Jedro

Sodna praksa je že zavzela omejujoče stališče, da znižanje plačila (nikoli) ni dopustno opredeliti z vsoto stroškov, ki so potrebni za odpravo napake, ampak je kriterij znižanja plačila sorazmerje (ne razlika) vrednosti izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Zahtevek za znižanje plačila in zahtevek za povračilo stroškov odprave napake sta dva različna jamčevalna zahtevka, med katerima izbira naročnik in se medsebojno izključujeta.

Znižanje plačila za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo napak izključuje že jezikovna razlaga 640. člena OZ, ki povsem jasno kot merilo znižanja določa razmerje dveh vrednosti. To izključuje tudi teleološka razlaga. Če se naročnik odloči stvar obdržati in tudi ne zahteva odprave napak, je zaradi načela enake vrednosti dajatev upravičen zahtevati znižanje plačila.

Tožena stranka je gradila svoj ugovor znižanja plačila na napačni uporabi materialnega prava in zato ni podala ustreznih in pravočasnih trditev za utemeljenost svojega ugovora. Tožena stranka je namreč svoj ugovor znižanja plačila napačno utemeljevala na stroških sanacije napak.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 30.432,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 2.069,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 889,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 118151/2016 z dne 18. 11. 2016 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo 39.520,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje zavrnilo (I. točka) ter tožeči stranki v plačilo naložilo 3.410,06 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala opraviti določen posel z lastnim materialom, in sicer nabavo in montažo fasade, notranjih sten in vrat po dveh predračunih št. 16110 in 116109 ter da se je tožena stranka zavezala, da bo za to plačala dogovorjeno plačilo 78.382,84 EUR, pri čemer je tožeča stranka priznala toženi stranki še 6,8% popusta na to ceno. Pri tem je sodišče prve stopnje kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bila dogovorjena pogodba s klavzulo „na ključ“ in da je tožeča stranka delo opravila. Ker je tožena stranka podala ugovor znižanja plačila ter uveljavljala škodo, je sodišče prve stopnje kot sporno ugotavljalo ali je imelo opravljeno delo napake, ali so bile pravočasno grajane, za koliko je delo manjvredno in ali je tožena stranka utrpela izgubljeni dobiček zaradi zamude. Sodišče prve stopnje je glede uveljavljanja škode ugovor tožene stranke zavrnilo. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka utemeljeno ugovarjala, da so imela opravljena dela napake, ki jih je tudi pravočasno grajala in nato presodilo, da je tožena stranka podala utemeljen ugovor znižanja plačila oz. uveljavljala manjvrednost del, saj je s strani sodišča postavljen izvedenec D. Č. napake ugotovil in manjvrednost del ocenil na 43.110,56 EUR oziroma z upoštevanjem popusta 6,8% na 40.179,04 EUR. Ker tako ugotovljena manjvrednost del (40.179,04 EUR) presega vrednost tožbenega zahtevka, ki ga je s tožbo še zahtevala tožeča stranka kot preostanek plačila po podjemni pogodbi (39.520,82 EUR), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. V pritožbi tožeča stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pogodba dogovorjena s klavzulo „na ključ“ in trdi, da ta ugotovitev nima dokazne osnove, saj tožena stranka nikoli ni potrdila takega dogovora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obstoj dogovora „na ključ“ zatrjevala tožeča stranka sama že v dopolnitvi tožbe z dne 26. 1. 2017, ko je navedla, da je tožena stranka njeno ponudbo potrdila in je bil dogovor izvedbe del na ključ (list. 28). Temu tožena stranka ni nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo pravilno ugotovilo kot nesporno. Dejstva, ki jih stranka ne zanika se namreč štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je pritožbeno nasprotovanje tožeče stranke tej ugotovitvi sodišča prve stopnje neutemeljeno.

