevala, da je bila po rubežu obveščena, da je nemudoma po zasegu D. d. d. zarubljene vreče regenerata odpeljal na neznano lokacijo (o čemer je tožeča stranka obvestila stečajno upraviteljico dne 6. 7. 2016, kar je izkazano z listino A 19 - obvestilo o odpeljanih zalogah M. d. o. o.).

17. Kljub nesporni trditvi tožeče stranke, da je bila po rubežu obveščena, da je nemudoma po zasegu D. d. d. zarubljene vreče regenerata odpeljal na neznano lokacijo, tožeča stranka oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da na dan začetka stečajnega postopka pri toženi stranki ni bilo spornega zarubljenega regenerata.

18. Tožena stranka je z otvoritveno bilanco stanja z dne 4. 7. 2016 (B 3) dokazovala, da ob začetku stečajnega postopka ni imela 100 vreč po 1.200 kg zarubljenega regenerata. Bilanca stanja je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP)4. V skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati neresničnost ugotovljenih dejstev v javni listini. Trditveno in dokazno breme v tej smeri pa je na strani tistega, ki dokazno moč javne listine izpodbija, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tožeča stranka dokazne vrednosti zgoraj navedene bilance stanja ni uspela omajati.5 Nasprotno, celo sama je zatrjevala, da je bila po rubežu obveščena, da je nemudoma po zasegu D. d. d. zarubljene vreče regenerata odpeljal na neznano lokacijo. Zato s pojasnjevanjem, kaj izhaja iz računov tožene stranke in iz seznama zalog na dan 28. 6. 2016 ter koliko regenerata je le-ta lahko izdelala od dne 28. 6. 2016 do 4. 7. 2016 in koliko ga je D. d. d. odpeljal po računu št. 20160098, ter koliko naj bi ga ostalo, ne more izpodbiti trditev tožene stranke, da se sporne vreče regenerata ob začetku stečajnega postopka niso nahajale pri njej oziroma da 55 vreč regenerata, ki jih je prodala upraviteljica, ni bilo del spornih zarubljenih vreč regenerata.

19. V predmetnem postopku je tožena stranka tista, ki je morala trditi in dokazati, da sporne premičnine niso del premoženja stečajnega dolžnika. Ker ji je to uspelo in je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da je temu tako (pri čemer sicer zmotno zapiše, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so bile premičnine, na katerih uveljavlja ločitveno pravico, pri toženi stranki ob začetku stečajnega postopka, kar pa na pravilnost izpodbijane sodbe nima vpliva), tudi ni utemeljen očitek pritožnice o nedoseganju standarda obrazloženosti sodbe. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo zaključek, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

20. Poleg tega - tudi če bi se v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo, da Pogodba o poslovno - tehničnem sodelovanju (B 2), ki se nanaša na predelavo LDPE folije v recikliran granulat, med družbo D. d. d. in toženo stranko v času rubeža res ni bila sklenjena, brez ustreznega kondikcijskega zahtevka, ki bi zajemal tudi družbo D. d. d., tožbenemu zahtevku v tem sporu ne bi bilo mogoče ugoditi. Glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej smeri utemeljeno ni izvajalo in je dokazne predloge tožeče stranke v zvezi z zatrjevano fiktivnostjo pogodbe B 2 pravilno zavrnilo.

21. Na podlagi listinskih dokazov v spisu je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da na dan začetka stečajnega postopka pri toženi stranki ni bilo spornih 100 vreč po 1.200 kg zarubljenega regenerata (in tudi ne drugih premičnin, na katerih tožeča stranka v tem postopku uveljavlja ločitveno pravico). Četudi je bila torej tožena stranka na dan začetka stečajnega postopka lastnica 55 vreč regenerata (kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno), je glede na predhodne ugotovitve jasno, da gre v primeru omenjenih 55 vreč za neobremenjene oziroma za nezarubljene vreče. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da na dan začetka stečaja pri toženi stranki ni bilo 100 vreč po 1.200 kg zarubljenega regenerata, tožeča stranka pa je celo sama trdila, da jih je odpeljal D. d. d. na neznano lokacijo, so neutemeljene njene navedbe v pritožbi, da je v obravnavanem postopku neodgovorjeno ostalo vprašanje, kje je ostalo oziroma kje se je izgubilo 21 (zarubljenih) vreč, ki naj ne bi bile zaobsežene z računom št. 20160098 za storitev regeneriranja, saj je to vprašanje glede na ugotovljeno nerelevantno. Neutemeljen pa je glede na navedeno tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do trditev tožeče stranke, da je bila tožena stranka na dan začetka stečajnega postopka lastnica 55 vreč regenerata.

22. Ker je torej tožena stranka v tem postopku dokazala, da spornih premičnin ob začetku stečajnega postopka ni bilo v stečajni masi tožene stranke, tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prednostno poplačati iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ni utemeljen, kljub temu, da je na tem premoženju tožeča stranka z rubežem v izvršilnem postopku veljavno pridobila zastavno pravico, saj ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati (smiselno 19. člen ZFPPIPP).

23. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za zadevo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Kar pomeni, da je v nasprotju z navedbami pritožnice, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, čemu sta obstajali dve pogodbi. 2 Pri tem je poudariti, da je sam navedel, da je nadzoroval predelavo regenerata iz odpadne folije, ki je bila last D. d. d. 3 V času rubeža. 4 Tako tudi I Cpg 273/2014. 5 Prim. VSL sodba I Cpg 822/2017.