Jedro

Tožeča stranka je postavila zadostne trditve in dokazala, da je končni (letni) obračun stroškov ogrevanja izveden po dejanski porabi, tožena stranka pa tem trditvam nadalje ni ugovarjala, čeprav je bilo dokazno breme o tem, da se stroški ne obračunavajo po dejanski porabi, prevaljeno nazaj nanjo. Ob pavšalnem ugovoru tožene stranke se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 60433/2016 z dne 9. 6. 2016, v 1. odstavku izreka za znesek glavnice 2.093,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2016 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 98,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, v 1. odstavku izreka glede zneska 647,67 EUR ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 59,40 EUR, je citirani sklep razveljavilo ter tožbeni zahtevek in predlog za povrnitev izvršilnih stroškov zavrnilo; glede zneska 97,97 EUR pa citirani sklep v 1. odstavku razveljavilo in postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi tožnikove pravdne stroške v višini 229,89 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka se iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in povrnitev njej nastalih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je tožena stranka lastnica posameznega dela stavbe. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo izdanih računov za stroške nastale iz naslova upravniških storitev.

6. Pritožba izpodbija odločitev v delu v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške ogrevanja. Ob tem navaja, da je skozi celoten postopek zatrjevala, da tožeča stranka ne more pavšalno obračunavati stroškov ogrevanja, saj ima možnost odčitavanja dejanske porabe energije (merilniki). Čeprav bi naj substancirano nasprotovala navedbam tožeče stranke glede načina obračunavanja stroškov ogrevanja, sodišče prve stopnje njenih navedb in dokaznih predlogov ni upoštevalo. Po prepričanju pritožbe naj bi sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem toženi stranki odvzelo možnost izjave v vsebinskem smislu in kršilo ustavno načelo enakega varstva pravic.

7. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da se etažnim lastnikom obračunava mesečni pavšal, glede na kvadraturo posameznega dela stavbe, enkrat letno pa družba E. d.o.o. preveri dejansko porabo. Na podlagi ugotovitev dejanske porabe izda tožeča stranka poračun stroškov ogrevanja. Za te navedbe je tožeča stranka predložila račune, ki potrjujejo način obračunavanja stroškov ogrevanja kot jih zatrjuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je ugovor tožene stranke, da tožeča stranka stroške ogrevanja obračunava glede na površino stanovanja, čeprav so v posameznih enotah merilniki in bi zato morala obračunavati stroške ogrevanja po dejanski uporabi, neargumentiran. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe postavila zadostne trditve in dokazala, da je končni (letni) obračun stroškov ogrevanja izveden po dejanski porabi, tožena stranka pa tem trditvam v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi ni ugovarjala, čeprav je bilo dokazno breme o tem, da se stroški ne obračunavajo po dejanski porabi, prevaljeno nazaj nanjo. Tožena stranka ni ugovarjala zakaj način obračunavanja kot ga zatrjuje tožeča stranka ne bi upošteval dejanske porabe stroškov, niti ni postavila trditev, da izračun družbe E. d.o.o. ni skladen z dejansko porabo. Ob pavšalnem ugovoru tožene stranke se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za prizna. Zaključek sodišče prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati stroške ogrevanja, je pravilen.

8. Z ugovorom, da se stanovanje ogreva samo za potrebe preprečevanja zmrzali in da sicer ni v uporabi, zato bi morali biti stroški minimalni, tožena stranka višine vtoževanih stroškov ni izpodbila, saj ni pojasnila niti koliko bi morali znašati ti stroški oziroma koliko preveč bi naj bili obračunani.

9. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno sklicuje na kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ker višje sodišče ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je zato potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo in sklep potrditi (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožeča stranka. Njen odgovor na pritožbo namreč ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).