Jedro

V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.

Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.

Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnikom plačati 22.624,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2016 (I. točka izreka), v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), in da je dolžna tožena stranka tožnikom povrniti stroške postopka v znesku 4.642,62 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe, in zavrnitev zahtevka, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožniki so v odgovoru na tožbo predlagali zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega dela sodbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje.1 Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča2 lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.

6. Tožena stranka vztraja, da ni podana njena pasivna legitimacija, saj v razmerju do prvega stranskega intervenienta, ki je dejansko izvajal dela, v posledici katerih je prišlo do vtoževane škode, njen zavarovanec (družba E. d. d.) ni bil v pogodbenem odnosu, zato določba 187. člena Obligacijskega zakonika – OZ ne more biti podlaga njene odgovornosti. Novejša sodna praksa je v podobnih zadevah zavzela nasprotno stališče: tudi podizvajalca del gre šteti kot izvajalca v smislu omenjene določbe OZ,3 kar je tudi logično, saj bi bilo nedvomno v nasprotju z namenom omenjene določbe, da se naročnik izogne svoji odgovornosti tretjim zgolj na podlagi tega, da izvajalec sklene pogodbo s podizvajalcem, čeprav v razmerju med naročnikom in izvajalcem prepovedi prepustitve del podizvajalcu ni. Pri tem pa odgovornost po 187. členu OZ temelji na obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti dejanskega izvajalca, ki so bile v obravnavanem primeru nedvomno podane.

7. Ne drži, da je izvedenec ugotovil, da so obsežne razpoke na stavbah tožnikov obstajale že pred škodnim dogodkom, kar naj bi potrjevala elaborat drugega stranskega intervenienta z dne 1. 3. 2016 in dopis prvega stranskega intervenienta z istega dne. Izvedenec je vsaj glede ene razpoke, vidne v letu 2013, izčrpno pojasnil razliko v stanju pred in po škodnem dogodku, do tega ugovora tožene stranke pa se je v 65. točki obrazložitve opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje presodilo, da je ob škodnem dogodku nastala tudi bistveno večja razpoka pred oknom, ki je na podlagi fotografij tožene stranke izvedenec pred škodnim dogodkom ni mogel potrditi (66. točka obrazložitve). Do obstoja razpok pred škodnim dogodkom se je sodišče prve stopnje torej opredelilo in argumente tožene stranke, vključno s sklicevanjem na obe navedeni listini, zavrnilo, zato se izpodbijano sodbo nedvomno da preizkusiti. Tožena stranka neutemeljeno navaja obstoj obsežnih razpok pred škodnim dogodkom, hkrati pa konkretizira le eno večjo in eno zelo majhno razpoko. Na podlagi tovrstnih navedb višje sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

8. Ni utemeljen očitek, da trditvena podlaga tožnikov ni zadostovala za presojo protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je presojalo nedopustnost ravnanja (pod)izvajalca, s katerim solidarno na podlagi 187. člena OZ odgovarja tudi naročnik - zavarovanec tožene stranke. Glede prvega je v obrazložitvi (npr. 68., 69. in 71. točka) pojasnilo, v čem se izkazuje nedopustno ravnanje izvajalcev, ki so, kljub poznavanju možnosti nastanka vibracij in z njimi povezanih poškodb, nadaljevali z delom. Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji,4 kar pa je glede ravnanja (pod)izvajalca sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo.

9. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da se glede ugotavljanja vzroka škodnega dogodka v situacijah, ko vzroka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, uporablja prag zadostne verjetnosti.5 To ovrže pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pravno relevantni vzrok škodnega dogodka ugotoviti s stopnjo prepričanja. Da pa v obravnavani zadevi vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, pa je jasno na podlagi pojasnila izvedenca in dopisa ... z dne 7. 3. 2018, da bi bilo treba za zanesljivo ugotovljen vzrok izvesti ponovitev identičnega škodnega dogodka, kar pa ne bi bilo utemeljeno. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka mejni prag zadostne verjetnosti dosegla. Ne drži pritožbena navedba, da je izvedenec dopustil več enakovrednih možnih vzrokov za škodo. Takšne ugotovitve v izvedenskem mnenju ni.

10. Tožena stranka tudi neutemeljeno zatrjuje prekoračitev trditvene podlage v 60. točki obrazložitve, v katerem sodišče prve stopnje povzema ugotovitve izvedenca glede "plomb" (mavčnih krogov), ki naj bi bile nameščene takoj po nastanku razpok in so bile v času ogleda nepoškodovane. V navedeni točki obrazložitve je sodišče zgolj povzelo ugotovitve izvedenca ter se do te konkretne ugotovitve ni posebej opredeljevalo, zato v tem delu ne gre za odločilne razloge sodišča. Okoliščina, da je izvedenec ugotovitev glede "plomb" povzel v svoje izvedensko mnenje, pa ne more biti sporna; izvedenec je v okviru ogleda lahko zapisal svoja opažanja, na ogledu tudi postavil kakšno vprašanje navzočim tožnikom (na ogledu je bila tudi pooblaščenka tožene stranke); presoja dopustnosti uporabe ugotovitev, ki nimajo temelja v trditveni podlagi, pa spada v domeno sodišča, ki se na sporne ugotovitve ni oprlo.

11. Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti.6 Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva.7 Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.

