Jedro

Med tožnico in toženko (dvema upravnicama) ni nobenega pogodbenega odnosa in tudi SZ-1 med njima samima ne vzpostavlja pravic in dolžnosti (glej predvsem 23. člen SZ-1) v smeri plačevanja obveznosti iz naslova upravljanja. Tožnica je v razmerju do toženke in do etažnih lastnikov dveh stavb, če se v celoti sledi pritožbenim navedbam, tretja oseba, ki je navedene obratovalne stroške plačala in se očitno želi regresirati oziroma od toženke zahteva plačilo odškodnine. Tožnice upoštevaje njene navedbe po SZ-1 ni mogoče šteti niti za dobavitelja v smislu SZ-1 (glej predvsem 71. člen SZ-1).

Edina pravna podlaga, na kateri lahko tožnica od toženke zahteva plačilo omenjenih stroškov s pripadki in opomina, je odškodninska, kar v pritožbi priznava tudi tožnica. Za utemeljenost zahtevka na tej podlagi je treba zatrjevati in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (pravno priznano škodo, protipravno ravnanje in vzročno zvezo), z izjemo krivde, katere obstoj se domneva. Omenjenega bremena tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla.

Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da se toženka skladno s SZ-1 ne bi bila dolžna ravnati po navodilih (sklepih) etažnih lastnikov, pa čeprav obstoji njena načelna dolžnost razdeljevati obratovalne stroške. Povedano drugače in poenostavljeno, četudi je verjetno logičen in razumski interes etažnih lastnikov oziroma je za etažne lastnike koristno, da plačujejo obratovalne stroške glede svoje lastnine, gre vseeno za njihovo lastnino in imajo glede nje vse pravice in dolžnosti, ki jih ima lastnik. Ali etažni lastniki lahko pravno upoštevno prepovedo delitev stroškov, je vprašanje, ki niti ni pravno relevantno oziroma odločujoče. Verjetno ni dvoma, da lahko zavračajo plačilo stroškov s sklepi, ki jim je njihov zastopnik (upravnik) načeloma dolžan slediti.

Ni izkazane nobene vzročne zveze med nerazdelitvijo vtoževanih zneskov in zatrjevano škodo. Toženki so namreč etažni lastniki prepovedali razdeljevati omenjene stroške in ji naložili, da sporne račune zavrača. Povedano drugače, etažni lastniki nočejo plačati.

Obenem mora biti škoda, ki jo upravnik povzroči tretjim osebam, pravno priznana in je ni mogoče kar preprosto enačiti s plačanimi obratovalnimi stroški s pripadki ter stroški opomina. Upravnik je namreč lahko odgovoren le za škodo, ki je posledica njegovega protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 297,48 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje, in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati toženi stranki (toženki) 890,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi se zavzema, da bi morala toženka na podlagi zakona razdeliti vtoževani sorazmerni del obratovalnih stroškov1 na etažne lastnike dveh stavb, glede katerih je upravnica. Sodišče prve stopnje je v tem delu zaključilo drugače in je prišlo samo s seboj v nasprotje v odnosu do tožnice, zato obstaja neskladje med odločitvijo in obrazložitvijo. Tožnica nima ne zakonske ne pogodbene podlage, da predmetne stroške razdeli ona. V tem delu je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Protispisen je zapis na koncu 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V tem delu je tudi podano neskladje med obrazložitvijo in odločitvijo. Dogovor o delitvi stroškov, ki odpadejo na sporna prostora obstaja. Napačen je zaključek, da nima vpliva na toženko. Vsak upravnik stavbe je vezan na sporazum med etažnimi lastniki. Obrazložitev sodišča prve stopnje je takšna, da je ni mogoče preizkusiti. Tožnica je svoj zahtevek gradila na odškodninski odgovornosti toženke. Ta je kršila svoje zakonske obveznosti. Tožnica lahko predmetne stroške zaračuna le upravniku dveh stavb, na katere odpadejo. Takšna je utečena praksa med večino slovenskih upravnikov stavb in edino življenjsko in ekonomsko logična. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Najprej se sklicuje na naloge upravnika, nato pa da mora izvrševati sklepe etažnih lastnikov oziroma njihovo pogodbeno razmerje. Etažni lastniki ne morejo prepovedati delitve stroškov. To je temeljna obveznost upravnika. Toženka jo je kršila in etažni lastniki niso imeli možnosti plačati teh stroškov, toženka pa s tem ni poravnala računov tožnice, zato je ob kršitvi zakona oškodovala tožnico za vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene zaslišanih prič in jih ni vključilo v utemeljitev odločitve, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti ter preveriti, kakšno težo je navedenemu dalo, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Iz obrazložitve sodbe ne izhajajo jasni zaključki in pravna podlaga zavrnitve, ali pa so v nasprotju z navedbami tožnice in pravno podlago zahtevka. Tožnica se sploh ni sklicevala na 71. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1). Sama je v odnosu do dobaviteljev ravnala skladno s to določbo. Celo več, poravnala je tudi sporni del stroškov. Ne gre za primer po 275. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ampak za odškodninsko podlago zahtevka. V konkretnem primeru gre za razmerje med dvema upravnikoma in za odgovornost toženke, ker ni izpolnila zakonske obveznosti do etažnih lastnikov in posledično do drugega upravnika. Odgovornost temelji na določbi 131. člena OZ. Tožnica se je sklicevala na 50. člen SZ-1, 118. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in na 6. člen OZ. Toženka računa tožnice ni razdelila med etažne lastnike. S tem le-ti niso plačali stroškov, ki bi jih morali, če bi jim račune izdala, in ni poravnala tožnici obveznosti po računih. Zato je tožnica za vtoževane zneske oškodovana. Podana je tudi vzročna zveza med opustitvijo dolžnosti upravnika, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo toženki, saj je tožnica plačala stroške iz lastnih sredstev. Z zavrnitvijo zahtevka se je plačilo dejansko prevalilo na ostale stavbe, kar je v nasprotju z namenom 23. člena SZ-1 in 67. člena SPZ. Glej tudi sedmi odstavek 23. člena SZ-1. Etažni lastniki ne morejo prepovedati delitve stroškov. Ne morejo sprejeti sklepa, da teh stroškov ne bodo plačevali. Njihova odločitev tudi nima potrebne večine.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče vseh pritožbenih navedb, ki od omenjenega okvira kakorkoli odstopajo, ni upoštevalo.

