Jedro

Sodišče samo presodi, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 220. člena ZPP). Pri tem odločanju se mora ravnati po načelu gospodarnosti in pospešitve postopka (10. člen ZPP). Zato načeloma dovoli le tiste dokaze, za katere je videti, da bi utegnili biti pomembni za to, da si ustvari prepričanje o pomembnem dejstvu.

Okoliščina, ali bi krajevni urad moral posredovati ponudbo izvršnemu svetu občinske skupščine kot pravnemu nasledniku kmetijske zemljiške skupnosti, ne vpliva na tožnikov položaj, saj morebitna kršitev predpisov takšne obveznosti (drugi odstavek 25. člena ZKZ/79) sploh ne more biti razlog za razveljavitveni zahtevek, ki ga uveljavlja kdo izmed prednostnih upravičencev iz četrtega in prvega odstavka 24. člena ZKZ/79, med katere sodi tožnik. To bi bil morda razlog, ki bi ga uveljavljala kmetijska zemljiška skupnost oziroma njen naslednik, ki pa je bila po takratni zakonodaji šele na petem prednostnem vrstnem redu med upravičenci.

Ponudba v prodajo tuje stvari ni nična.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi ob drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika kot predkupnega upravičenca, naj se razveljavi prodajna pogodba, ki so jo sklenili 13.6.1994 prva toženca kot ponudnika - prodajalca in zadnja toženka kot prejemnica ponudbe - kupovalka za nepremičnine parc. št..., ... in ... do 13/14, sedaj vpisane v vl. št... k.o..., ter da morata prva toženca skleniti prodajno pogodbo za te nepremičnine s tožnikom kot kupcem. Ugotovilo je namreč, da je bila ponudba za prodajo obravnavanih kmetijskih zemljišč podana v skladu s 25. členom zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 1/79, 11/81 in 1/86 ter Ur. list RS, št. 9/90 in 5/91 - ZKZ/79); da je bil tožnik s tem še osebno seznanjen; da je bila ponudba nabita; da tožnik ni dal pisne izjave o sprejemu ponudbe, kar pomeni, da svoje predkupne pravice ni pravilno uveljavljal. Kupnina je res nižja od ponujene cene, vendar zato, ker je bilo mogoče prodati le 13/14 nepremičnin.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da je bila ponudba pravilno podana, čeprav jo je dal le toženec, ki ga je za to dejanje ustno pooblastila druga tožena stranka. Ponudba je bila nabita na oglasni deski in to celo cel mesec. Tudi ni bilo kršeno določilo drugega odstavka 25. člena ZKZ/79, ker ponudba ni bila vročena Izvršnemu svetu skupščine Občine L. kot pravnemu nasledniku kmetijske zemljiške skupnosti, ker izvršni svet sploh ni bil zainteresiran za nakup kmetijskih zemljišč. Tožnik poprej svojega predkupnega upravičenja iz razlogov na svoji strani ni uveljavljal. Proti obema sodbama je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 13. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na svoje poprejšnje navedbe in zlasti svoja pritožbena grajanja. Neutemeljeno je bil zavrnjen tožnikov predlog za zaslišanje prič o tem, da ponudba ni bila nikoli izobešena na oglasni deski. S tem je bil nasproti toženi stranki postavljen v neenak položaj (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na razloge svoje prejšnje razveljavljene sodbe, torej sodbe, ki ne obstaja. Zato druge sodbe prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjsko sodišče pa je takšno stanje potrdilo. Sodišči sta prezrli, da je prvi toženec podal ponudbo za zemljišča v celoti, torej tudi za tisti del, ki je predmet zapuščinskega postopka v Z. Tretja toženka ni dala po pošti priporočeno izjave o sprejemu ponudbe, marveč naj bi to storila na uradni zaznamek pri upravnem organu. Krajevni urad R. je izdal lažno potrdilo z dne 7.6.1994, ker ponudbe nista podala oba prva toženca, ne vsebuje pa tega, da se je tretja tožena stranka v skladu z zakonom priglasila kot kupec. Ponudba, ki je presegla toženčev delež, je bila nična. Cena iz pogodbe je bistveno nižja od ponujene in s tem so bili izigrani potencialni kupci. Obvestilo o ponudbi ni bilo poslano pristojnemu organu in ustni dogovor za opustitev te dolžnosti ni zadosten. Gre za kogentne določbe.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen ustave RS) je v pravdnem postopku zagotovljeno z obveznostjo sodišča, da vsaki stranki zagotovi, da lahko uveljavlja in varuje svoje interese in da v ta namen uporabi vsa dovoljena procesna sredstva. Temu cilju je namenjeno načelo obojestranskega zaslišanja, ki zajema tudi pravico strank, da zahtevajo izvedbo dokazov za svoje trditve. Toda kakor vsaka pravica ima tudi ta izjeme. Sodišče namreč samo presodi, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 220. člena ZPP). Pri tem odločanju pa se mora ravnati po načelu gospodarnosti in pospešitve postopka (10. člen ZPP). Zato načeloma dovoli le tiste dokaze, za katere je videti, da bi utegnili biti pomembni za to, da si ustvari prepričanje o pomembnem dejstvu. Upoštevaje povedano je revizijsko sodišče prepričano, da je sodišče prve stopnje, s čimer se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje prič o tem, da je delavec krajevnega urada R. (KU) izjavil tožniku, da ponudba za sporna zemljišča ni bila izobešena. Ob dejstvih, da je tožnik v tožbi navedel, da je slišal resne trditve o tem (ne pa da mu je to povedal delavec KU), da ponudba ni bila izobešena (trditev pod IV.), hkrati pa da je bila sporna pogodba sklenjena po ugodnejši ceni, kot je bila javno objavljena (trditev pod V.); nadalje ob nesporni ugotovitvi obeh strank, zapisani v zapisniku o naroku za glavno obravnavo 26.10.1995, da tožnikov "pismeni akcept ponudbe nikoli ni bil poslan kljub objavi na oglasni deski"; da je bila predložena listina - ponudba s pečatom SO L. z datumom in številko, ki se ujema z delovodnikom KU, kar vse ima tudi naravo javne listine, in da je izobešenje in celoten postopek s ponudbo potrdila priča delavec KU in nenazadnje toženec zaslišan kot stranka - ni nobenega pomisleka o pravilnosti ravnanja sodišča, da je zavrnilo zaslišanje predlaganih prič. Ob takšnih trdnih materialnih in subjektivnih dokazih tudi napovedane izpovedbe prič ne bi prinesle drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Ne gre torej za kršitev ustavne pravice "enakosti vseh pred zakonom" niti za procesno kršitev po prvem odstavku 354. člena ZPP.

