Jedro

Presoja, ali je podano nasprotje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, pomeni dejansko sklepanje. Za tako sklepanje sodišče v pisni fazi postopka nima pooblastila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da se spremeni glavnica, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka tožeči stranki, in sicer namesto zneska „1.950,08 EUR“ se določi znesek „3.003,43 EUR“. Prav tako se spremenita zneska, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, in sicer se nadomesti znesek „1.677,90 EUR“ z zneskom „2.570,47 EUR“, znesek „272,18 EUR“, pa z zneskom „432,96 EUR“.

Prav tako se spremeni znesek stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka tožeči stranki, in sicer se priznajo tožeči stranki namesto zneska „279,16 EUR“ stroški v znesku „429,48 EUR“.

II. Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki pravdne stroške za pritožbeni postopek v višini 257,17 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženki naložilo plačilo glavnice 1.950,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.677,90 EUR za čas od 7. 11. 2014 do plačila in od zneska 272,18 EUR za čas od 24. 12. 2014 do plačila (I. točka izreka). V presežku do zahtevanih 3.003,43 EUR s pripadki je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 279,16 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je presoja sodišča v nasprotju z določili 318. člena ZPP. Sodišče je ugotavljalo dejansko stanje in izvajalo dokazni postopek v smeri, ali je v tožbi zatrjevano dejstvo resnično ali ne in ni zgolj presojalo pogojev za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožbena trditev, da je tožnik plačal vse obroke kredita, navedene v točki II/B njegove tožbe, ni in ne more biti v nasprotju z listino z oznako A 3 v spisu. Če bi tožena stranka odgovorila na tožbo, ta listina kvečjemu ne bi zadoščala za utemeljenost spornega dela tožbenega zahtevka, ne bi ga pa izključevala. Zato bi moralo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da je toženka neaktivna, šteti, da je tožnikova tožbena trditev, da je plačal vse obroke kredita, najetega pri N., d. d., resnična. Posledično bi moralo tudi ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti in ne le delno. Sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe niti v primeru, če bi ugotovilo, da je sporna tožbena trditev v nasprotju z dokazom, ki ga je predložila tožeča stranka. V takem primeru bi moralo sodišče odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi. Ker je sodišče nepravilno uporabilo 318. člen ZPP, je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer za znesek 1.950,08 EUR s pripadki, v preostanku (za znesek 1.053,34 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da so dejstva, navedena v točki II/B tožbe, na katera tožeča stranka opira del zahtevka (v znesku 1.053,34 EUR) v nasprotju s predloženimi dokazi pod prilogo A 3. Ugotovilo je, da iz dokazne listine „pregled mesečnih obveznosti“ pod prilogo A 3 niso razvidna vplačila, ki jih navaja tožeča stranka v točki II/B tožbe. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija zavrnilni del izpodbijane sodbe.

6. Zakon o pravdnem postopku(1) v 318. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče izda zamudno sodbo. Če tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo, izda sodišče zamudno sodbo, če je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in če dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče je štelo, da so dejstva, ki so navedena v točki II/B tožbe, na katere tožeča stranka opira del zahtevka v višini 1.053,34 EUR in se nanaša na plačila obrokov kredita, najetega pri N., d. d., v nasprotju z dokazi pod prilogo A3. Tako sklepanje prvostopenjskega sodišča je napačno.

7. 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP določa, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Če ta pogoj ni izpolnjen, sodišče zamudne sodbe ne sme izdati. Vendar v obravnavanem primeru ni nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in priloženimi dokazi, kot je zmotno štelo prvostopenjsko sodišče. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da iz dokazne listine (A3) niso razvidna vplačila, na katere se sklicuje tožnik v tožbi. Presoja, ali je podano nasprotje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, pomeni dejansko sklepanje. Za tako sklepanje sodišče v pisni fazi postopka nima pooblastila(2). Določbe tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP, po katerih sme sodišče v nekaterih procesnih položajih tožbeni zahtevek zavrniti že v pisnem zamudnem postopku, se nanašajo na nesklepčnost, to je na pravno neskladje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom. Prvostopenjsko sodišče pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi šlo za nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, kar pomeni dejansko neskladje. Omenjeno nasprotje ni dokazovanje in je zato tudi ugotovitev, da tožnik pravno pomembnega dejstva ni uspel dokazati, napačna. Odprto bi lahko ostalo le vprašanje, ali so trditve o tem dejstvu resnične. Ker pa tožena stranka na trditve tožeče stranke ni odgovorila, velja domneva o toženčevem priznanju tožnikovih trditev. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (358. člen ZPP).

8. Posledično je sodišče spremenilo tudi izrek o stroških. Ker je prvostopenjsko sodišče štelo, da je tožeča stranka uspela samo z delom svojega zahtevka, ji je priznalo le del stroškov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo tudi v tem delu in priznalo tožeči stranki stroške v celoti. Podrobneje je razviden obračun stroškov iz stroškovnika v spisu (154., 155. in 165. člen ZPP).

9. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je po načelu uspeha v pravdi dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške. Stroške tožeče stranke sestavljajo stroški nagrade za postopek (89,60 EUR), pavšalni stroški v znesku 17,92 EUR, stroški DDV-ja in 126,00 EUR stroški sodne takse. Stroški so odmerjeni na podlagi priglašenega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo(3) in Zakonom o sodnih taksah (154., 155. in 165. člen ZPP).(4) Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj Jan Zobec v Pravni postopek; Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, tretja knjiga, stran 126. Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji, Tarifa.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji, ZST-1.