6. Pritožbeno sodišče ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja ni podrobneje povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Bistvene okoliščine so v tem, da tožnica kot upravnica etažnih lastnikov štirih stavb od toženke kot upravnice etažnih lastnikov dveh stavb zahteva plačilo sorazmernega dela „obratovalnih stroškov“ z zamudnimi obrestmi in stroškov opomina, ki izhajajo iz upravljanja dveh skupnih poslovnih prostorov etažnih lastnikov vseh šestih stavb. Stanovanji se nahajata v stavbi, ki jo upravlja tožnica, in tožnica je sporni del „obratovalnih stroškov“ plačala dobaviteljem.

7. Pritožbena teza, da sta tožnica in toženka nekakšni soupravnici omenjenih dveh poslovnih prostorov, se, kljub nasprotovanju toženke in drugačnemu zaključku sodišča prve stopnje (s posledičnim sklepanjem, da toženka ni bila dolžna opraviti delitve vtoževanih zneskov na etažne lastnine, ki je utemeljeno iz drugih razlogov), zdi pravilna in je v tem delu sodišče prve stopnje lahko morebiti zmotno uporabilo materialno pravo, vendar predmetno ni vplivalo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in na pravilnost ter zakonitost končne odločitve. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v izpodbijani sodbi ni takšnih nasprotij med razlogi in odločitvijo, da bi šlo za takšno kršitev. Omenjena kršitev ne more biti podana, če sodišče prve stopnje ni sledilo pravnim stališčem tožnice oziroma če je njene trditve zmotno interpretiralo. Etažni lastniki vseh šestih stavb so v letu 2004 sklenili pogodbo o medsebojnih razmerjih, medtem ko sta pravdni stranki s kasnejšo sklenitvijo pogodb o upravljanju postali upravnici. Tožnica s sklenitvijo pogodbe z etažnimi lastniki štirih stavb, toženka pa s sklenitvijo pogodbe z etažnimi lastniki dveh stavb. Obe sta postali skladno s SZ-1 upravnici v razmerju do etažnih lastnikov, ki so z njima sklenili pogodbi o upravljanju. Ali je tožnica upravnica omenjenih poslovnih prostorov ali pa sta tožnica in toženka soupravnici le-teh, v konkretnih okoliščinah primera, ko ena upravnica zahteva plačilo od druge, ni odločujoče za pravilnost končne odločitve. Enako velja za pritožbeno zavzemanje, da tožnica spornih stroškov ne more razdeliti na etažne lastnike dveh stavb in da to lahko stori le toženka.

