Jedro

Tožnik na dan, ko se je poškodoval pri delu, ni ravnal samoiniciativno, ampak je opravljal svoje delo oziroma je želel odstraniti motečo oviro pri delu. Za to pa ni imel na razpolago ustreznega orodja in o načinu opravljanja dela tudi ni bil ustrezno poučen. Za to bi morala poskrbeti drugotožena stranka (izvajalec dela na gradbišču) oziroma njen delavec kot vodja gradbišča. Glede na navedeno je za poškodbo podana krivdna odgovornost drugotožene stranke. Poleg tega pa odgovarja tudi prvotožena stranka (delodajalec tožnika), saj je bila dolžna zagotoviti delavcem varnost in zdravje pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, delno spremeni tako, da se

1. odstavek 1. točke in 2. točka izreka v celoti glasita: „1. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.941,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 5.860,00 EUR od 20. 5. 2008, - od zneska 9,00 EUR od 4. 4. 2008 - in od zneska 72,00 EUR od 5. 4. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni.

Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v višini 19.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 18.840,00 EUR od 20. 5. 2008, - od zneska 36,00 EUR od 4. 4. 2008 - in od zneska 288,00 EUR od 5. 4. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni.

Višji zahtevek, za znesek 5.860,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2008, za znesek 9,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 in za znesek 72,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2008 dalje do plačila, se zavrne.

2. Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 755,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 120,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in odločilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v višini 25.105,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 23.800,00 EUR od 20. 5. 2008 dalje do plačila, od zneska 900,00 EUR od 20. 5. 2008 dalje do plačila, od zneska 45,00 EUR od 4. 4. 2008 dalje do plačila in od zneska 360,00 EUR od 5. 4. 2008 dalje do plačila (1. odstavek 1. točke izreka). Višji zahtevek tožnika za plačilo zneska 27.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.700,00 EUR od 20. 5. 2008 dalje in zneska 675,00 EUR od 20. 5. 2008 dalje ter rentni zahtevek v višini 75,00 EUR mesečno od 1. 6. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da je druga tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.080,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta druga tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav sodbo izpodbijata v celoti, je pritožbeno sodišče štelo, da jo izpodbijata le v ugodilnem delu, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nimata pravnega interesa. Pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo izjav prič, da je bil za delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, zadolžen drug delavec, ki ga je znal opravljati in ga je vedno tudi opravljal, za to pa je imel tudi primerno orodje. Poleg tega pa menita še, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje tudi glede obsega telesnih poškodb in pri odmeri odškodnine dalo preveliko težo subjektivni izpovedi tožnika, tudi kadar je bila ta povsem v nasprotju z objektivnimi ugotovitvami izvedenca medicinske stroke in to kljub temu, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje sprejelo, oporekala pa mu tudi ni nobena izmed strank. Posledično pa se pritožujeta še zaradi odmere stroškov postopka, ki naj jih pritožbeno sodišče odmeri glede na uspeh celega postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev sodišče prve stopnje v ugodilnem delu in zavrne tožbeni zahtevek ter pritožnikoma prizna njune pravdne stroške tako na prvi kot tudi na pritožbeni stopnji ter jih naloži v plačilo tožniku.