7. V pritožbi tožeča stranka nato trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki ga povzema sodni izvedenec Č., saj so napake, ki jih je izvedenec ugotovil, le estetske narave in minimalne, zato se upošteva pri tem le določena manjvrednost, saj celotna sanacija napak ni ekonomsko utemeljena. Tožeča stranka se pritožuje tudi zato, ker je izvedenec Č. manjvrednost ocenil tako, da je potrebno celotno fasado demontirati in na novo montirati, kar ni strokovno utemeljeno in sanacija presega ugotovljeno manjvrednost. Ocena manjvrednosti zato potrditvah tožeče stranke ni pravilna, ni argumentirana, poleg tega pa zagovarja izvedenec Č. sanacijo, ki pa se za take napake ne opravlja. Metoda in način izračuna manjvrednosti, ki jo je uporabil izvedenec Č., je v nasprotju z gradbeno prakso in teorijo. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je manjvrednost pravilno ocenil strokovnjak A. B., ki ga je izvenpravdno angažirala tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji.

8. Tožena stranka je plačilu, ki ga s tožbo v tem postopku zahteva za opravljeno delo tožeča stranka, nasprotovala z ugovorom znižanja plačila in povračilom škode.

9. Sodišče prve stopnje je ugovor v delu glede povračila škode v obliki izgubljenega dobička v višini 15.000 EUR pravilno zavrnilo, saj je bil ugovor v tem delu povsem pavšalen in nekonkretiziran.

10. Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika lahko tudi po izteku roka iz prvega odstavka 635. člena Obligacijskega zakonika (OZ), z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja pravico do znižanja plačila in do povračila škode (drugi odstavek 635. člena OZ). Plačilo se zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako (640. člen OZ). Sodna praksa je v zvezi s tem položajem že zavzela omejujoče stališče, da znižanje plačila (nikoli) ni dopustno opredeliti z vsoto stroškov, ki so potrebni za odpravo napake, ampak je kriterij znižanja plačila sorazmerje (ne razlika) vrednosti izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako1. Zahtevek za znižanje plačila in zahtevek za povračilo stroškov odprave napake sta namreč dva različna jamčevalna zahtevka, med katerima izbira naročnik (tožena stranka) in se medsebojno izključujeta.

11. Tožena stranka je izbrala zahtevek na znižanje plačila, ki ga je uveljavljala z ugovorom. Že v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 3. 2017 se je sklicevala na pravno normo drugega odstavka 635. člena ter 640. člena, obe pravni normi je tudi pravilno povzela. Vendar je nato v okviru svojih trditev obseg znižanja plačila uveljavljala in ga tudi dosegla po metodi, ki je v nasprotju z materialnim pravom. Znižanje plačila je namreč uveljavljala na podlagi seštevka stroškov, potrebnih za odpravo vseh napak oziroma vseh stroškov, ki bi bili potrebni za sanacijo napak. Temu pa je nepravilno sledil tudi sodno postavljeni izvedenec Č. Znižanje plačila za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo napak izključuje že jezikovna razlaga 640. člena OZ, ki povsem jasno kot merilo znižanja določa razmerje dveh vrednosti. To izključuje tudi teleološka razlaga. Če se naročnik odloči stvar obdržati in tudi ne zahteva odprave napak, je zaradi načela enake vrednosti dajatev upravičen zahtevati znižanje plačila. Tožena stranka bi sicer lahko tudi odstopila od pogodbe (tretji odstavek 637. člena OZ), vendar se za to sankcijo tožena stranka ni odločila. Če vztraja na pogodbi, a ni pripravljena sprejeti stvari z napako, mu zakon daje možnost zahtevati tudi pravilno izpolnitev, tudi tako, da izvajalec napako odpravi ali da jo odpravi tožena stranka kot naročnik sama in stroške popravila (vnaprej ali po popravilu) izterja od izvajalca. Vendar se tožena stranka ni odločila za nobeno od teh sankcij, temveč je ugovarjala znižanje plačila. V takem primeru pa bi morala tožena stranka znižanje plačila uveljavljati na drugih dejanskih podlagah oz. bi morala za navedeno postaviti ustrezne trditve, ki pa jih ni, saj je svoj zahtevek napačno temeljila na stroških sanacije.