8. Zapis na koncu 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni tako imenovano protispisen oziroma ne pomeni bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in že omenjene bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da toženka ni upravnica stavbe 64, tožnica pa ni zatrjevala, da bi etažni lastniki stavb 54 in 58, katerih upravnica je, sprejeli sklep, s katerim bi jo pooblastili za razdelitev vtoževanih stroškov, je zapis, ki ga je treba pravilno prebrati na način, da toženka ni upravnica stavbe 64, tožnica pa ni zatrjevala, da bi etažni lastniki stavb 54 in 58, katerih upravnica je toženka, sprejeli sklep, s katerim bi toženko pooblastili za razdelitev vtoževanih stroškov. Zato vsekakor drži, da tožnica ni trdila, da je tožnica upravnica stavb 54 in 58, in da je trdila nasprotno.

9. Med tožnico in toženko (dvema upravnicama) ni nobenega pogodbenega odnosa in tudi SZ-1 med njima samima ne vzpostavlja pravic in dolžnosti (glej predvsem 23. člen SZ-1) v smeri plačevanja obveznosti iz naslova upravljanja. Tožnica je v razmerju do toženke in do etažnih lastnikov dveh stavb, če se v celoti sledi pritožbenim navedbam, tretja oseba, ki je navedene obratovalne stroške plačala in se očitno želi regresirati oziroma od toženke zahteva plačilo odškodnine. Tožnice upoštevaje njene navedbe po SZ-1 ni mogoče šteti niti za dobavitelja v smislu SZ-1 (glej predvsem 71. člen SZ-1). Zakaj je tožnica plačala omenjeni del stroškov dobaviteljem, je ostalo nepojasnjeno, zato zaključkov o morebitnem zahtevku tožnice do etažnih lastnikov dveh stavb (op. ki bi nesporno morali nositi stroške obratovanja omenjenih poslovnih prostorov) ni mogoče delati. Vsekakor pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je tožničin zahtevek (zahtevek upravnice) za plačilo teh stroškov s pripadki in stroškov opomina od toženke (upravnice) neutemeljen. Edina pravna podlaga, na kateri lahko tožnica od toženke zahteva plačilo omenjenih stroškov s pripadki in opomina, je odškodninska, kar v pritožbi priznava tudi tožnica. Za utemeljenost zahtevka na tej podlagi je treba zatrjevati in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (pravno priznano škodo, protipravno ravnanje in vzročno zvezo), z izjemo krivde, katere obstoj se domneva. Omenjenega bremena tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla, pri čemer je odveč pripomniti, da odškodninske podlage v dopolnitvi tožbe sploh ni zatrjevala, ampak jo je le pavšalno zatrjevala v prvi pripravljalni vlogi (v sporu majhne vrednosti namreč velja pravilo iz 451. člena ZPP).