Navajata, da vztrajata pri tem, da tožnik ni bil zadolžen za odstranjevanje viadurk, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil za to delo zadolžen, ker se je takrat na gradbišču izvrševalo razopaženje, zmoten. Tudi v fazi razopaženja so imeli posamezni delavci specifične zadolžitve in tako tožnik svoje, M.K. pa izbijanje viadurk. To sta potrdili priči E.E. in T.K., pa tudi tožnik. Po mnenju pritožnikov je nesreča tožnika bolj plod nesrečnega naključja, za katerega je okoliščine ustvaril tožnik sam, saj nikakor ne bi smel tolči s kladivom po plastični viadurki in je obremenjevati strižno. Moral bi namreč pričakovati, da bo plastika, ki je relativno elastičen material, delovala kot raztegnjena frača ali elastika in udarila nazaj. Sodišče prve stopnje je štelo za dopustno, da se odstranjevanja viadurke loti katerikoli delavec in na kakršenkoli način, če pa pride do nesreče, so odgovorni drugi. Sodišče prve stopnje se je postavilo tudi na stališče, da je bila druga tožena stranka dolžna zagotoviti varno delo vseh delavcev na gradbišču, to pa predstavlja tudi jasna navodila o tem, kaj mora delavec delati, kako mora delati in s kakšnimi delovnimi sredstvi. Pritožnika poudarjata, da iz tega izhaja, da mora posamezni delavec delati tisto, kar mu je naloženo, naloženo delo mora obvladati, biti poučen o njegovem varnem izvajanju in imeti na razpolago delovna orodja in zaščitna sredstva, ni pa ga potrebno poučiti o tem, kako se dela dela, ki mu jih ni treba ali ki jih celo ne sme delati in za ta dela mu tudi ni potrebno dati ustreznega orodja, zaščitnih sredstev ter ga poučiti, kako jih opravlja. Vsak delavec ima namreč svoje zadolžitve, ki jih je dolžan opraviti v skladu z navodili, pravili stroke in predpisi ter pravili varnega dela. Zato tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožniku moral kovinsko palico zagotoviti T.K.. Če bi namreč ta vedel, kaj namerava storiti tožnik, bi mu rekel, naj viadruko pusti pri miru in opravi kako drugo delo in poslal M.K. s kovinsko palico, da odstrani viadurko. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je del razopaženja tudi izbijanje viadurk in so s tem, ko so delavcem naložili naj razopažijo del objekta, naložili tudi, da izbijejo viadurke. To ne drži, saj so imeli delavci v smislu razopaženja vsak svojo zadolžitev. Pritožnikoma ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo T.K., da je bil zadolžen za to delo M.K., glede na to, da sta tudi priča E.E. in tožnik povedala, da je to delo opravljal M.K.. Poleg tega je tožnik tudi izpovedal, da je le enkrat na nekem drugem gradbišču izbil eno viadurko, drugače pa jih sam ni nikoli izbijal. Ta njegova izpoved očitno kaže na to, da izbijanje viadurk ni bilo njegovo delo, pa čeprav le-to po mnenju sodišča prve stopnje sodi v gradbeno fazo razopaženja. Prav tako pritožnika ugovarjata odločitvi sodišča prve stopnje, da je druga tožena stranka objektivno odgovorna za ravnanje M.K., ki naj bi nekaj naredil narobe, zaradi česar naj bi viadurka molela na drugi strani zidu ven. Vprašanje, kje in kaj je delal Kovačič, ni bilo del trditvene podlage ne tožene in ne tožeče stranke. Ker je tožnik delal drugo delo in ugotovil, da ga moti viadurka, ob tem pa je vedel, da viadurke odstranjuje M.K. in da se jih odstranjuje s posebno kovinsko palico, do te nesreče pa je samo enkrat na drugem delovišču odstranil eno viadurko, vendar se je kljub temu lotil dela z najbližjim in popolnoma neprimernim delovnim sredstvom, t.j. kladivom, je po stališču pritožbe za nesrečo odgovoren sam.

Podrejeno pa se pritožnika pritožujeta tudi nad višino dosojene odškodnine in sicer ugovarjata višini odškodnine za nastalo škodo.

Menita, da je odškodnina iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti pretirana, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je globinski vid levega očesa ohranjen; da tožnik zato, ker ima popoln globinski vid, ni omejen pri športnih aktivnostih in tudi njegova delovna sposobnost ni okrnjena; da delni izpad t.j. 20% vidnega polja levega očesa ne vpliva na njegovo delovno sposobnost in njegove splošne življenjske aktivnosti in da se zmanjšanje življenjskih aktivnosti kaže le v bleščanju ob močnejši svetlobi, ki ga je možno zmanjšati z nošenjem zatemnjenih očal. Vendar pa so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje je preprosto verjelo tožniku, da ima kup težav, da je omejen na poklicnem področju, da je omejen pri delih, pri katerih je potreben izostren vid, čeprav ni niti izpovedal, katera dela so to in pri delih, kjer je izpostavljen močni svetlobi. Prav tako je bila tožniku neupravičeno odmerjena tudi odškodnina za morebitno bodočo škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je nastanek te škode zelo negotov. Izvedenec je namreč zapisal, da dopušča možnost, da se bo z leti razvila potreba po namestitvi umetne leče, ne pa da se bo to zgodilo.

