Jedro

Tožeča stranka lahko uveljavlja svojo terjatev le od tiste stranke, s katero je v pogodbeni zavezi. Pravno lastništvo osebnega vozila, ki je bil predmet leasinga, zato ni pomembno. Bistveno je, kdo je bil naročnik popravila, ne pa kdo je lastnik osebnega vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... v celoti razveljavilo v 1. in 3. točki izreka, tožeči stranki pa še naložilo, da povrne tožeči stranki (pravilno toženi stranki) pravdne stroške v višini 6.075,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožeči stranki ni bilo znano določilo 1. odst. 7. čl. leasing pogodbe, po katerem nosi stroške vzdrževanja leasingojemalec, ne pa leasingodajalec, to je tožena stranka. Opozarja tudi, da je odškodnino za poškodovano vozilo od zavarovalnice prejela tožena stranka, ne pa V. I., ki je naročila popravilo vozila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljena pritožbena razloga nista podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe. Prav tako tudi ni podana nobena izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju odločbe po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako iz navedb tožeče stranke kot iz pogodbe o odstopu terjatve z dne 4.2.1998 (priloga A 3) razvidno, da je popravilo poškodovanega avtomobila, ki predstavlja vtoževano terjatev, naročila pri cedentu terjatve V. d.o.o. Ljubljana, I.V., ne pa tožena stranka.

Poslovno razmerje je tako potekalo med njo in med odstopnikom terjatve V. d.o.o., ne pa med V. d.o.o. in med toženo stranko (glej 148. čl. ZOR-a). To pa je za razsojo v navedeni zadevi odločilno.

Tožeča stranka namreč lahko terja svojo terjatev za popravilo poškodovanega vozila le od tistega, ki je takšno popravilo pri njej v svojem imenu naročil. Vsebina pogodbe o finančnem leasingu, za katero v pritožbi tožeča stranka navaja, da ji ni bila znana, je pomembna le za razmerje med toženo stranko in V.I., ne more pa biti pomembna za tožečo stranko kot tretjo osebo. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da naj bi odškodnino za poškodovano vozilo s strani zavarovalnice prejela tožena stranka kot lastnik vozila, ne pa V.. V navedeni zadevi je bistveno zgolj dejstvo, da je naročila popravilo poškodovanega vozila I.V., ki je bila tudi edina v poslovnem razmerju z odstopnikom terjatve tožeči stranki, ne pa tožena stranka.

Zato je odločitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka v navedeni zadevi ni pasivno legitimirana, zaradi česar je tožbeni zatevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, pravilna.

Glede na to je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pooblaščenec tožeče stranke posebej ni uveljavljal.