Jedro

Zgolj s sprožitvijo postopka tožniki niso mogli utemeljeno pričakovati določene višine taks v kasnejšem morebitnem postopku, do katerega lahko pride ali pa ne. To bi pomenilo, da za že uvedene postopke zakonodajalec nikdar ne bi smel povišati taks. Ustavno sodišče je že presodilo, da ni ustavno sporna prehodna ureditev, ki bi nove takse uveljavila za vse postopke v teku, ne samo za na novo začete postopke.

Ko stranka vloži neko vlogo, se lahko utemeljeno zanese na taksno tarifo veljavno v času vložitve vloge. Zato zakonodajalec tarife ne sme povišati za že vložene vloge (za katere taksa še ni bila terjana). Gotovo pa ista logika ne more veljati za celoten postopek, vključujoč celo izredna pravna sredstva.

Za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči po uveljavitvi novega zakona, se uporablja nov zakon (ZST-1).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožniki so dne 08. 06. 2009 vložili revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 197/2009. Ker ob vložitvi revizije sodna taksa ni bila plačana, je sodišče tožnike s plačilnim nalogom pozvalo, da plačajo takso, ki je v skladu s tarifno št. 1132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ob vrednosti spornega predmeta 5.270.724,03 eurov znašala 34.425,00 eurov.

Ker tožniki takse za revizijo v določenem roku niso plačali, je sodišče izdalo sklep, s katerim je štelo revizijo tožnikov za umaknjeno (tretji odstavek 105a. člena ZPP). Zoper ta sklep so tožniki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki vsebinsko ne očitajo nepravilne uporabe zakona (ZST-1 in ZPP), niti ne očitajo nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ali kakšne kršitve postopka. V pritožbi izpostavljajo neustavnost ZST-1, in sicer iz dveh vidikov: 1. neustavna naj bi bila prehodna določba 39. člena ZST-1 in 2. neustavne naj bi bile nesorazmerno visoke takse po novem ZST-1 (smiselno 21. člen ZST-1).

Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Pritožbeno sodišče je na podlagi teh določb obravnavalo argumente pritožbe in presodilo, da iz razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju, sporna ureditev ZST-1 ni v neskladju z Ustavo.

Ustava zagotavlja pravico do sodnega varstva (23. člen). Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave in so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (prvi in tretji odstavek 15. člena Ustave). Podlaga za omejitev pravice do sodnega varstva z zahtevo po plačilu sodne takse je v določbi o financiranju države v 146. členu Ustave (tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-112/98 z dne 17. 06. 1998). Pritožbeno sodišče je zato presojalo, ali je v zvezi z izpodbijanimi določbami podana takšna nesorazmernost zakonodajalčevega posega, da upravičuje oceno njene neustavnosti in posledično vložitev zahteve za ustavno presojo določb. Izhajalo je tudi iz stališča Ustavnega sodišča, da ima pri določanju sodnih taks zakonodajalec široko polje proste presoje (odločba U-I-268/99 z dne 07. 11. 2002).

1. Očitana neustavnost določbe 39. člena ZST Določba 39. člena ZST-1 se glasi: Takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, se do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Smiselno enako velja za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona. Iz drugega stavka te določbe (a contrario) izhaja, da se za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči po uveljavitvi novega zakona, nov zakon (ZST-1) uporablja.

V obrazložitvi predloga ZST-1 (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 7/2008 z dne 14. 01. 2008) je navedeno, da se po določbi 39. člena takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo novega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po prejšnjem predpisu. To je utemeljeno s tem, da predlog zakona določa takse na povsem drugačen način kot prejšnji zakon, zato je najprimerneje, da se v istem postopku takse plačujejo le po enem predpisu in ne deloma po prejšnjem in deloma po novem zakonu. Smiselno enako velja za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo predloga zakona.

