Jedro

Delavec se pravici do odpravnine, ki je določena v zakonu, ne more odpovedati. Izjava delavca o odpovedi pravice do odpravnine je nična, ker je v nasprotju z zakonom (določbo 108. člena ZDR-1) in kot taka ne more imeti pravnih učinkov.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo in sklep se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo: - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko v odpravnini v znesku 5.400,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 do plačila (I. točka izreka sodbe); - da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 531,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka sodbe), ter da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. S sklepom z dne 23. 5. 2018 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 190,00 EUR (za plačilo sodne takse) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (I. točka izreka sklepa).

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in sicer bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

V pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodba, s katero je sodišče toženi stranki naložilo v plačilo razliko v odpravnini v znesku 5.400,40 EUR ter pravdne stroške, nepravilna in nezakonita. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je tožnica podpisala izjavo, da se strinja z višino odpravnine 4.700,00 EUR in ne izjave, da se razliki v odpravnini odpoveduje in da ne bo zahtevala njene izpolnitve. Tožeča stranka se je strinjala z izplačilom odpravnine v izplačani višini 4.700,00 EUR. To izjavo je dne 17. 10. 2016 tudi lastnoročno podpisala, s takšnim izplačilom pa se je strinjala tudi na sestanku s takratnim zaposlenim v kadrovski službi tožene stranke A.A. S podpisom takšne izjave se je tožnica odpovedala razliki v odpravnini. Po načelu volenti non fit iniuria (t.j. nobena krivica se ne godi tistemu, ki jo hoče) tožeča stranka domnevne razlike v odpravnini ne more zahtevati z neresničnim in manipulativnim prikazovanjem dejanskih okoliščin primera. Tožena stranka je k podpisu ni silila. Tožena stranka je izpolnila vse obveznosti do tožeče stranke in ji ne dolguje ničesar več.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče toženi stranki naložilo plačilo sodne takse. Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit. Tožena stranka se ne strinja z izpodbijano sodbo niti z odločitvijo, da je dolžna plačati stroške sodne takse. Zato je tudi ta sklep potrebno razveljaviti.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

7. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 38 let. Tožena stranka ji je 12. 10. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v odpovedi (A 2) pa zapisala, da ji pripada odpravnina v višini 4.700,00 EUR, pri čemer se je sklicevala na določbe 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 2/2013 - ZDR-1) ter na 56. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl. - KP). Ob prejemu odpovedi dne 17. 10. 2016 je tožnica podpisala izjavo, da se strinja z višino odpravnine v znesku 4.700,00 EUR (B 1).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnici glede na določbe 108. člena ZDR-1 in 56. člena KP pripada odpravnina v znesku 10.100,40 EUR (1/3 osnove, ki znaša 797,39 EUR za 38 let delovne dobe) ter da je prejela le 4.700,00 EUR, zato je upravičena do razlike, ki jo je zahtevala s tožbo.

9. Pritožba neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica sicer podpisala izjavo, da se strinja z višino odpravnine v znesku 4.700,00 EUR, ne pa (tudi) izjave, da se odpoveduje razliki odpravnine in da ne bo zahtevala njene izpolnitve. Izjavo je mogoče razumeti tudi v takšnem smislu, kot trdi pritožba, torej, da se je tožnica s tem, ko je podpisala izjavo, strinjala z višino odpravnine in se obenem odpovedala višji odpravnini, ki bi ji sicer po ZDR-1 pripadala. Vendar pa to ni bistveno. Potrebno je namreč upoštevati, da se delavec pravici do odpravnine, ki je določena v zakonu, ne more odpovedati. Izjava delavca o odpovedi pravice do odpravnine je nična, ker je v nasprotju z zakonom (določbo 108. člena ZDR-1) in kot taka ne more imeti pravnih učinkov. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, stališče tožene stranke, da tožnici ne dolguje ničesar več, pa zmotno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati še razliko do pripadajoče odpravnine v višini 5.400,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 do plačila in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, toženi stranki pa naložilo tudi, da mora tožnici povrniti pravdne stroške v prisojeni višini.

10. Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep z dne 23. 5. 2018. S tem sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožnici povrniti še stroške postopka v višini 190,00 EUR (za povračilo stroškov sodne takse) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Z vročitvijo sodbe, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, je nastala taksna obveznost tožeče stranke za plačilo sodne takse, ki jo je tožnica plačala, ta strošek pa priglasila na obravnavi dne 19. 4. 2018. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo v plačilo tudi te stroške.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in drugega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo tako pritožbo zoper sodbo kot tudi pritožbo zoper sklep kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 165. členom in prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.