10. Drži pritožbena teza, da je upravnik na podlagi SZ-1 načeloma dolžan razdeliti obratovalne stroške med etažne lastnike (glej 50. člen SZ-1), vendar gre primarno za dolžnost upravnika v razmerju do etažnih lastnikov. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov, ki so z njim sklenili pogodbo o upravljanju, in ne zastopnik dobaviteljev ter tretjih oseb, kot bi morebiti lahko izhajalo iz tožničinega pritožbenega zavzemanja. Upravnik skrbi za interese etažnih lastnikov in šele posredno za interese drugih oseb (dobaviteljev in drugih). Da bi morala toženka sporne plačane in prefakturirane stroške po SZ-1 razdeliti med etažne lastnike dveh stavb, je očitek protipravnega ravnanja, ki glede na konkretne okoliščine primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podan. Tožnica, ki je sporne obratovalne stroške plačala in plačani del prefakturirala na toženko, je tretja oseba, ki je ni mogoče šteti za dobavitelja v smislu SZ-1 (ti imajo namreč z etažnimi lastniki sklenjene veljavne pogodbe o dobavi), zato je po presoji pritožbenega sodišča (primarno) pravilen zaključek, da toženka predmetnih vtoževanih zahtevkov ni bila dolžna razdeliti med etažne lastnike. Da se vtožujejo obratovalni stroški je pritožbena navedba, ki je zavajujoča. Vtožuje se nekakšen regresni zahtevek oziroma odškodnina. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi morala toženka kot nekakšna pooblaščenka tožnice njeno terjatev (in ne terjatev dobaviteljev) razdeliti med etažne lastnike in od njih pobrati plačila ter nato plačati navedeno tožnici (in ne dobaviteljem). Upravnik skrbi za upravljanje upoštevajoč interes etažnih lastnikov. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da se toženka skladno s SZ-1 ne bi bila dolžna ravnati po navodilih (sklepih) etažnih lastnikov, pa čeprav obstoji njena načelna dolžnost razdeljevati obratovalne stroške. Povedano drugače in poenostavljeno, četudi je verjetno logičen in razumski interes etažnih lastnikov oziroma je za etažne lastnike koristno, da plačujejo obratovalne stroške glede svoje lastnine, gre vseeno za njihovo lastnino in imajo glede nje vse pravice in dolžnosti, ki jih ima lastnik. Ali etažni lastniki lahko pravno upoštevno prepovedo delitev stroškov, je vprašanje, ki niti ni pravno relevantno oziroma odločujoče. Verjetno ni dvoma, da lahko zavračajo plačilo stroškov s sklepi, ki jim je njihov zastopnik (upravnik) načeloma dolžan slediti. Ali je njihovo zavračanje plačila pravno utemeljeno ali ne, je zopet vprašanje, ki v tej pravdi samo po sebi ni pravno relevantno. Podredno pa, četudi se sledi tezi tožnice, da toženka protipravno ni razdelila vtoževanih zneskov med etažne lastnike, ni izkazane nobene vzročne zveze med nerazdelitvijo vtoževanih zneskov in zatrjevano škodo. Toženki so namreč etažni lastniki prepovedali razdeljevati omenjene stroške in ji naložili, da sporne račune zavrača. Povedano drugače, etažni lastniki nočejo plačati. Drži pritožbeno zavzemanje, da se etažni lastniki plačila obratovalnih stroškov ne morejo razbremeniti, vendar to ne pomeni, da plačila ne smejo zavračati. Že iz tega razloga ni mogoče slediti tožničinim nadaljnjim in neizkazanim navedbam, da bi toženka, če bi razdelila stroške, posledično (neobrazloženo oziroma zgolj po nekakšnih lastnih predvidevanjih tožnice) pobrala plačila in bi jih bila nato dolžna posredovati tožnici. Torej ni niti ustrezno zatrjevane niti izkazane vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Obenem mora biti škoda, ki jo upravnik povzroči tretjim osebam, pravno priznana in je ni mogoče kar preprosto enačiti s plačanimi obratovalnimi stroški s pripadki ter stroški opomina. Upravnik je namreč lahko odgovoren le za škodo, ki je posledica njegovega protipravnega ravnanja. Predmetnega ne spremeni dejstvo, da so etažni lastniki vseh šestih stavb sklenili pogodbo o medsebojnih razmerjih oziroma da obstoji dogovor o delitvi stroškov (pogodba iz leta 2004), ki odpadejo na skupne prostore. Omenjeni dogovor nima (direktnega) pravnega učinka na toženko, ampak na njen položaj lahko vpliva le posredno. Dogovor zavezuje etažne lastnike, medtem ko toženka ni podpisnica dogovora, ampak je le zastopnica etažnih lastnikov. Drži, da sklepajo etažni lastniki z upravnikom pogodbo o upravljanju, ki ima drugačen namen kot omenjeni sporazum etažnih lastnikov o medsebojnih razmerjih. Zavezanci za plačilo stroškov upravljanja so v vsakem primeru etažni lastniki in ne toženka. SZ-1 in vsi relevantni pravni posli (pogodba o medsebojnih razmerjih in dve pogodbi o upravljanju) nimajo določb, po katerih bi bila tožnici (upravnici) dolžna toženka (upravnica) plačati obratovalne stroške, ki jih je prva plačala in ki bi morali skladno s pogodbo o medsebojnih razmerjih bremeniti etažne lastnike dveh stavb v upravljanju toženke. Ima le odškodninski zahtevek, glede katerega ni niti v zadostni meri zatrjevala niti izkazala potrebnih predpostavk. Obrazložitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine je zadostna in ne pomeni bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter jo je vsekakor mogoče pritožbeno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dovolj obširno in jasno zapisalo, da morajo biti podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in da v konkretnem primeru niso (glej celotno vsebino 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z ostalimi). Uporaba dogovora o medsebojnih razmerjih lahko na toženko vpliva le posredno, in sicer kot na zastopnico etažnih lastnikov, ki so ga podpisali. Zaključek sodišča prve stopnje, da omenjeni dogovor ne zavezuje toženke, zato ni nepravilen. Ali bi morala toženka po omenjenem dogovoru obratovalne stroške razdeliti ali ne, ali je kršila svoje zakonske obveznosti kot upravnik, ipd... so tudi sicer vprašanja, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost toženke oziroma podrobneje na protipravno ravnanje, vendar pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da ni podane vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Etažni lastniki namreč evidentno nočejo plačati spornih zneskov, saj so toženki naročili naj ne razdeljuje teh zneskov in naj jih zavrača. Posledično o odškodninski odgovornosti toženke ni mogoče govoriti, pa čeprav je morebiti ravnala protipravno. Lastno in neizkazano (oziroma izkazano je drugače) je tožničino zavzemanje, da zaradi nerazdelitve plačanih stroškov etažni lastniki dveh stavb niso imeli niti možnosti plačila in da zato toženka ni poravnala računov ter je posledično oškodovala tožnico. Toženka je namreč izkazala, da plačilo etažni lastniki zavračajo. Med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo zato zaradi ravnanja etažnih lastnikov ni vzročne zveze oziroma je le-ta prekinjena. Pri tem ni bilo sporno, da obratovalni stroški bremenijo etažne lastnike.