12. Tudi sodni izvedenec Č. je manjvrednost del materialnopravno napačno opredelil kot stroške sanacije, in sicer tako da se fasada najprej demontira, delno zamenja z novimi elementi in ponovno montira, pri čemer je upošteval tudi stroške dodatnega dela pri demontaži in vse skupaj ocenil v višini 55% ponudbenega predračuna. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napačno ugotovilo, da je izvedenec kot manjvrednost upošteval v višini 30% predračunske postavke. Navedeno iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Izvedenec Č. je ugotovil manjvrednost v znesku 43.110,56 EUR, ki ga je izračunal iz pogodbeno dogovorjene vrednosti del brez popusta tj. 78.382,84 EUR, to pa ustreza 55% te vrednosti (4. stran osnovnega mnenja, red. št. 30). Navedenega deleža izvedenec Č. niti v dopolnitvi niti na zaslišanju ni spreminjal, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna, vendar na odločitev o pritožbi nima odločilnega vpliva.

13. Da je izračun izvedenca Č. nepravilen, je tožeča stranka uveljavljala že v vlogi z dne 16. 10. 2018 (red. št. 34), s katero je podala pripombe na to mnenje. Pri tem je sama navedla, da napake obstajajo, vendar so le oblikovne oz. estetske narave, ne vplivajo na normalno rabo in ne povzročajo škode, zato je manjvrednost del izračunana napačno in previsoko. Po izračunu tožeče stranke, ki ga je za njo izdelal izvenpravdno angažirani strokovnjak A. B., je manjvrednost del drugačna, nižja.

14. Tožeča stranka je torej nasprotovala sodno izvedenskemu mnenju in predvsem temu, da je metoda izračuna manjvrednosti del iz sodno izvedenskega dela napačna. Iz izvedenskega mnenja A. B.2, ki ga je šteti, kot del trditvene podlage tožeče stranke (A63) izhaja, da je uporabil za izračun enačbo, ki ugotavlja manjvrednost oz. finančni odbitek ob upoštevanju dejanske oz. dopustne kvalitete. Navedeno pomeni, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji s svojimi pravočasno postavljenimi trditvami argumentirano oporekala metodi izračuna manjvrednosti del, s tem pa tudi sami vsebini izračuna sodnega izvedenca Č., kakor tudi trditvam tožene stranke.

15. Trditve, s katerimi tožeča stranka v pritožbi izpodbija ugotovitve izvedenca in s tem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je torej tožeča stranka postavila že v postopku na prvi stopnji, saj je prav s temi trditvami nasprotovala izvedenskemu mnenju izvedenca Č. (vloga tožeče stranke na red. št. 34 in na red. št. 46). S tem pa tožeča stranka ne nasprotuje več samemu obstoju napak, navaja le, da je manjvrednost del izračunana napačno in previsoko. Iz trditvene podlage tožeče stranke na prvi stopnji (A63 in vloga red. št. 46) in sedaj iz pritožbe tako izhaja, da tožeča stranka pravzaprav priznava manjvrednost del v višini 9.088 EUR.

16. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je tožena stranka gradila svoj ugovor znižanja plačila na napačni uporabi materialnega prava in zato ni podala ustreznih in pravočasnih trditev za utemeljenost svojega ugovora. Tožena stranka je namreč svoj ugovor znižanja plačila napačno utemeljevala na stroških sanacije napak. Temu je nepravilno sledil tudi sodni izvedenec Č., na kar je opozarjala tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji, vendar tožena stranka svojega ugovora ni dopolnila oziroma ustrezno sanirala. Zato je ta ostal nesklepčen. Sodišče prve stopnje je kljub temu v izpodbijani sodbi, sledilo tako nesklepčnim trditvam tožene stranke kot posledično napačnim ugotovitvam izvedenca Č. in izvedlo znižanje plačila za celotni vtoževani znesek. Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča napačna, saj je ugovor znižanja plačila tožene stranke, kot obrazloženo, neutemeljen. Vendar je potrebno upoštevati, da tožeča stranka samemu obstoju napak ne nasprotuje (več), iz njenih trditev pa izhaja, da priznava znižanje plačila v višini 9.088 EUR, ki ga je ugotovil njen izvenpravdno postavljen strokovnjak B. 17. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 30.432,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje do plačila. Vsebina računa, ki ga kot podlago svojemu zahtevku v višini 39.520,82 EUR uporabi tožeča stranka, namreč ni bila sporna. Pritožbeno sodišče pa je zahtevek tožeče stranke znižalo v višini, za katerega je tožeča stranka priznala znižanje plačila to je za 9.088 EUR, kot obrazloženo zgoraj. V preostalem delu (razen kar se nanaša na pravdne stroške) je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stroški

18. Delna sprememba izpodbijane sodbe narekuje tudi odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o pravdnih stroških pravdnih strank odločilo po uspehu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela delno (v 77%), enako tudi tožena stranka (v 23%), je sodišče odločilo o stroških glede na dosežen uspeh v pravdi. Pravdne stroške obeh strank je sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškovnikov, Odvetniške tarife (OT) in ob upoštevanju načela potrebnosti stroškov (155. člen ZPP).

19. Tožeči stranki se prizna za postopek na prvi stopnji: 800 točk za dopolnitev tožbe, 800 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za narok 15. 5. 2018 (tožeča stranka več ni zahtevala, čeprav je šlo za 1. narok že tedaj), 400 točk za ogled z izvedencem, 600 točk za drugo pripravljalno vlogo, 400 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 400 za narok dne 11. 6. 2019, saj za več ni podlage, ker je šlo za nadaljnji narok za glavno obravnavo, 2% materialnih stroškov, 22% DDV, sodno takso v višini 829,00 EUR, 176,00 EUR stroškov izvršilnega postopka, ob vrednosti točke 0,60 EUR torej 3.711,57 EUR, glede na uspeh 2.857,91 EUR. Sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za prejem ugovora in posvet s stranko, saj ne gre za samostojno opravilo v smislu tar. št. 39 OT.

20. Tožeči stranki se za pritožbeni postopek prizna: 875 točk za pritožbo, 2% materialnih stroškov, 22% DDV, sodno takso v višini 873,00 EUR, ob vrednosti točke 0,60 EUR torej 1.526,31 EUR, glede na uspeh 1.175,26 EUR.

21. Toženi stranki se prizna za postopek na prvi stopnji: 800 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi, 800 točk za prvo pripravljalno vlogo, 600 točk za drugo pripravljalno vlogo, 800 točk za narok 15. 5. 2018, 400 točk za narok dne 11. 6. 2019, 2% materialnih stroškov, 22% DDV, stroške izvedenca v višini 834,06 (predujem s strani tožene stranke je bil plačan v višini 1.500 EUR, toženi stranki stranki je bilo vrnjenih po koncu postopka 665,94 EUR, list. št. 190), 55,00 EUR sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, ob vrednosti točke 0,60 EUR torej 3.427,64 EUR, glede na uspeh 788,36 EUR.

22. Toženi stranki se za pritožbeni postopek prizna: 1000 točk za odgovor na pritožbo, 2% materialnih stroškov in 22% DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR torej 1.244,40 EUR, glede na uspeh 286,21 EUR.

23. Po izvedenem pobotu odmerjenih pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, je sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti še pravdne stroške v višini 2.069,55 EUR, ter navedene stroške naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS).

24. Po izvedenem pobotu odmerjenih pritožbenih postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti še pravdne stroške v višini 889,05 EUR, ter navedene stroške naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 prim. odločbe VSRS II Ips 38/2012, II Ips 348/2013, odločba VSL II Cpg 11/2017 2 Izvenpravno izvedensko mnenje po sedaj že ustaljeni sodni praksi ni dokaz, temveč del argumentiranih strankinih trditev.