Pritožnika se pritožujeta tudi glede odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik trpel hude telesne bolečine 4 dni, 10 dni srednje hude telesne bolečine in 3 mesece bolečine manjše intenzivnosti. Pri tem se ni ozrlo niti na izvedensko mnenje niti na izpoved tožnika, ki je lečečemu zdravniku (in ne za potrebe pravde) na kontrolnem pregledu dne 14. 11. 2007, kar je mesec dni po poškodbi, povedal, da bolečin ne opaža več. Sodišče je očitno odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti tožniku prisodilo zgolj zato, ker je bil tožnik v bolniškem staležu, ta pa sam po sebi ne povzroča bolečin in tudi ne predstavlja neugodnosti. Tožnik je bil v staležu zato, ker se je še zdravil, zdravljenje pa je obsegalo redne kontrole pri oftalmologu in dajanje kapljic, kar pa je le manjša neugodnost. Zato je odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v višini 7.000,00 EUR previsoka.

Povsem neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino zaradi skaženosti, saj iz izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec ugotovil le rahlo skaženo obliko leve zenice, ki je vidna le s pogovorne razdalje, ne izhaja, da tožnik škili in da je že iz razdalje vidno, da je levo oko brez funkcije.

Nadalje se pritožnika pritožujeta tudi zaradi prisojene odškodnine zaradi tuje pomoči, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prvih dneh potreboval skupaj eno uro tuje pomoči na dan, nato pa do 21. 1. 2007 (pravilno: 2008) po pol ure na dan.

