Jedro

S trditvami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da po obsojenčevem prepričanju v kazenskem postopku niso bili ugotovljeni objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja, obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni odločbi. S tem pa izpodbija sodbo iz razloga, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo dne 11.9.2001 obsojenega S.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 211. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca Z.H. je s premoženjskopravnim zahtevkom po 2. odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je ni pobliže opredelil, in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter "predmetni kazenski postopek ustavi." Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega S.S. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma da so ti nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju, da je podano nasprotje med navedbami v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki, s tem pa da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. S trditvami v zahtevi, da po obsojenčevem prepričanju v kazenskem postopku niso bili ugotovljeni objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja tatvine, da sodišče ni razjasnilo očitka, ki zadeva tatvino delovne obleke in obutve, da ni ugotavljalo, ali je bil obsojenec v kritičnem času na kraju dejanja, niti kako naj bi odpeljal prikolico, obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni odločbi. Enako velja za vložnikove navedbe, da se je sodišče zadovoljilo zgolj z ugotavljanjem neskladij v obsojenčevem zagovoru, da pa ni navedlo dejstev, na podlagi katerih je ugotovilo zakonske znake kaznivega dejanja, s tem pa ravnalo v nasprotju z načelom, da obsojenec ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti. Vložnik izpodbija dejansko stanje tudi, ko pravi, da je edini za obsojenca obremenilni dokaz, pričevanje A.J., podan v fazi preiskovalnih dejanj, pri čemer pričino verodostojnost izpodbija z navedbo, da zoper navedeno pričo teče več kazenskih postopkov, da je bila tudi v času glavne obravnave na prestajanju zaporne kazni v KPD D/M, da pa je na drugi strani obsojenec doslej še nekaznovan. Nestrinjanje z dejanskim stanjem izraža obsojenčev zagovornik tudi z navedbo v zahtevi, da si obsojenec dovoljuje trditev, da bi v konkretnem primeru priči J.K. in A.J., če bi bili zaslišani na glavni obravnavi, zaradi poteka časa izpovedovali drugače kot v preiskavi. Sodišče je v pravnomočni sodbi na podlagi izpovedbe oškodovanca Z.H. ugotovilo, da je bila temu z gradbišča ob cesti v naselju B. v noči s 3. na 4.7.1997 ukradena prikolica znamke A., v vrednosti 189.000,00 SIT, skupaj z delovnimi oblekami in obutvami v vrednosti 50.000,00 SIT. Na podlagi pričevanja J.K. pa da je bila prikolica (nato) pripeljana na njegovo dvorišče v F. in da jo je S.H., kateremu je bila tudi zasežena, izročil obsojenec. Sodišče je tudi verjelo priči A.J., da obsojenec od njega ni kupil navedene prikolice. Na podlagi teh indicov je sprejelo sklep, da je bil prav obsojenec tisti, ki si je v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah protipravno prilastil oškodovančevo prikolico s stvarmi vred. Razlogi v sodbi so določni, med njimi ni nobenega nasprotja, v zahtevi pa tudi ni obrazloženo zatrjevano nasprotje o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, povzetih v razlogih sodbe, in med samimi temi zapisniki. Očitno je tedaj, da vložnik v tem obsegu zahteve zavrača ugotovljeno dejansko stanje, s tem pa sodbo izpodbija iz razloga, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi v soglasju s strankami prebralo izpovedbi prič A.J. in J.K., podani med preiskovalnimi dejanji, in predvsem na podlagi njune vsebine izreklo obsodilno sodbo. Katero kršitev naj bi sodišče storilo s tem, da je v skladu z 2. odstavkom 340. člena ZKP prebralo izpovedbe navedenih prič, vložnik ne pove. Prav tako v zahtevi ne navaja nobene procesne ovire, zaradi katerih sodišče na ti pričevanji ne bi smelo opreti sodbe.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo pa je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve odločno obrazložitvi, saj v nasprotnem neutemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Zatrjevane kršitve kazenskega zakona pa obsojenčev zagovornik v zahtevi ni obrazložil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.S., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec S.S. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezahtevno zadevo.