Res se prvostopno sodišče v sodbi, ki je posredno predmet revizijskega postopka, sklicuje na svojo prvo sodbo, ki jo je izdalo. Ni ravnalo nenavadno, saj se je pritožbeno sodišče v celoti strinjalo z njenimi dejanskimi ugotovitvami in pravnim sklepanjem. Razveljavilo jo je le zato (po prepričanju revizijskega sodišča po nepotrebnem, kot bo pojasnjeno pozneje), da se še dožene, ali je KU obvestil o ponudbi kmetijsko zemljiško skupnost ali ne, kar naj bi bilo pravno pomembno dejstvo. Vendar se prvo sodišče ni samo sklicevalo na razloge prve sodbe marveč jih je tudi povzelo v takšnem obsegu, da so ti kakor celotna sodba sposobni instančnega preizkusa tako v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov kakor tudi po uradni dolžnosti. Kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP potemtakem ni.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Upravičenec, ki je bil prikrajšan za prednostno pravico nakupa, je lahko po takrat veljavnem ZKS/79 s tožbo zahteval, da se pogodba o prodaji razveljavi in da mu lastnik proda kmetijsko zemljišče ob enakih pogojih po katerih je bilo prodano drugemu (prvi odstavek 28. člena). Pravica do izpodbijanja je torej šla upravičencu med drugim, če je prodajalec kršil določbe 25. člena ZKZ/79, se pravi določbe o predložitvi ponudbe KU, seveda pa tudi v primeru, če KU ni ravnal po pravkar citiranem predpisu - da mora ponudbo nabiti na razglasno desko (drugi odstavek 25. člena ZKZ/79). Oba pogoja pa sta bila izpolnjena. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je vezano revizijsko sodišče (arg. iz tretjega odstavka 385. člena ZPP). Ponudba je res zajemala več, kot sta lahko prva toženca prodala, ker za 1/14 toženec ni imel pooblastila. Vendar se ni mogoče strinjati z revidentom, da je bila ponudba nična. Ponudba je (ne)določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe (prvi odstavek 32. in 33. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in ima potemtakem pravno naravo enostranskega posla. Res govori zakon o ničnosti le pri pogodbah (na primer v 47., 52., 66., 70. in zlasti 103. do 107. členu ZOR), vendar velja ta pravni institut tudi za enostranske pravne posle (tretji odstavek 25. člena ZOR). Toda zakon celo za samo prodajo, torej sklepno dejanje, ki sledi sprejemu ponudbe, ne predpisuje ničnosti, če gre za prodajo tuje stvari; še več, določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika (460. člen ZOR). Tako tudi ponudba v prodajo tuje stvari ni nična. Sicer pa revident sploh ne razloži, kako naj bi na njegovo odločitev, da ponudbe ni sprejel, vplivalo dejstvo, da je bila v celoti ponujena nepremičnina, ki je v solasti po idealnih deležih, prodanih pa je bilo le 13/14. Skratka mimo trditve, da sta sodišči prezrli, da je bila ponudba dana za vso nepremičnino (mišljeni so vsi solastninski deleži), tožnik ne pojasni, v kakšni vzročni zvezi naj bi bila omenjena "opustitev" sodišč oziroma samo tu obravnavano dejstvo v zvezi z njegovim dejanskim in pravnim položajem.

