Jedro

Ker pa toženca uveljavljata kršitev 2. odstavka 481. člena ZPP šele v pritožbeni fazi in hkrati ne zatrjujeta, da bi sodišče prve stopnje sploh uporabilo kakšno določbo, ki jo sodišče sme uporabiti samo v gospodarskih sporih, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Likvidacijski upravitelj mora zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele, in znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil, kar pomeni, da mora likvidacijski upravitelj pri poplačilu terjatev upoštevati tudi terjatve, ki niso bile pravočasno prijavljene oziroma sploh niso bile prijavljene, če so mu znane.

Ker prvo in drugo toženka nimata položaja osebe iz 2. odstavka 244. člena ZZK-1, pač pa položaj osebe iz 1. odstavka 244. člena ZZK-1, vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 25.9.2002 ni materialnopravno neveljavna zgolj zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prvo toženke, marveč tudi zaradi materialnopravne neveljavnosti neposrednega zavezovalnega in tudi razpolagalnega posla. Ničnost pogodbe in s tem materialnopravna neveljavnost vknjižbe je torej tu objektivna, zato dobra vera kupca - druga toženke ne more igrati nikakršne vloge.

Izrek

I. Pritožbi drugo tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijani 2. točki izreka tako, da se ugotovi, da je vknjižba Okrajnega v sodišča v Ljubljani, Dn. št. 5170/2003, na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 1645/02 prodajne pogodbe z dne 25.9.2002, s katero je bila drugo tožena stranka J., d.o.o., vpisana kot lastnica nepremičnine parc. št. ... k.o. X, v izmeri 764 m2, neveljavna, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je dolžno v roku 15 dni od dneva izdaje te odločbe izbrisati vknjižbo Dn. št. 5170/2003 ter v zvezi s parc. št. ... k.o. X vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje; v izpodbijanem delu 3. točke izreka pa tako, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni v 15 dneh prvo in drugo tožeči stranki povrniti 3.311,89 EUR pravdnih stroškov, zgolj drugo tožeči stranki pa še 1.581,50 EUR pravdnih stroškov; prvo in drugo tožeča stranka pa prvo toženi stranki 393,27 EUR pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dolgovanih zneskov, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Pritožba prvo in drugo tožene stranke se zavrne in se v izpodbijani 1. točki izreka sodba potrdi.

III. Prvo in drugo tožena stranka sami nosita pritožbene stroške, dolžni pa sta drugo tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 639,37 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je pogodba o prodaji nepremičnin, ki sta jo dne 25.9.2002 sklenili prvo in drugo tožena stranka, v celoti nična (1. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je vknjižba Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 5170/2003 na podlagi prodajne pogodbe z dne 25.9.2002 neveljavna in da je Okrajno sodišče v Ljubljani dolžno v roku 15 dni od dneva izdaje te odločbe vknjižbo izbrisati ter v zvezi s parc. št. ... k.o. X vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje (2. točka izreka). Odločilo je, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni v roku 15 dni od prejema te sodbe prvo in drugo tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.376,29 EUR, posebej pa še drugo tožeči stranki v višini 1.265,20 EUR, prvo in drugo tožeča stranka pa sta dolžni v roku 15 dni od prejema te sodbe tretje toženi stranki G. d.d. povrniti pravdne stroške v višini 185,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dolgovanih zneskov od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložil pritožbo drugi tožnik (v nadaljevanju tožnik) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v 2. točki izreka oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Prav tako sta zoper 1. in 3. točko (razen 2. odstavka) izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložili pritožbo prvo in drugo toženka in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrne oziroma zavrže, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, tožnici in tožniku pa v vsakem primeru v 15 dneh naloži v nerazdelno plačilo vse pravdne in pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske oziroma drugostopenjske sodbe do plačila. Priglasili sta pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba prvo in drugo toženke pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločalo, in sicer je tožbeni zahtevek v zvezi s prodajno pogodbo z dne 25.9.2002 zavrnilo, tožbo v zvezi s prodajno pogodbo z dne 31.8.2007 pa zavrglo. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se tiče prodajne pogodbe z dne 25.9.2002, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje opozorilo na napačno uporabo 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. list RS št. 42/06, začel veljati dne 8.12.1991), po katerem premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Na podlagi ugotovitve, da je bila sporna parcela v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 25.9.2002 v lasti prvo toženke, je namreč sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da vrnitev v naravi ni več možna, s tem pa tudi prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen za prvo toženko ni več veljala. Pri tem ni upoštevalo nespornega dejstva, da je tožnik zahtevo za denacionalizacijo vložil pravočasno; vprašanje, ali obstajajo ovire za vračilo nepremičnine v naravi, pa ni stvar (tega) pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato sodišče prve stopnje napotilo, da v ponovljenem postopku razišče dejansko stanje v zvezi z zakonitostjo lastninjenja prvo toženke in ugotovi, ali je ta imela sporno nepremičnino v trenutku lastninjenja v osnovnih sredstvih in ali je tožnik pravilno in pravočasno zavaroval svoje interese s predlaganjem začasne odredbe.