Po mnenju pritožbe izguba na osebnem dohodku tožnika ni neposredna posledica delovne nesreče, ampak posledica protipravnega postopanje pravnega prednika prve tožene stranke, ki tožnikove poškodbe ni prijavil kot poškodbe pri delu in mu zato ni nakazoval 100% nadomestila plače. To njegovo ravnanje je pretrgalo vzročno zvezo med nesrečo in materialno škodo, saj druga tožena stranka ne more biti solidarno odgovorna za to, da tožniku delodajalec ni izplačal tega, kar mu po zakonu pripada.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekalo pritožbene navedbe kot neutemeljene, saj je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu povsem pravilna, skladna z dejanskim stanjem, izvedenimi dokazi, pravilno pa je tudi uporabljeno materialno pravo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da si je tožnik dne 11. 10. 2007 na delu poškodoval oko. V času škodnega dogodka je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2006 zaposlen pri prvi toženi stranki kot gradbeni delavec na objektu Osnovne šole Č. pri I.. Za izvedbo gradbenih del je druga tožena stranka kot naročnik sklenila pogodbo s H.S. s.p. kot izvajalcem del, stranki pa sta sklenili tudi dogovor o medsebojnih obveznostih glede varstva pri delu. Druga tožena stranka je na H.S. s.p. kot svojega podizvajalca prenesla splošno zidarska, fasaderska in štukaterska dela, H.S. s.p. pa je ta dela prenesel na svojega podizvajalca t.j. na prvo toženo stranko, kar izhaja iz pogodbe o izvajanju gradbeno – obrtniških del za leto 2007 z dne 3. 1. 2007. Druga tožena stranka sicer ni imela sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju s prvo toženo stranko, vendar pa je bila dejansko podizvajalec druge tožene stranke. Njeni delavci so tako delali po navodilih vodje gradbišča, ki je bil delavec druge tožene stranke. Kritičnega dne je vodja gradbišča T.K. dal skupinovodji L.G., ki je bil delavec S.H., naloge razopaženja in nato postavljanje opaža za nadaljnje betoniranje naslednje faze objekta. Med naloge razopaženja pa je sodilo tudi izbijanje viadurk iz betonskega zidu, za kar je imela druga tožena stranka sicer zaposlenega starejšega delavca. Tožnik je skupaj s sodelavcem E.E. postavljal opaž. Pri delu je ga je motila PVC viadurka, ki je štrlela iz zidu. Ker je že pred spornim dogodkom na drugem gradbišču odstranjeval viadurko, je na enak način, to je s kladivom, želel odstraniti tudi to. Viadurke je drugače odstranjeval M.K., ki pa ga takrat ni bilo več na gradbišču in ker je šlo le za eno samo viadurko, tožnik o njej ni obvestil T.K.. Po udarcu s kladivom se je viadurka razletela tako, da je tožniku en njen del priletel v oko in ga poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga tožena stranka ni dokazala, da je bil takrat, ko je tožnik odstranil viadurko, delavec M.K., ki je odstranjeval viadurke, sploh prisoten na gradbišču. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da tožnik ni prekoračil svojih delovnih nalog, s tem ko je štrleči del viadurke poskusil iz betonskega zidu odstraniti sam. Pri tem tudi ni ravnal samoiniciativno, ampak je zgolj opravljal svoje delo oziroma je želel odstraniti motečo oviro pri delu, je pa očitno, da za izbijanje viadurke ni imel na razpolago ustreznega orodja in da o načinu opravljanja tega dela, ki je sicer sodilo med razopaženje, tudi ni bil ustrezno poučen. Za to pa bi morala poskrbeti druga tožena stranka oziroma T.K. kot vodja gradbišča, kar izhaja iz dogovora o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na gradbišču z dne 8. 1. 2007. Tako je bila druga tožena stranka na podlagi tega dogovora in na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) in Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2003) dolžna zagotoviti varno opravljanje dela. Ker pa tega ni zagotovila, je imela ta opustitev za posledico, da se je tožnik pri opravljanju dela poškodoval. Za škodni dogodek je odgovorna tudi prva tožena stranka kot tožnikov delodajalec, ki je skladno s 5. členom ZVZD dolžna zagotoviti delavcem varnost in zdravje pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Ta njena odgovornost izhaja tudi iz pogodbe o izvajanju gradbeno obrtniških del za leto 2007 z dne 3. 1. 2007. Le-te bi se lahko razbremenila, če bi dokazala, da je bila skrb za varnostne ukrepe oziroma za varno delovno okolje v izključni pristojnosti drugega, vendar tega ni dokazala. Ker tako toženki nista dokazali, da je škoda tožniku nastala brez njune krivde, sta na podlagi 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zanjo solidarno odgovorni obe. Tako je tožnik skladno s 179. členom OZ upravičen do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je v posledici delovne nezgode utrpel. Tožnik je pri nezgodi utrpel prebojno udarnino levega očesa, zaradi česar je imel ob zadnjem kontrolnem pregledu dne 1. 4. 2008, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, zmanjšano ostrino vida levega očesa za dve desetini na 80% normalnega vida, normalni očesni pritisk, črtasto roženično brazgotino, nepravilno obliko razširjene leve zenice in periferni koncentrični izpad vidnega polja levega očesa za 10 do 20 stopinj. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravični odškodnini za nematerialno škodo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. G.K. in na izpoved tožnika. Tako mu je iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 7.000,00 EUR, za strah 1.800,00 EUR, za skaženost 2.000,00 EUR in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 13.000,00 EUR, tako da skupna priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 23.800,00 EUR oziroma 24 neto mesečnih plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, ki je po zadnjem objavljenem podatku za mesec marec 2011 znašala 987,03 EUR. Tožniku pa je dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe. Višji zahtevek za znesek 26.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče zavrnilo.

Ker pa je tožnik skladno s 174. členom OZ upravičen tudi do povrnitve premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi poškodbe pri delu, mu je sodišče za stroške, ki jih je imel zaradi tuje pomoči, dosodilo znesek 900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, višji zahtevek v višini 675,00 EUR in rentni zahtevek v višini 75,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2008 je zavrnilo. Za stroške prevoza na zdravniške preglede je tožniku dosodilo znesek 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zaključka zdravljenja t.j. od 4. 4. 2008 dalje. Ker pa je tožnik v času bolniškega staleža prejemal 20% nižje nadomestilo, kot mu pripada, saj mu prva tožena stranka ni izdala potrdila o poškodbi na delu, mu je sodišče prisodilo še razliko v višini 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zaključka zdravljenja.