Obe sodbi sta prepričljivo pojasnili, zakaj KU ni bilo potrebno v tem primeru posredovati ponudbe izvršnemu svetu občinske skupščine kot pravnemu nasledniku kmetijske zemljiške skupnosti. Okoliščina, ali bi jo moral KU poslati ali ne, sploh ne vpliva na tožnikov položaj, saj morebitna kršitev predpisov takšne obveznosti (drugi odstavek 25. člena ZKZ/79) sploh ne more biti razlog za razveljavitveni zahtevek, ki ga uveljavlja kdo izmed prednostnih upravičencev iz četrtega in prvega odstavka 24. člena ZKZ/79, med katere sodi tožnik. To bi bil morda razlog, ki bi ga uveljavljala kmetijska zemljiška skupnost oziroma njen naslednik, ki pa je bila po takratni zakonodaji šele na petem prednostnem vrstnem redu med upravičenci. Sicer tudi glede tega vprašanja, o katerem revizija široko razpreda, ne pojasni, kako naj bi vplivalo na tožnikov položaj oziroma v čem bi bil ta drugačen, če bi bila ponudba posredovana izvršnemu svetu.

Tretja tožena stranka res ni podala KU pismene izjave o sprejemu ponudbe, in to s priporočeno pošiljko. Ker pa jo je podala sama ustno na KU in je o tem njegov delavec sestavil uradni zaznamek, to povsem zadostuje. Smisel predpisa prvega odstavka 26. člena ZKZ/79 je v tem, da je bistveno, da prejme sprejem ponudbe prodajalec, ki mora izbrati med priglašenimi upravičenci tistega, ki ima po zakonu prednost. Sporočilo o sprejemu ponudbe KU je pomembno le zaradi evidence in zaradi izdaje potrdila iz 27. člena ZKZ/79. Določba o priporočeni pošiljki KU pa je tako ali tako zapisana le zaradi dokazovanja, seveda v korist tistega, ki je ponudbo sprejel. S trditvijo, da sta sodišči prezrli, da je KU izdal lažno potrdilo, revizija načenja dejansko stanje, kar, kot rečeno, v tem postopku ni več razlog za izpodbijanje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pravkar povedano velja tudi za trditev, o kakšni ceni je govoril toženec pred podano ponudbo.

In še očitek v zvezi s ceno. Res je bila ponujena cena za zemljišča v celotnih deležih 560.000,00 SIT. Če je tožnik menil, da je kupnina previsoka, bi lahko posegel po postopku po drugem odstavku 26. člena ZKZ/79 za ugotovitev tržne vrednosti. Res je bila pogodbena cena 456.000,00 SIT vendar le za 13/14. To sicer pomeni 14% manj kot bi znašala kupnina v razmerju kot je bila ponujena. Vendar tudi revizijsko sodišče sprejema kot pravilno razlago, da za toliko nižja kupnina ne pomeni morebitnega prikrajšanja drugih upravičencev.

Sodišči sta namreč ugotovili, da je bila nižja kupnina določena prav zato, da bi bila tretja tožena stranka zavarovana, da ji bo prodana še 1/14, ko bo to pravno mogoče in ko bo poravnala še razliko do ponujene cene 560.000,00 SIT. Le nedokončani zapuščinski postopek je namreč preprečil, da bi bila nepremičnina prodana v celoti. Tako ni mogoče trditi, da so bile nepremičnine prodane pod ugodnejšimi pogoji, kot so bili ponujeni.

Ne gre torej za uveljavljane revizijske razloge in ker tudi ne gre za revizijski razlog procesne narave, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti, in ne za nepravilno uporabo materialnega prava mimo tistega kar je uveljavljala revizija, jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).