7. Prvo toženka je prvič opozorila, da v konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor v smislu 1. odstavka 481. člena ZPP šele v svojih pripravljalnih vlogah z dne 26.9.2008 in 21.11.2008 (prepozno glede na 2. odstavek 19. člena ZPP oziroma 1. odstavek 22. člena ZPP), pri čemer je sodišče prve stopnje že v prvotno izdani sodbi zavzelo stališče, da sta tožnica in tožnik materialnopravna sospornika v smislu 1. točke 1. odstavka 191. člena ZPP, zato se v smislu 1. odstavka 481. člena v zvezi s 484. členom ZPP v obravnavani zadevi uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih.

8. Šele v pritožbi prvo in drugo toženka dodajata, da se (tudi) po 2. odstavku 481. člena ZPP pravila postopka v gospodarskih sporih (ne glede na 1. odstavek 481. člena ZPP) ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah in v sporih zaradi motenja. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da gre v obravnavani zadevi za spor o stvarni pravici na nepremičnini, saj tožnica in tožnik med drugim zahtevata izbris vknjižbe z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izbrisna tožba); to pa pomeni, da se po 2. odstavku 481. člena ZPP ne glede na to, ali sta tožnica in tožnik materialnopravna sospornika, v tem sporu ne bi smela uporabljati pravila postopka v gospodarskih sporih. Ker pa prvo in drugo toženka uveljavljata kršitev 2. odstavka 481. člena ZPP šele v tej – pritožbeni fazi in hkrati ne zatrjujeta, da bi sodišče prve stopnje sploh uporabilo kakšno določbo, ki jo sodišče sme uporabiti samo v gospodarskih sporih, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožbeni zahtevek tako v tožbi kot v sodbi sodišča prve stopnje z dne 13.5.2009 glasil na ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 25.9.2002 nična in brez pravnih učinkov. V predmetni sodbi je sodišče prve stopnje k ugotovitvi ničnosti prodajne pogodbe res dodalo »v celoti«, vendar takšen dostavek po mnenju pritožbenega sodišča v zahtevek z ničemer ni posegel niti ga na ta način ni spremenil oziroma prekoračil. Tožnica in tožnik sta namreč uveljavljanje ničnosti ves čas postopka gradila na določbi 1. in 2. odstavka 88. člena ZDen, po kateri so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nični. Ker so pravni posli po teh določbah lahko po naravi stvari nični zgolj v celoti, je jasno, da sta tožnica in tožnik v konkretnem primeru zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 25.9.2002 v celoti. V kolikor bi želela ugotoviti ničnost zgolj posameznih določb pogodbe, bi morala to jasno in določno navesti, pri čemer v vsakem primeru sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 109. člena ZOR).

10. Po slednjem členu se poleg tega na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Prva tožnica kot morebitni zavezanec za plačilo odškodnine (v primeru, da vrnitev sporne nepremičnine v naravi ne bo mogoča) in drugo tožnik kot denacionalizacijski upravičenec sta svoj pravni interes izkazala z napotitvenim sklepom Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-129/2006-7 z dne 3.1.2007 (priloga A8).

11. Glede na naravo pravnega razmerja (uveljavljanje ničnosti zavezovalnega pravnega posla in vložitev izbrisne tožbe) sta tožnica in tožnik po mnenju pritožbenega sodišča enotna sospornika, saj je mogoče spor za oba rešiti samo na enak način (196. člen ZPP). V tem smislu zato tudi dejstvo nevložitve pritožbe s strani tožnice zanjo ni imelo nikakršnih negativnih posledic, saj se je vložena pritožba tožnika in posledično odločitev pritožbenega sodišča raztezala tudi nanjo. V vsakem primeru pa pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj pasivnost tožnice oziroma njen preklic pooblastila pooblaščencu nikoli ne more voditi do sankcije v obliki izgube pravnega interesa za tožbo.

12. Nad prvo toženko je bil dne 4.8.2010 na podlagi 2. alineje 1. odstavka 521. člena v zvezi s 522. členom in 1. odstavkom 403. člena ZGD-1 začet redni postopek likvidacije. V skladu s 405. členom ZGD-1 se v takšnem primeru v sklepu o likvidaciji določi tudi rok za prijavo terjatev upnikov. Čeprav je tožnik terjatev naknadno (po roku) priglasil likvidacijskemu upravitelju (prijava terjatve z dne 24.11.2010 - priloga A43), medtem ko je tožnica sploh ni priglasila, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da (nepravočasna) (ne)prijava terjatve ne pomeni izgube pravnega interesa za to pravdo. Takšna posledica namreč ne izhaja niti iz ZPP niti iz nobene določbe ZGD-1. Nasprotno, po 2. odstavku 421. člena ZGD-1 mora likvidacijski upravitelj zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele, in znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil, kar pomeni, da mora likvidacijski upravitelj pri poplačilu terjatev upoštevati tudi terjatve, ki niso bile pravočasno prijavljene oziroma sploh niso bile prijavljene, če so mu znane.

13. 88. člen ZDen določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (1. odstavek), pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s to prepovedjo, pa so nične (2. odstavek). Omenjena prepoved preneha veljati 30 dni po poteku roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz 64. člena tega zakona, razen za nepremičnine, za katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo (4. odstavek). Pod pojmom razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem je mogoče razumeti tudi lastninsko preoblikovanje družbeno pravnih oseb, ki so imele v svojih sredstvih nepremičnine ali premoženje, ki se vrača (Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik 2000, str. 563).

14. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bila nepremičnina parc. št. ... k.o.x v času uveljavitve ZDen v družbeni lastnini (zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek - priloga A14), pri čemer je imela v tem času položaj imetnice pravice uporabe prvo toženka (priloga B17). Ta je dne 22.9.1992 s Pogodbo o prenosu družbenega kapitala prenesla svoj celotni družbeni kapital (66,3 % vseh lastniških upravičenj) na Sklad RS za razvoj (priloga A9). Po 4. odstavku 16. člena ZDen se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Ta določba se nanaša na podjetja v mešani lastnini po stanju ob uveljavitvi predpisa, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij (ZLPP) (91. člen ZDen). Ker iz določbe 4. člena Pogodbe o prenosu družbenega kapitala z dne 22.9.1992 izhaja, da Sklad izjavlja in jamči, da bo pravni položaj eventualnih upravičencev do denacionalizacije prvo toženke tudi po prenosu prednostnega deleža na Sklad enak, kot če bi bil navedeni delež še naprej v družbeni lasti, tožnik ni bil upravičen uveljavljati zgolj zahtevka za vrnitev lastninskega deleža (ki ga ni uveljavljal), pač pa je lahko uveljavljal zahtevek za vrnitev v naravi, pri čemer je v vsakem primeru ugotavljanje, ali je tožnik upravičen do vrnitve nepremičnine v naravi oziroma ali bi moral uveljavljati zahtevek za vrnitev lastninskega deleža, stvar denacionalizacijskega in ne predmetnega postopka.

15. Zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov je lahko organ prve stopnje v skladu z določbo 68. člena ZDen izdal začasno odredbo, s katero je odredil, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS št. 55/92, v nadaljevanju ZLPP) je nadalje denacionalizacijskim upravičencem naložil, da do dne 7.6.1993 pri upravnem organu, pristojnem za odločanje na prvi stopnji, vložijo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov, ki ji želijo uveljaviti v obliki vrnitve v naravi ali v lastninskih deležih pri zavezancu (11. člen). Zavezana podjetja se v tem primeru do pravnomočnosti odločbe o zavarovanju zahtevkov glede stvari ali lastninskega deleža niso mogla lastninsko preoblikovati razen v primeru, da so se tako sporazumela z upravičencem (15. člen). V postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij so torej denacionalizacijski upravičenci lahko svoje interese ustrezno zavarovali le še z začasno odredbo po ZLPP in ne več z začasno odredbo po ZDen (odločba U-I-22/95 z dne 14.3.1996, 16.-18. točka).