Tožniki očitajo, da ciljev zakonodajne reforme ni mogoče doseči v postopkih, ki so že tekli pred sprejemom novega zakona. Zato po njihovem mnenju naj ne bilo smiselno uveljaviti nove ureditve za postopke izrednih pravnih sredstev v postopkih, v katerih je bila tožba vložena v času veljavnosti starega taksnega zakona. To gotovo ni res, saj je več ciljev, ki izhajajo iz predloga zakona, mogoče učinkovito zasledovati tudi v teh postopkih. Zlasti to velja za cilj spodbujanja hitrejšega in bolj tekočega poteka sodnih postopkov in cilj poenostavitve plačevanja sodnih taks. Ustavnost te prehodne določbe zato iz vidika legitimnosti zakonodajnih ciljev po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti vprašljiva.

Tožniki nadalje očitajo, da predstavlja takšno povišanje taks v fazi izrednih pravnih sredstev poseg v legitimna pričakovanja. Vendar pri tem spregledajo, da jim pravzaprav ni bila odvzeta nobena (pričakovana) pravica. ZST-1 jim ni onemogočil vložitve izrednega pravnega sredstva (revizije), uvedel je zgolj višjo takso za to vrsto postopka. Nemogoče pa je govoriti o pričakovani pravici glede določene višine stroškov postopka. Zgolj s sprožitvijo postopka tožniki niso mogli utemeljeno pričakovati določene višine taks v kasnejšem morebitnem postopku, do katerega lahko pride ali pa ne. To bi pomenilo, da za že uvedene postopke zakonodajalec nikdar ne bi smel povišati taks. Ustavno sodišče je že presodilo, da ni ustavno sporna prehodna ureditev, ki bi nove takse uveljavila za vse postopke v teku, ne samo za na novo začete postopke. V odločbi U-I-115/98 z dne 4. 6. 1998 je namreč kot očitno neutemeljen zavrnilo argument, da bi moral zakonodajalec za prehodni čas ob uveljavitvi novih taksnih predpisov (šlo je za novelo ZST-G) uveljaviti pravilo, po katerem bi za vse že uvedene sodne postopke ne glede na to, kdaj se bodo končali, veljala taksna tarifa, ki je veljala ob njihovi sprožitvi.

Ustavno sporna bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko bila le prehodna ureditev, ki bi zvišala takse za že vložene vloge. Le glede slednjih bi bilo namreč mogoče govoriti o pričakovanih pravicah. Ko stranka vloži neko vlogo, se lahko utemeljeno zanese na taksno tarifo veljavno v času vložitve vloge. Zato zakonodajalec tarife ne sme povišati za že vložene vloge (za katere taksa še ni bila terjana). Gotovo pa ista logika ne more veljati za celoten postopek, vključujoč celo izredna pravna sredstva. V obravnavani zadevi je sicer sporna taksa za revizijo, vendar med izredna pravna sredstva (poleg ZVZ) sodita tudi obnova postopka in tožba na razveljavitev sodne poravnave, pri katerih se lahko (ponovno) izvede postopek na več stopnjah. V teh primerih bi bilo neprimerno še v celotnem obnovljenem postopku oziroma postopku zaradi razveljavitve sodne poravnave, takse obračunavati po starem taksnem zakonu. To bi pomenilo, da bi bilo treba staro taksno tarifo uporabljati še vrsto let po uveljavitvi novega ureditve, kar bi bilo povsem neracionalno.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče prepričano, da sporna prehodna ureditev, ki je staro taksno tarifo ohranila za postopek do pravnomočnosti in novo tarifo uveljavila za novo začete postopke izrednih pravnih sredstev, ne more biti ustavno sporna.