Po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je podana odškodninska odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom in delodajalec je dolžan delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Po 1. odstavku 131. člena OZ je dolžan tisti, ki je drugemu povzročil škodo, to povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je ob uporabi 186. člena OZ pravilno ugotovilo, da sta prva tožena stranka, kot tožnikov delodajalec, in druga tožena stranka, kot naročnik izvajanja del, solidarno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi poškodbe pri delu. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja na to, da je za škodo, ki mu je nastala, delno odgovoren tudi tožnik sam. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila poleg prve tožene stranke tudi druga tožena stranka tista, ki bi morala tožniku zagotovitvi varno opravljanje dela. Res je imela druga tožena stranka za odstranjevanje viadurk zaposlenega delavca, vendar tega v kritičnem času ni bilo na gradbenem objektu. Tožnik je delal na razopaženju, kamor sodi tudi odstranjevanje viadurk, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in je želel svoje delo čim prej opraviti. Ker je šlo le za eno viadurko, se mu ni zdelo potrebno o tem obvestiti nadrejenega delavca. Očitno za to delo ni imel ustreznih izkušenj, saj je do tega dne odstranil le eno viadurko. Dela se je lotil na isti način, kot je že enkrat prej odstranil viadurko, in je nameraval viadurko, ki je štrlela kakšnih 10 cm iz stene, zabiti v steno. Ta način pa ni primeren. Tako je po stališču pritožbenega sodišča za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe pri delu, tudi sam delno odgovoren. Tožnik bi kot povprečno skrben človek moral biti bolj previden, saj bi moral vedeti, da plastika ob udarcu s kladivom poči, kot delavec pri razopaženju pa bi moral vedeti, da se viadurke iz zida odstranijo in ne zabijejo v zid, saj je pri tem delu gotovo videl delavca druge tožene stranke. Tožnik je tako k škodi, ki mu je nastala, soprispeval 20%.

Delno je utemeljena pritožba tudi v delu, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine za nematerialno škodo, saj je tudi po stališču pritožbenega sodišča odškodnina za nematerialno škodo iz naslova skaženosti previsoka. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri tožniku za skaženost lažje stopnje in sicer skaženost leve zenice, ki je vidna v pogovorni razdalji, je dosojeni znesek odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR, glede na podobne primere (sodba VS RS II Ips 562/2007 z dne 9. 10. 2008), občutno previsok. Po stališču pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za to obliko nematerialne škode odškodnina v višini 850,00 EUR.

Neutemeljeno pa pritožba po višini prereka odškodnino za nematerialno škodo za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, saj je odškodnina v znesku 7.000,00 EUR tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna. Sodišče prve stopnje jo je dosodilo ob upoštevanju trajanja in stopnje bolečin, ki jih je imel tožnik in sicer štiri dni hude bolečine, deset dni srednje hude bolečine, tri mesece bolečine manjše intenzivnosti ter dva meseca trajajoče glavobole, ter poteka zdravljenja in nevšečnosti med zdravljenjem (operativni poseg, tridnevna hospitalizacija, dajanje kapljic in mazil v oko, nošenje očesnih obvez, CT preiskava, kontrolni pregledi pri okulistu, nevrologu in osebnem zdravniku, odstranitev operativnih šivov ter jemanje analgetikov in antibiotikov). Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da je upoštevalo tudi trajanje bolniškega staleža, vendar zato, ker se je tožnik v tem obdobju še vedno zdravil, obiskoval oftalmologa in si dajal kapljice v oko. Tako trajanje in stopnja telesnih bolečin ter ostale nevšečnosti med zdravljenjem opravičujejo višino dosojenega zneska iz tega naslova.