11. Strinjati se je mogoče s pritožbeno trditvijo, da je tožnica (op. ki ji etažni lastniki tega niso prepovedali in ji naročili, da mora račune zavračati) dolžna upoštevaje pogodbo o medsebojnih razmerjih in SZ-1 razdeliti obratovalne stroške med „svoje“ etažne lastnike, vendar je popolnoma nepojasnjeno, zakaj je plačala stroške za etažne lastnike dveh stavb, v katerih je upravnica toženka. In zakaj bi morala sedaj glede njenih zahtevkov enako storiti toženka, ki so ji etažni lastniki to izrecno prepovedali in ji naročili, naj račune tožnice zavrača, kar pomeni, da nočejo plačevati. Vsekakor ni jasno, zakaj je zaradi predmetnega zatrjevanega protipravnega ravnanja tožnici nastala zatrjevana škoda. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka se stroški niso prevalili na etažne lastnike štirih stavb, ki so v upravljanju tožnice, saj to iz spisa ne izhaja. Stroške je po navedbah same tožnice plačala tožnica.

12. Utečena praksa večine slovenskih upravnikov stavb ni niti izkazana niti ne pomeni pravnega naslova za morebitno toženkino obveznost plačati tožnici.

13. V izpodbijani sodbi ni razlogov glede višine zahtevka, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju. Zato so nejasni in pravno nerelevantni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na višino stroškov opomina, na obračun obresti in na vprašanje tako imenovane prepovedi anatocizma. V tem delu odločitev sodišča prve stopnje ne more biti materialno pravno zmotna, saj je ni.

14. Če sodišče prve stopnje dokazne ocene izpovedb tožeče stranke in prič ni vključilo v utemeljitev odločitve (op. v obrazložitvi je sicer razvidna presoja zaslišanja priče S. S.), to ne pomeni, da izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker ni mogoče preveriti, kakšna teža je bila dana izpovedbam, in da je podana „bistvena kršitev pravil postopka“. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, medtem ko se sodišče prve stopnje pri presoji pravno relevantnih dejstev evidentno, ob pojasnjeni izjemi, ni oprlo na omenjene izpovedbe. Obrazložitev sodbe je dovolj jasna in sodba vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da tožničin zahtevek ni utemeljen. Tožnica v konkretni pravdi ni v zadostni meri pojasnila svojega zahtevka do etažnih lastnikov oziroma posledičnega odškodninskega zahtevka do toženke, zato je razumljivo, da je sodišče prve stopnje glede tožbe preizkušalo različne pravne podlage. Njena odškodninska podlaga zahtevka mora vsebovati pojasnjeno in izkazano protipravno ravnanje, pravno priznano škodo in (v konkretnem primeru predvsem) vzročno zvezo med njima, medtem ko se obstoj krivde domneva. Sicer gre za razmerje med dvema upravnikoma stavb, vendar to razmerje ni takšno, da bi morala toženka tožnici preprosto plačevati za obratovalne stroške, ki jih je tožnica krila za „tuje“ etažne lastnike, in da bi morala toženka ne glede na izkazanost predpostavk odškodninske odgovornosti tožnici plačati nekakšno odškodnino. Računi tožnice niso računi dobaviteljev, pa čeprav je tožnica plačala obratovalne stroške. Omenjena vzročna zveza tudi ni podana iz razloga, ker je tožnica stroške plačala dobaviteljem.

15. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pravilna je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sklepno velja na tem mestu poudariti, da bi lahko tožnica (upravnica štirih stavb) v konkretnih okoliščinah primera zoper toženko (upravnico dveh stavb) s predmetnim tožbenim zahtevkom uspela le na odškodninski pravni podlagi in da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, zato njen zahtevek ni utemeljen. Nepojasnjena je že sama pravno priznana škoda, medtem ko (primarno) ni izkazano protipravno ravnanje, vsekakor pa (podredno) tudi niso mogoči zaključki o obstoju vzročne zveze.

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Predmetne stroške vtožuje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahteva še plačilo stroškov opomina.