Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sklep I Cpg 417/2021

ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CPG.417.2021 Gospodarski oddelek

regulacijska začasna odredba začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve denarna terjatev pogoji za izdajo začasne odredbe
Višje sodišče v Ljubljani
26. julij 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Predlagana vsebina sklepa o začasni odredbi predstavlja predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je na podlagi določb ZIZ in na tem zakonu temelječi sodni praksi mogoča izključno v zavarovanje nedenarnih terjatev (273. člen ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 845.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, za obdobje od junija 2021 do decembra 2021 oziroma najdlje do pravnomočne odločitve o tožbi pa plačevati mesečno nadomestilo za opravljanje javne službe v znesku 169.000,00 EUR, in sicer vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo do izdaje končne odločbe.

2. Tožeča stranka se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoji za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve so določeni v 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).1

6. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka družba z omejeno odgovornostjo, katere edini ustanovitelj in družbenik je Republika Slovenija, njen status in delovanje pa ureja Zakon o slovenski tiskovni agenciji (Ur. l. RS št. 50/2011 s spremembami, ZSTAgen). V skladu s 1. členom ZSTAgen opravlja tožeča stranka javno službo stalnega, celovitega, točnega in objektivnega zagotavljanja informacij o dogodkih v Republiki Sloveniji in po svetu za potrebe javnosti v Republiki Sloveniji, Slovencev po svetu in slovenskih narodnih manjšin v sosednjih državah v slovenskem jeziku ter o dogajanju v Republiki Sloveniji za potrebe medijev in javnosti v Republiki Sloveniji in zunaj meja Republike Slovenije v angleškem jeziku v skladu s tem zakonom, aktom o ustanovitvi STA in zakonom, ki ureja področje medijev. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 3. člena ZSTAgen v imenu Republike Slovenije pravice družbenika izvaja Vlada Republike Slovenije, če ta zakon ne določa drugače, dolžnost ustanovitelja pa je zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost STA ter primerno financiranje za celovito in nemoteno izvajanje javne službe na podlagi letnega Poslovnega načrta STA. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSTAgen STA pridobiva sredstva: - iz sredstev državnega proračuna na podlagi letne pogodbe med ustanoviteljem in STA; - iz tržnih dejavnosti; - iz sponzoriranja in donatorstva ter - iz drugih virov skladno z zakonom in aktom o ustanovitvi.

7. Tožeča stranka navaja, da letna pogodba za leto 2021 med ustanoviteljem in tožečo stranko ni bila sklenjena, nadzorni svet STA pa je na seji 18. 12. 2020 na predlog direktorja sprejel Poslovni načrt za leto 2021 (priloga A2). Tožeča stranka uveljavlja terjatev v višini doslej zapadlih (januar - maj 2021) in neplačanih mesečnih nadomestil za izvedbo javne službe, ki je določena v ZSTAgen, pri čemer temelj za izplačilo predstavljata 66. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Ur. l. RS št. 203/2020, ZIUPOPDVE) in Poslovni načrt STA za leto 2021. Navedeno določilo ureja financiranje opravljanja javne službe, ki jo v skladu z zakonom opravlja STA, in sicer tako, da se STA ne glede na to, ali je z ustanoviteljem sklenila pogodbo iz 1. alineje prvega odstavka 20. člena ZSTAgen, iz proračuna države za leto 2021 za opravljanje javne službe zagotovijo sredstva v skladu s sprejetim Poslovnim načrtom STA za leto 2021. Tožeča stranka navaja, da tožena stranka za celotno obdobje od začetka leta 2021 protipravno oziroma arbitrarno odklanja plačilo nadomestila za opravljanje javne službe, zaradi česar je resno ogrožen obstoj tožeče stranke, v posledici česar bo njen direktor primoran predlagati stečajni postopek nad tožečo stranko, posledično pa bo tudi uveljavitev terjatve tožeče stranke postala onemogočena oziroma bo brez vsakega pomena. Tožena stranka bi po mnenju tožeče stranke z izdajo začasne odredbe pretrpela le neznatno škodo, saj bo zgolj izpolnila svojo zakonsko dolžnost. Po mnenju tožeče stranke mora v konkretnem primeru interes tožeče stranke, ki se delno prekriva tudi z javnim interesom, očitno pretehtati nad interesom tožene stranke, saj namerno nezakonito ravnanje države ne sme biti deležno nikakršnega pravnega varstva.

8. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da predlagana vsebina sklepa o začasni odredbi predstavlja predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je na podlagi določb ZIZ in na tem zakonu temelječi sodni praksi mogoča izključno v zavarovanje nedenarnih terjatev (273. člen ZIZ). Ker se v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, izdaja regulacijske začasne odredbe v tem primeru nima opore v veljavnih predpisih. Predlagana začasna odredba je v nasprotju z namenom, za katerega je začasno odredbo za zavarovanje denarnih terjatev mogoče zakonito izdati, saj slednja zaradi zavarovanja denarnih terjatev služi le zagotovitvi premoženja za bodočo izvršbo, ne pa takojšnjemu premiku premoženja iz sfere tožene stranke v premoženjsko sfero tožeče stranke. Zato z začasno odredbo ni dopustno toženi stranki naložiti enakega plačila, kot ga tožeča stranka uveljavlja s tožbo, saj bi to prejudiciralo odločitev sodišča v zadevi brez potrebne izvedbe kontradiktornega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi zaključki prvostopenjskega sodišča. 9. Pritožnica napada materialnopravno stališče, da je izdaja regulacijskih začasnih odredb, ki se ujemajo s tožbenim zahtevkom, za zavarovanje denarnih terjatev a priori izključena. Prvostopenjsko sodišče naj bi storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj naj se ne bi opredelilo do njenih pravno relevantnih trditev glede ostalih predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe, razen verjetnosti obstoja terjatve, posledično pa naj bi s tem prišlo tudi do nedopustnega posega v ustavno zajamčeni pravici tožeče stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do sodnega varstva (23. člen Ustave). Navedeni očitki po presoji pritožbenega sodišča niso podani. Ni namreč nujno, da sodišče na navedbe stranke vselej odgovori izrecno, pač pa zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati izključno v zavarovanje nedenarnih terjatev, se mu s preostalimi razlogi, ki jih je tožeča stranka navajala v utemeljitev začasne odredbe, ni bilo treba več ukvarjati, saj so se s tega vidika pokazali za nebistvene. Nestrinjanje pritožnika z razlogi sodišča prve stopnje še ne pomeni, da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti da so bile njene trditve preslišane. Posledično ni prišlo niti do očitanega posega v ustavne pravice tožeče stranke.

10. Kot navaja že tožeča stranka, ZIZ instituta regulacijskih začasnih odredb izrecno ne obravnava in tako tudi ne določa pogojev za njihovo izdajo. Koncept regulacijskih začasnih odredb je uvedlo Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki ji je sledila sodna praksa in pravna teorija. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče regulacijske začasne odredbe omejilo na drugi odstavek 267. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), sedaj 1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ.2 Po prevladujočem stališču v pravni teoriji in sodni praksi je regulacijska začasna odredba omejena na zavarovanje nedenarnih terjatev.3 Ko Ustavno sodišče RS regulacijske odredbe omejuje na drugi odstavek 267. člena ZIP (sedaj 2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), s tem zunaj relevantnih pravnih razmerij že postavlja tista, kjer upnik uveljavlja denarno terjatev, in tista, kjer se uveljavlja nedenarna kondenmatorna terjatev, za katero se zatrjuje predpostavke in prvega odstavka 267. člena ZIP (sedaj 1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Če so terjatve upnika identificirane in je njihovo realizacijo mogoče zavarovati z zavarovalno začasno odredbo, potem po regulacijski odredbi (po stališču pravne teorije) očitno ni potrebe (s tem v zvezi prim. določbo prvega odstavka 273. člena ZIZ).4

11. ZIZ, ki v 271. členu (primeroma sicer) predpisuje vrste začasnih odredb za zavarovanje denarne terjatve, ne določa možnosti izplačila terjatve z začasno odredbo (pač pa zgolj prepoved razpolaganja z denarnim zneskom na dolžnikovem računu). V 273. členu ZIZ, kjer so primeroma določene vrste začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve, je kot ena od možnosti določeno zgolj plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati. Omenjeni določbi, čeprav začasnih odredb ne navajata taksativno, nista brez pomena za razumevanje instituta regulacijske začasne odredbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča primerjava navedenih določb utemeljuje stališče, da regulacijske začasne odredbe, ki je identična tožbenemu zahtevku, ni dopustno izdati v zavarovanje denarne terjatve. Izjeme so dopuščene s posebnimi predpisi oz. posebnimi postopki (npr. preživnina, motenje posesti).

12. Stališče Ustavnega sodišča in sodna praksa sta glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe stroga. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je dopustna le izjemoma, in sicer takrat, kadar bi zaradi sile ali nastanka težko nadomestljive škode poznejše sodno varstvo ostalo brez pomena. Upoštevati je treba t.i. kriterij nujnosti in t.i. pogoj reverzibilnosti. Izdana začasna odredba namreč ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve toženčeve pravice do obrambe dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma prejudiciralo odločitev o zahtevku.5 Iz navedenega logično sledi sklep, da je mogoče regulacijsko začasno odredbo izdati za ureditev razmerij zgolj takrat, ko je sporna terjatev nedenarne narave.6

13. Pritožnica očita prvostopenjskemu sodišču, da v utemeljitev svojega stališča glede nedopustnosti izdaje regulacijske začasne odredbe za zavarovanje denarnih terjatev citira zgolj dve odločbi, ki se nanašata na povsem drugačno dejansko stanje kot v konkretnem primeru. Ne glede na navedeno je v bazi sodnih odločb mogoče najti zgolj judikate z izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, pri denarnih terjatvah pa zgolj preživnine ipd., kar je urejeno s posebnimi predpisi.7 Tudi pritožnica ne navede judikata z izdano regulacijsko začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve v primerljivi zadevi.