16. Tožnik je dne 19.2.1993 (pravočasno) podal tako zahtevo za denacionalizacijo kot predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP (neprerekane trditve, priloga A6 in A7). Predlog tožnika je bil sprva zavržen s sklepom Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine Ljubljana – Šiška z dne 7.6.1993 (priloga A33), a je bil ta nato odpravljen (priloga A34), o predlogu pa je bilo dne 14.11.1994 ponovno odločeno tako, da je bilo toženki prepovedano vsakršno razpolaganje s sporno nepremičnino (priloga A30). Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 7.12.1994 (priloga A36). Na podlagi tega sklepa je bila dne 10.9.1997 v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved razpolaganja v korist tožnika, vendar je bil zemljiškoknjižni sklep s strani višjega sodišča nato razveljavljen, zaznamba pa dne 3.3.2000 izbrisana (zemljiškoknjižni izpisek na prilogi A16).

17. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da po ZLPP pravno oviro za lastninsko preoblikovanje podjetja predstavlja že vložen predlog za izdajo začasne odredbe in ne šele izdana začasna odredba. V prvem odstavku 15. člena ZLPP je namreč določeno, da se podjetje do pravnomočnosti odločitve o predlogu iz 10. člena ZLPP (predlog za izdajo začasne odredbe) ne more lastninsko preoblikovati po tem zakonu na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, razen če se z upravičencem pisno sporazume o izločitvi sredstev oziroma o prenosu delnic na Sklad po 1. odstavku 13. in 14. člena tega zakona (tako tudi VSC sklep Cp 960/2007 z dne 7.5.2008). Ker je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je tožnik predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložil na podlagi določil 9. do 12. člena ZLPP, ne glede na to, da je bila začasna odredba nato napačno izdana na podlagi 68. člena ZDen, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik pravilno zavaroval svoj interes v postopu lastninskega preoblikovanja prvo toženke, s tem pa uspešno preprečil, da bi se prvo toženka v delu, ki se nanaša na sporno nepremičnino, uspela veljavno lastninsko preoblikovati.

18. Dne 2.4.1993 je prvo toženka z družbo G., d.o.o., sklenila prodajno pogodbo (priloga B17), s katero je družbi med drugim prodala tudi sporno nepremičnino. Ker iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v času privatizacije prvo toženke od 31.8.1995 do 10.10.1997 sporna nepremičnina zavedena v osnovnih sredstvih družbe G. in ne prvo toženke (priloge B8, B18 in B19), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sporne nepremičnine lastninsko preoblikovanje prvo toženke (četudi bi bilo zakonito) sploh ni moglo zajeti.

19. Ker v delu, ki se tiče sporne nepremičnine, prvo toženka z lastninjenjem iz obeh zgoraj navedenih razlogov ni uspela, je za predmetno nepremičnino, ki je bila v času uveljavitve ZDen v družbeni lastnini, veljala in še vedno velja prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen. Pogodba, s katero je prvo toženka prodala nepremičnino družbi G., je zato nična, kar pomeni, da je nična tudi razveza oziroma odstop od te pogodbe. Posledično je neupoštevno pritožbeno navajanje, da ima sicer odstop od pogodbe ali razdor učinke ex nunc, kot tudi pritožbeno zatrjevanje, da je bila prvo toženka v času sklenitve pogodbe z drugo toženko lastnica sporne nepremičnine in kot taka vpisana v zemljiško knjigo na podlagi odločbe oddelka OBLO z dne 1.9.1959, pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 18.7.1997 med MOL in prvo toženko, izpisa iz sodnega registra in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Sodna praksa je namreč oblikovala jasno stališče, da je v skladu s 2. odstavkom 88. člena ZDen nično vsakršno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve (tako II Ips 331/2006 z dne 15.10.2006); to pa pomeni, da so nične tako listine, na podlagi katerih je bila prvo toženka vpisana v zemljiško knjigo kot tudi sam vpis. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik (čeprav ne direktno in izrecno) zatrjeval njihovo ničnost, sodišče pa nanjo pazi tudi po uradni dolžnosti. Glede na navedeno torej ni mogoče zaključiti drugače, kot da je nična tudi pogodba o prodaji nepremičnin, ki sta jo dne 25.9.2002 sklenili prvo in drugo toženka.

20. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo, zakaj določenih dokazov ni izvedlo, pri čemer toženki tudi nista navedli, zakaj bi bila izvedba zavrnjenih dokazov pomembna in v čem bi prispevala k bolj popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje dokazne predloge (zaslišanja pravdnih strank in njihovih zakonitih zastopnikov) iz razloga nepotrebnosti povsem upravičeno zavrnilo.

21. Tožnik je poleg ugotovitve ničnosti zavezovalnega pravnega posla - pogodbe o prodaji nepremičnin z dne 25.9.2002 vložil tudi tožbo na ugotovitev ničnosti vknjižbe in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izbrisno tožbo).

22. 243. člen ZZK-1 določa, da če tožeča stranka meni, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene njene pravice, lahko od sodišča zahteva, da ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov.

23. ZZK-1 v 3. odstavku 244. člena izključuje možnost izbrisne tožbe proti kasnejšemu dobrovernemu pridobitelju. Ker prvo in drugo toženka nimata položaja osebe iz 2. odstavka 244. člena ZZK-1, pač pa položaj osebe iz 1. odstavka 244. člena ZZK-1, vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 25.9.2002 ni materialnopravno neveljavna zgolj zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prvo toženke, marveč tudi zaradi že zgoraj ugotovljene materialnopravne neveljavnosti neposrednega zavezovalnega in tudi razpolagalnega posla. Ničnost pogodbe in s tem materialnopravna neveljavnost vknjižbe je torej tu objektivna, zato dobra vera kupca – drugo toženke ne more igrati nikakršne vloge. Objektivna neveljavnost prodajne pogodbe je namreč v tem, da so vsi posli (vsa razpolaganja) z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nedopustni (88. člen ZDen). Nedopustni pa niso le v primeru, ko v njih nastopa zavezanec za denacionalizacijo, marveč so nedopustni glede na objekt posla, se pravi: zaradi nepremičnine kot take (tako VSL sodba II Cp 3683/2009 z dne 24.2.2010, VSM sklep I Cp 1465/2008 z dne 17.2.2009, VSL sodba I Cp 255/2010 z dne 8.9.2010). Glede na tako zavzeto materialnopravno stališče, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se tičejo vprašanja dobre vere drugo toženke, ni ukvarjalo.

24. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je vknjižba Okrajnega sodišča v Ljubljani, Dn. št. 6170/2003, na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 1645/02 prodajne pogodbe z dne 25.9.2002, s katero je bila drugo tožena stranka J., d.o.o., vpisana kot lastnica nepremičnine parc. št. ... k.o. x, v izmeri 764 m2, neveljavna, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je dolžno v roku 15 dni od dneva izdaje te odločbe izbrisati vknjižbo Dn. št. 6170/2003 ter v zvezi s parc. št. ... k.o. Sx vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje (5. alineja 358. člena ZPP); pritožbo prvo in drugo toženke pa je zavrnilo in sodbo v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

25. V posledici spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi tudi v 2. točki izreka, kar pomeni, da sta tožnica in tožnik s svojim zahtevkom v celoti uspela, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Prvo in drugo toženki je tako naložilo v plačilo celotne stroške pravdnega postopka, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo in odmerilo na 3.311,89 EUR tožnici in tožniku ter zgolj tožniku še posebej 1.581,50 EUR. Ker je bila glede dela, ki se tiče pogodbe z dne 31.8.2007 tožba pravnomočna zavržena, pa je v tem delu tožnici in tožniku naložilo, da povrneta pravdne stroške prvo toženki v znesku 393,27 EUR. V primeru zamude je strankam naložilo v plačilo še zakonite zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

26. Ker prvo in drugo toženka nista uspeli s pritožbo, sami nosita pritožbene stroške, dolžni pa sta tožniku povrniti njegove stroške pritožbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154. člen in 2. točka 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške sestave pritožbe 875 točk (tar. št. 21/1 ODT), materialne stroške 2% in sodno takso v višini 147,78 EUR, kar ob upoštevanju 20% DDV skupaj znese 639,37 EUR. Posveta s stranko in poročila stranki tožniku ni priznalo, ker sta ti dve postavki zajeti že v nagradi za sestavo pritožbe.