2. Očitana neustavnost določbe 21. člena ZST-1 Pritožba odpira tudi vprašanje skladnosti ZST-1, konkretno njegovega 21. člena, s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Z uveljavitvijo novega zakona so bile namreč sodne takse v zadevah z visoko vrednostjo spornega predmeta občutno zvišane. Iz zakonodajnega predloga ZST-1 izhaja, da zakon po zgledu nemškega zakona ne določa več najvišjega zneska takse pri vsaki taksi posebej, temveč sedaj v 21. členu omejuje višino taks s splošno določbo, da znaša vrednost predmeta v postopkih, za katere se takse odmerjajo po tabeli iz 16. člena, največ 30 milijonov eurov. To pomeni, da znaša najvišja taksa s količnikom 1,0 v teh postopkih 60.975 eurov (glede na količnik 3,0 za postopek z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi znaša najvišja taksa v teh postopkih po novem 182.925 eurov).

Ustavno sodišče je že večkrat presojalo ureditev sodnih taks. Poudarilo je, da je namen takse plačilo konkretne storitve. V tem se takse razlikujejo od davkov, za katere je značilno, da njihov vplačnik ne prejme protidajatve, ki bi predstavljala posebno storitev. S sodno takso stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča (odločba U-I-112/98 z dne 17. 06. 1998). Ustavno sodišče je tudi že odločilo, da morata med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje (odločba U-I-213/03

z dne 12. 01. 2006).

Po presoji Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) lahko plačilo nesorazmerno visokih taks v civilnih sodnih postopkih predstavlja kršitev pravice dostopa do sodišča, ki je sestavni del pravice do poštenega sojenja (right to a fair hearing, 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP) (zadeva Kijewska v. Poland, št. 73002/01 in zadeva Kreuz v. Poland, št. 28249/95). ESČP je zavzelo stališče, da obveznost plačila taks sama po sebi ni neskladna s pravico dostopa do sodišča; vendar morajo sodišča tehtati med interesom države do pobiranja sodnih taks na eni strani in interesom strank do uveljavitve svojih civilnih pravic na sodišču na drugi strani. Če so takse nesorazmerno visoke, gre lahko za kršitev pravice dostopa do sodišča. Iz povedanega izhaja, da zakonodajna ureditev nesorazmerno visokih taks lahko predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in kršitev pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Vendar po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tehtanje posega v pravico do sodnega varstva z legitimnim ciljem financiranja delovanja sodne oblasti pokaže, da ne gre za nesorazmeren poseg, ki bi nasprotoval načelu pravne države (2. člen Ustave). V prid temu govori več razlogov.

Prvič, novi zakon takse zvišuje zgolj pri sporih z visokimi vrednostmi spornega predmeta, pri teh sporih pa je mogoče utemeljeno domnevati, da stranke razpolagajo z zadostnimi sredstvi za plačilo višjih taks. Drugič, preprost matematični izračun pokaže, da znaša taksa v obravnavani zadevi dejansko le 0,65 % vrednosti spora, kar brez dvoma ni nesorazmerno razmerje. Tretjič, strankam, ki takse ne zmorejo plačati, so na voljo instituti obročnega plačevanja, odloga ali oprostitve plačila takse (11. člen ZST-1), s čimer je spoštovano načelo socialne države (2. člen Ustave). Četrtič, ureditev je povzeta po nemškem zakonu, ki določa enako omejitev (najvišja VSP je 30 milijonov evrov), višine taks pa so glede na nemško ureditev delno znižane, kar pomeni ustrezno prilagoditev slovenskemu okolju.

Poleg tega je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je za rešitev obravnavane zadeve sporno zgolj vprašanje dostopa do Vrhovnega sodišča (s pravnim sredstvom revizije). Presoja ustavnosti omejitve dostopa do najvišjega sodišča v državi bi morala biti po presoji tega sodišča nujno zadržana. Ustava namreč ne zagotavlja tro-stopenjskega sojenja, poleg tega osnovni namen revizije ni toliko varstvo pravic strank, ampak je to pravno sredstvo bolj v interesu enotnosti pravnega reda. Glede na to je utemeljeno sklepati, da je dopustno omejitve vlaganja izrednih pravnih sredstev in s tem dostopa do Vrhovnega sodišča RS postaviti višje.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so sporne določbe ZST-1 v skladu z Ustavo, zato ni vložilo zahteve za presojo ustavnosti.

Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.