14. Pritožnica opozarja na judikat VSL sklep I Cpg 660/2011, kjer naj bi sodišče očitno štelo, da je mogoče izdati regulacijsko začasno odredbo tudi za zavarovanje denarnih terjatev, saj je v zvezi z začasno odredbo presojalo izpolnjenost pogojev iz 270. člena ZIZ, vendar takšne začasne odredbe ni izdalo iz razloga, ker upnik predpostavk ni dovolj konkretizirano zatrjeval. Že iz samih navedb v pritožnice v zvezi s tem judikatom je razvidno, da pritožnica izpostavlja postranski razlog (obiter dictum), ne pa nosilnega razloga navedenega judikata. Zato navedeni judikat ne more prispevati k drugačni odločitvi v tej zadevi.

15. Pritožnica se sklicuje na stališče pravne doktrine (Neža Pogorelčnik - Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 2013), ki dopušča možnost izdaje regulacijskih začasnih odredb tudi v zvezi z denarnimi zahtevki ( stran 146). Vendar gre po presoji pritožbenega sodišča za osamljeno stališče. Kot je bilo že pojasnjeno, po stališču večinske pravne teorije in sodne prakse regulacijskih začasnih odredb ni mogoče izdati v zavarovanje denarne terjatve. Tudi navedena avtorica sama ugotavlja, da bi šlo v primeru ujemanja začasne odredbe z zahtevkom, t.j. da se naloži celotno ali delno plačilo za čas do odločitve v glavnem postopku, za hud poseg v dolžnikov položaj, zato je pogoje treba presojati restriktivno. Mnenja je, da ustavna odločba t.i. subjektivno nevarnosti izrecno veže na zavarovalne začasne odredbe, zato lahko pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ izključimo kot predpostavko za izdajo regulacijskih začasnih odredb glede denarnih terjatev. Tako po njenem mnenju ostane za izdajo slednjih le še pogoj, da upnik izkaže, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Navaja teoretičen primer, ko bi bil obstoj upnikove terjatve očiten, njena velikost majhna, dolžnik pa nadvse premožen, zaradi česar bi upnik najbrž lahko uspel s predlogom za predčasno plačilo terjatve. Upoštevajoč navedeni teoretični prispevek pritožnica navaja, da toženi stranki zaradi plačila tožeči stranki ne bo nastala nikakršna škoda niti zaradi tega ne bo ogroženo opravljanje nobene njene dejavnosti, saj prihodki tožene stranke v proračunu za leto 2021 znašajo 11.111.550.251,00 EUR.

16. Pritožbeno sodišče se z navedenimi pritožbenimi izvajanji ne strinja. Ne glede na velikost proračuna države, plačila zneska 845.000,00 EUR (čeprav začasnega), tudi brez upoštevanja nadaljnjih mesečnih plačil v višini 169.000,00 EUR, ni mogoče opredeliti kot plačila majhne terjatve. Niti ni mogoče govoriti o neznatni škodi v smislu tretjega odstavka 270. člena ZIZ. V odnosu do proračuna se glede na njegovo višino večina denarnih terjatev do države zdi majhna. Če bi sledili logiki tožeče stranke, bi zgolj ob izkazanem pogoju verjetnosti denarne terjatve glede na velikost večina proračunskih porabnikov lahko uveljavljala regulacijsko začasno odredbo napram državi, česar pa zakon ne predvideva. Pogojev za izdajo začasne odredbe ni mogoče vezati zgolj na premoženjsko stanje dolžnika. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožbo, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

17. Pritožnica navaja, da naj bi bila začasna odredba reverzibilna, vendar so njene navedbe v tej smeri preveč pavšalne, da bi omogočale njihov preizkus, tožnica si z njimi celo prihaja sama s seboj v nasprotje. Po eni strani navaja, da bo brez izdaje začasne odredbe tožeča stranka primorana predlagati stečaj in bo po zaključku stečaja v vsakem primeru prenehala obstajati, po drugi strani pa navaja, da bi v primeru, da bi bila začasna odredba kasneje razveljavljena, tožena stranka tudi sicer plačani znesek nadomestila od tožeče stranke lahko zahtevala nazaj. V primeru insolventnosti tožnice bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča vračilo vprašljivo.

18. Pritožbene navedbe, kjer pritožnica obširno izpostavlja namerno nezakonito ravnanje države, presegajo domet odločanja o predlagani začasni odredbi. Zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če pritožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

20. Pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo.

1 Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnika za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (prim. prvi, drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ). 2 Po določilu 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, nebi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tretji in četrti odstavek 270. člena tega zakona se uporabljata tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. 3 Prim. Šipec v M. Šipec in drugi, Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 69, in T. Pirnat, Izvršljivost sodnih odločb v individualnih delovnih sporih, Podjetje in delo, 5/2009, stran 983. 4 Prim. Šipec v. Šipec in drugi, prav tam, stran 86. 5 Prim. Urban Vrtačnik in Neža Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasne odredbe, Odvetnik 1 (64/2014), stran 8. 6 V sodni praksi sicer ni enotnega stališča, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (t.j. pogoja tehtanja neugodnih posledic). Prim. U. Vrtačnik in N. Pogorelčnik, prav tam. 7 Prim. tudi VSL sklep Cpg 562/95 z dne 30.5.1995.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia