Jedro

Ugotovitve so utemeljevale zvišanje preživnine za ml. A. in ml. M. na 13.000,00 SIT (od 8.726,00 SIT) mesečno in to od 1.2.1994 dalje. Taka odločitev je imela podlago v petem odstavku 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da sme sodišče na predlog prizadetega med drugim tudi zvišati z dogovorom ali pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Sprejeto zvišanje preživnin za navedena dva mladoletna tožnika (ki znaša le po 4.300,00 SIT mesečno od 1.2.1994 dalje) pa je gotovo tudi znotraj toženčevih možnosti, ki so bistveno boljše od možnosti matere ml. tožnikov. Tako je obravnavana odločitev v skladu tudi z določilom 79. člena citiranega zakona (ki določa, da sodišče določi preživnino v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženec plačevati za ml. tožnike kot svoje otroke namesto preživnine, določene s sodno poravnavo pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Domžalah z dne 13.5.1993 pod št. P 156/93, od 1.2.1994 dalje zvišano preživnino in sicer za ml. A. in ml. M. za vsakega po 13.000,00 SIT mesečno, od 1.5.1995 dalje pa zanju po 23.000,00 SIT mesečno, za ml. B. pa od 1.5.1995 dalje po 18.000,00 SIT mesečno, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo toženca razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je dosojena preživnina za ml. A. in ml. M. za čas od 1.5.1995 dalje v višjem znesku kot 13.000,00 SIT, za ml. A. B. pa v višjem znesku kot 8.728,00 SIT in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, medtem ko je v preostalem delu zavrnilo toženčevo pritožbo in v ustreznem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje se pritožuje toženec in predlaga, da se razveljavi sodba sodišča prve stopnje tudi v pravnomočnem delu, s katerim je zvišana preživnina za čas od 1.2.1994 do 30.4.1995. Pri tem uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec meni, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s postavljenim zahtevkom, ki je terjal zgolj odločitev o dodatni preživnini. Sodba je pomanjkljiva, ker za posamezna obdobja ne navaja, na kolikšne zneske se je revalorizirala prejšnja preživnina z odločbami Centra za socialno delo. Sodba se zato v tem delu ne da preizkusiti. Zmotna uporaba materialnega prava pa se kaže v tem, da je bila zvišana preživnina tudi za ml. B. B., čeprav ima ta brezplačno oskrbo v policijskem internatu. Napačno je odločeno tudi zato, ker je preživnina zvišana vse do 30.4.1995 na podlagi podatkov o plačah strank iz marca 1993. Glede tega dela odločitve bo potrebno pribaviti podatke o plačah do 30.4.1995. Na revizijo je zakonita zastopnica tožnikov odgovorila in predlagala, da se revizija zavrne, ker ni utemeljena.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je sicer dopustna zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, toda le, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 385. člena ZPP). V tem primeru pa naj bi prišlo do take prekoračitve že v postopku pred sodiščem druge stopnje (zaradi česar revizija zaradi take kršitve ne bi bila dopustna). Poleg tega pa revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi sicer tožbeni zahtevek ni prekoračen (ker ni dosojeno kaj več ali kaj drugega od zahtevanega, ko je za čas od 1.2.1994 dalje določena preživnina 13.000,00 SIT za ml. A. in ml. M., za ml. B. pa v znesku 8.728,00 SIT, namesto prvotno dogovorjene in zatem revalorizirane, zahtevala pa se je še dodatna preživnina 14.230,00 SIT za vsakega). Neutemeljena je tudi trditev, da sodba ni razumljiva, ker da se glede zvišanja preživnine za čas od 1.2.1994 dalje sklicuje na podatke o plačah strank iz marca 1993. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 7. strani izhaja, da se navaja osebni dohodek strank iz marca 1993 pri omenjanju s poravnavo določene prejšnje preživnine v spisu P 156/93, medtem ko se pri pojasnjevanju odločitve o zvišanju preživnine za čas od 1.2.1994 dalje sodba sklicuje na podatke o plačah toženca in zakonite zastopnice tožnikov v letu 1994. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta zato jasni, njuni razlogi pa so v skladu s tistim delom izreka, ki je postal pravnomočen. V okviru uradnega preizkusa pa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopkih na drugi ali prvi stopnji zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato ugotavlja, da toženčeva revizija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa je zgolj pravnomočni del odločitev sodišč druge in prve stopnje. Sodbi teh sodišč sta pravnomočni le v delu, s katerim je bila preživnina za ml. A. in ml. M. zvišana na 13.000,00 SIT od 1.2.1994 dalje (od pred tem na znesek 8.728,00 SIT revalorizirane preživnine, kolikor je znašala za vsakega izmed tožnikov). Odločitev o nadaljnjem zvišanju preživnine za vse tri tožnike za obdobje od 1.5.1995 dalje pa je bila v postopku na drugi stopnji razveljavljena in bo tako predmet ponovnega obravnavanja na prvi stopnji.

Odločitev, da se preživnina za ml. A. in ml. M. zviša s 1.2.1994 na 13.000,00 SIT, je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da so se potrebe teh dveh mladoletnih tožnikov predvsem v zvezi s šolanjem povečale v primerjavi s časom, ko je bila preživnina prvič odmerjena (in sicer potrebe za M. na 28.000,00 SIT, za A. pa na 32.800,00 SIT mesečno), v istem obdobju pa se je povečala tudi plača toženca (ki znaša po ugotovitvah nižjih sodišč v primerjalnem obdobju november 1993 do januarja 1994 nekaj čez 100.000,00 SIT, pri materi tožnikov pa v istem obdobju le okrog 50.000,00 SIT mesečno). Sodišči druge in prve stopnje sta še ugotovili, da je prejemala zakonita zastopnica za vse tri otroke v obravnavanem obdobju cca 28.000,00 SIT otroškega dodatka mesečno in da so se stroški starejšega ml. B. zmanjšali, ker ima brezplačno oskrbo v policijski šoli. Take ugotovitve so utemeljevale zvišanje preživnine za ml. A. in ml. M. na 13.000,00 SIT (od 8.726,00 SIT) mesečno in to od 1.2.1994 dalje. Taka odločitev je imela podlago v petem odstavku 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da sme sodišče na predlog prizadetega med drugim tudi zvišati z dogovorom ali pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Sprejeto zvišanje preživnin za navedena dva mladoletna tožnika (ki znaša le po 4.300,00 SIT mesečno od 1.2.1994 dalje) pa je gotovo tudi znotraj toženčevih možnosti, ki so bistveno boljše od možnosti matere ml. tožnikov. Tako je obravnavana odločitev v skladu tudi z določilom 79. člena citiranega zakona (ki določa, da sodišče določi preživnino v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami). Preživnina za ml. B. pa sploh ni bila zvišana s pravnomočnim delom sodbe (ker je ostala na prvotni višini). Ker glede na povedano ugotavlja revizijsko sodišče, da toženčeva revizija ni utemeljena, jo je zavrnilo (393. člen ZPP).