Prav tako je primeren tudi znesek odškodnine za nematerialno škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč tako na podlagi izvedenskega mnenja kot tudi izpovedi tožnika ugotovilo, da je tožnik kot gradbeni delavec zaradi zmanjšane ostrine vida levega očesa za 20%, omejen pri delih, kjer je potreben izostren vid, pri delih, ki so izpostavljena močnejši svetlobi in delih, ki zaradi svoje narave dražijo oči (prah, prepih). Prav tako je pravilno ugotovilo, da je zaradi tega omejen pri delu doma, gledanju televizije, vožnji avtomobila (predvsem ponoči zaradi bleščanja luči) in pri športu, saj se je pred nezgodo ukvarjal s športom in sicer z nogometom in atletiko. Nerealne so tako pritožbene navedbe, da bi si tožnik bleščanje ob močnejši svetlobi lahko zmanjšal z nošenjem zatemnjenih očal, saj avtomobila ponoči ne moreš voziti z njimi, prav tako pa z njimi težko igraš nogomet ali se ukvarjaš z atletiko.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede dosojenega zneska za povračilo materialne škode. Sodišče prve stopnje je višino zneska za tujo pomoč dosodilo na podlagi primerjave ugotovitev izvedenca in izpovedbe tožnika ter na podlagi tega ugotovilo, da je tožnik prvih 60 dni potreboval tujo pomoč po 2 uri dnevno (pogostejše dajanje kapljic in mazila v oko, obveze očesa ter pomoč pri vsakdanjih opravilih in delno pri osebni negi), potem pa nadaljnjih 30 dni po uro in pol dnevno. Tuja pomoč pa je obsegala tudi prevoze na zdravniške kontrole. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje glede trajanja tuje pomoči, saj je le – ta realna in ni pretirana, tako da je znesek, ki ga je tožniku dosodilo iz tega naslova, primeren. Prav tako pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z zneskom, ki je bil tožniku dosojen iz naslova izgube pri osebnem dohodku. Ta izguba je dejansko posledica nezgode pri delu, saj tožnikov delodajalec nezgode pri delu ni prijavil, zaradi česar je tožnik prejemal nižje nadomestilo za čas bolniškega staleža. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo solidarno odgovornost prve in druge tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica nezgode pri delu, tudi za materialno škodo poleg tožnikovega delodajalca solidarno odgovarja druga tožena stranka.

Pritožbeno sodišče ugotovilo, da za škodo v višini 23.955,00 EUR, ki je nastala tožniku kot posledica nezgode pri delu odgovarjata oba in sicer druga tožena stranka do višine 80%, tožnik pa do višine 20%, je pritožbi druge tožene stranke in stranskega intervenienta delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki jo je tožniku dolžna povrniti druga tožena stranka solidarno s prvo toženo stranko, znižalo na 19.164,00 EUR, v presežku za znesek 5.941,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v 1. odstavku 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi tega se je spremenil tudi uspeh tožeče in druge tožene stranke v postopku. Tožnik je v pravdi uspel 36,52%, druga tožena stranka pa 63,48 %. Potrebni stroški tožnika, kot jih je pravilno skladno s 155. členom ZPP ugotovilo sodišče prve stopnje, znesejo 3.898,60 EUR, tako da je tožnik glede na uspeh v pravdi na podlagi 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov v višini 1.423,77 EUR. Potrebni stroški druge tožene stranke so stroški sodne takse za odgovor na tožbi v višini 262,40 EUR, stroški nagrade sodnemu izvedencu v višini 268,18 EUR, stroški prič E.E., L.G. in T.K. v višini 36,10 EUR, potni stroški za pristop na štiri naroke za glavno obravnavo v višini 85,60 EUR in 36,52% sodne takse za tožbo (skladno s 17. členom Zakona o sodnih taksah – ZST-UPB1, Ur. l. RS št. 20/2004) v višini 399,75 EUR, kar skupno znaša 1.052,03 EUR, glede na uspeh v pravdi, pa je upravičena do povrnitve stroškov v višini 667,83 EUR. Po pobotu zneskov je tako druga tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 755,94 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Druga tožena stranka je s pritožbo uspela 23,66%, zato ji je tožeča stranka dolžna na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP povrniti potrebne stroške in sicer takso za pritožbo v znesku 502,10 EUR in poštne ter stroške fotokopiranja v višini 5,00 EUR v tem odstotku, kar je 120,00 EUR, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.