12. Ni pravilno naziranje tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni podano zavarovalno kritje, saj, skladno s Splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti, ni šlo za nenaden in presenetljiv dogodek. Tožena stranka ponovno selektivno povzema razloge sodišča prve stopnje. Nedvomno je dokazni postopek potrdil, da je šlo za nenaden dogodek in ne za posledico dalj časa trajajočega vpliva na objekte tožnikov. Trditev, da naj bi iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhajalo, da dogodek ni bil presenetljiv, pa je prav tako nastala v posledici selektivnega povzetka obrazložitve. Da lahko nastane škoda v posledici izvedenega dela, še ne pomeni, da nastanek konkretne škode ni bil presenetljiv dogodek (v nasprotnem primeru bi bilo govora o naklepni povzročitvi škode).

13. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni postavilo novega izvedenca gradbene stroke. Pritožbena navedba, da je izvedenec ob zaslišanju vztrajal pri svojem pisnem mnenju, je irelevantna. Pravdni stranki sta imeli ob zaslišanju izvedenca pravico postavljati vprašanja. Če tožena stranka ob zaslišanju ni dobila odgovora, ki ga je želela slišati, in so odgovori izvedenca sledili temu, kar je zapisal v mnenju, to ne pomeni, da je mnenje pomanjkljivo ali nestrokovno. Pritožbeni navedbi, da med strankama sestava tal na spornem območju ni bila sporna, a da izvedenec ni ugotavljal sestave tal (čeprav iz zapisnika o njegovem zaslišanju izhaja njegov odgovor na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, da se je seznanil in upošteval sestavo tal), s čimer utemeljuje pomanjkljivost izvedenskega mnenja, sta med seboj v nasprotju. Če za stranki sestava tal ni sporna, ni jasno, zakaj bi moral izvedenec opravljati dodatne poizvedbe glede sestave tal. Irelevantna je tudi navedba, da je izvedenec upošteval predpravdni izvedenski mnenji v spisu. Izvedenec dela na podlagi podatkov v spisu in lastnega strokovnega znanja; v tem primeru je del spisa tudi predpravdno izvedensko mnenje (ki je bilo v postopku toženi stranki tudi vročeno), v seznanitvi z njim, njegovi oceni in eventualnih enakih zaključkih kot v predpravdnem mnenju pa ni nobene kršitve določb ZPP. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je predpravdno izvedensko mnenje (tudi) listinski dokaz,8 iz postopka pred sodiščem prve stopnje pa niti ne izhaja, da bi sodišče predpravdni mnenji štelo kot dokaz, ki bi konkuriral izvedenskemu mnenju. Torej nasprotovanje kakršnemkoli upoštevanju predpravdnih mnenj ni utemeljeno. Skupek očitkov proti izvedenskemu mnenju torej temelji izključno na tem, da tožena stranka ni zadovoljna z rezultatom ugotovitev. Nezadovoljstvo z izvedenskim mnenjem (temelječe na številnih irelevantnih in protislovnih očitkih) pa ni razlog za postavitev dodatnega izvedenca, ki niti ne bi mogel pridobiti določenih informacij, ki bi se dale pridobiti samo s ponovno izvedbo dejanskega škodnega dogodka, kot je opredelil izvedenec (in ... v dopisu z dne 7. 3. 2018). Iz tega razloga sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca ni storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. V zvezi z višino škode tožena stranka neutemeljeno trdi, da je podala dovolj konkretne ugovore. Nedvomno ni naloga sodišča, da toženi stranki konkretizira, kakšne ugovore naj poda oziroma bi morala podati, saj sodišče ni pooblaščenec stranke, niti to ne spada v okvir materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Prav tako je neutemeljen očitek, da tožniki, ki so v predpravdnem izvedenskem mnenju (ki se šteje kot del strankine trditvene podlage) konkretno opredelili obseg škode (zato pavšalni ugovori o pretiranem znesku in splošno znanih dejstvih amortizacije, na katere se sklicuje tožena stranka, nedvomno ne pomenijo konkretnega prerekanja navedb tožnikov), niso predlagali še izvedenca za preizkus višine škode. Tožena stranka je tista, ki ni sprejemala s strani tožnikov zatrjevane (in specificirane) višine škode, zato bi lahko tudi sama predlagala izvedenca, česar pa v pritožbi niti ne trdi. Izveden dokazni postopek, vključno z izvedenskim mnenjem, je tudi prepričljivo ovrgel navedbo, da je bil večji del poškodb prisoten že leta 2013. 15. Tožena stranka je uspela le z zelo majhnim delom svojih ugovorov (glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ki so stranska terjatev), zato je sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožnikom prisodilo vse njihove potrebne stroške. Glede na uspeh v postopku sodišče prve stopnje utemeljeno ni računalo stroškov tožene stranke, saj do njihove povrnitve ni upravičena. Zoper višino prisojenih stroškov pa tožena stranka ni podala konkretnih trditev, zato višje sodišče soglaša tudi s prisojeno višino.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka. Na podlagi določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožnikom priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 750 točk ter materialne stroške v višini 2 %, kar znaša 15 točk, skupno 765 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožnikom povrniti stroške v višini 559,98 EUR.

1 J. Zobec, v: L. Ude in dr. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2009, str. 325. 2 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001. 3 Prim. s sodbo naslovnega višjega sodišča I Cpg 1416/2016 z dne 11. 1. 2018 ter sklepom naslovnega višjega sodišča I Cpg 225/2018 z dne 19. 12. 2018. 4 Jadek Pensa, D., v: N. Plavšak in dr. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2003, str. 670. 5 Sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 287/2014 z dne 14. 4. 2016 in II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020. 6 Plavšak, N., v: N. Plavšak in dr. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2003, str. 694. 7 Jadek Pensa, D., v: N. Plavšak in dr. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2003, str. 796. 8 8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-357/02 z dne 3. 6. 2004.