Jedro

Glede na tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala priznanje I. kategorije invalidnosti, je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da so bila mnenja invalidskih komisij, podana v predsodnem postopku, med seboj nasprotujoča, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Ker je na podlagi tega mnenja ugotovilo, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je toženi zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se izpodbijani odločbi toženca št. ... z dne 22. 9. 2008 in št. ... z dne 23. 1. 2009 spremenita tako, da se ji priznajo pravice invalida I. kategorije v posledici bolezni od 19. 12. 2008 dalje in da je toženec dolžan v roku 30 dni odločiti o pravici do invalidske pokojnine in višini pokojnine za preostali čas 20 ur tedensko in ji povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dni po izdaji sodbe do plačila.

Zoper sodbo v celoti je pritožbo vložila tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi in tožencu naložijo v plačilo vsi stroški postopka oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Navaja, da je invalidska komisija II. stopnje v zadnjem mnenju, ki je bilo podlaga za dokončno odločbo toženca, izpustila ortopedske težave, težave po operaciji karpalnega kanala in težave po boreliozi, za kar ni bilo nobene opravičene podlage. Po drugi strani pa je invalidska komisija II. stopnje ugotovila pri tožnici psihične težave, ki sicer vplivajo na delovno zmožnost, vendar tem težavam ni posvetila ustrezne pozornosti. V upravnem spisu se je nahajalo tudi mnenje specialista psihiatra dr. D.L. z dne 30. 9. 2008, ki je opozarjal, da se psihično stanje tožnice dramatično slabša. Osrednje zdravstvene težave tožnice so izvirale iz raka na materničnem vratu, v posledici katerega so obstajale ginekološke in urološke težave. Specialist na UKC prof. dr. S.R. je že dne 23. 4. 2008 in ponovno 24. 11. 2008 priporočal invalidsko upokojitev. Tožnica je opozarjala tudi na naravo njenega dela referenta v sprejemni pisarni I. Omenjene urološke, ortopedske in nevrološke težave so bile po njenem mnenju kontraindikacija za opravljanje dela na njenem delovnem mestu. V tem socialnem sporu je trdila, da je bilo tožničino zdravstveno stanje že na dan zadnje obravnave 19. 12. 2008 takšno, da ni bila zmožna za nobeno pridobitno delo, v dokazne namene pa se je sklicevala na mnenja specialistov. Na mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo z angažiranjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je imela določene pripombe. Sodišče prve stopnje je potem izvedlo še dopolnilno zaslišanje izvedenca prim. prof. dr. M.B., ostale dokazne predloge pa je zavrnilo. Ne strinja se z razlogovanjem in argumentacijo sodišča prve stopnje, da je izvedenec medicine dela, prometa in športa v zadostni meri obrazložil, zakaj pri tožnici ni podana izguba delovne zmožnosti in zakaj ni slediti zapisom specialistov infektologa, ginekologa in osebnega zdravnika, da jo je potrebno upokojiti. Po njenem mnenju v postopku pridobljeno izvedensko mnenje ni celovito in argumentirano odgovorilo na dileme in nasprotja med mnenji specialistov oziroma invalidskih komisij. Tožnica vztraja, da zdravstveno stanje v zvezi z ginekološkimi, urološkimi, ortopedskimi, infektološkimi in psihičnimi težavami, ni bilo v zadostni meri obdelano. Ob tem pripominja, da izvedenca tožnice nista pregledala in da nista izvedla nobenih diagnostičnih postopkov. Vztraja, da so stališče o I. kategoriji invalidnosti izrecno podali izbrani zdravnik dne 6. 5. 2008, infektolog dne 12. 5. 2008 in ginekolog 24. 11. 2008, v tem smislu pa so zdravstveno stanje tožnice opisovali tudi ostali specialisti. Vztraja, da gre za povsem zmotno dokazno oceno sodišča, ki nima nobene upravičene podlage. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Predmet presoje sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 23. 1. 2009 in prvostopna odločba št. ... z dne 22. 9. 2008, sporno pa je, ali je pri tožnici podana popolna izguba delovne zmožnosti in I. kategorija invalidnosti.

Po 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 1. alineji 2. odstavka citirane določbe pa je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Torej, če zavarovanec glede na določbo 61. člena ZPIZ-1, ki določa preostalo delovno zmožnost, ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, ali če se zavarovanec ne more s poklicno rehabilitacijo usposobiti za delo s polnil delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec ne more opravljati določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa in če zavarovancu zaradi takšnega stanja ni mogoče zagotoviti invalidnosti II. ali III. kategorije.

Glede na tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljala priznanje I. kategorije invalidnosti, čeprav pa hkrati tudi nasprotujoči si zahtevek, da je toženec dolžan odločiti o pravici do invalidske pokojnine in višini pokojnine za preostali čas 20 ur tedensko, je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da so bila mnenja invalidskih komisij, podana v predsodnem postopku, med seboj nasprotujoča, pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi specialista nevrologa in specialista medicine dela, prometa in športa, ki ga je v zvezi s pripombami, ki jih je na mnenje podala tožnica, še zaslišalo. V pripombah na mnenje je tožnica predvsem menila, da je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno in neobrazloženo, kateri diagnostični postopki še niso bili izvedeni in kakšen bi bil lahko njihov pomen za ugotovitev tožničinega dokončnega zdravstvenega stanja. Tožnica se je v pripombah sklicevala na to, da so posamezni specialisti skoraj skladno ugotavljali, da je nezmožna za pridobitno delo in sicer izbrani zdravnik 6. 5. 2008, infektolog 12. 5. 2008 in ginekolog 24. 11. 2008. Nadalje pa je tožnica kot sporno v izvedenskem mnenju izpostavila tudi to, da ni bilo jasno, na kakšni podlagi je komisija ugotovila, pod kakšnimi pogoji se tožničino delo referent v sprejemni pisarni I opravlja. Predlagala je, da sodišče prim. prof. dr. M.B. še zasliši, enako specialista nevrologa in postavitev nove izvedenske komisije.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo le predlogu po zaslišanju prim. prof. dr. M.B. kot specialista medicine dela, prometa in športa in pristojnega za ocenjevanje delovne zmožnosti, ostale predloge pa kot nepotrebne zavrnilo.

Zaslišani izvedenec je v zvezi s pripombami poudaril, da so pomanjkljivi izvidi glede urinske inkontinence in sicer manjkajo najpomembnejši izvidi, izvidi o stanju po operaciji zapestnega prehoda in glede depresije reaktivnega tipa, saj ni izvida psihologa, glede zapestnega prehoda pa manjka EMG izvid. V zvezi z urinsko inkontinenco je po njegovem potrebno izvesti preiskavo merjenja pretoka urina in cistometrijo za ugotovitev razmerja med pritiskom in volumnom mehurja, merjenje elektične prevodnosti in EMG medeničnega dna.

Nadalje je zaslišani izvedenec pojasnil, da med medicinsko dokumentacijo ni izvida, ki bi natančno opredeljeval posledice laimske borelioze in da so le subjektivne ocene, saj je v izvidu zapisano, da tožnica poroča o bolečinah v sklepih in glavobolih. Po drugi strani so v izvidu iz aprila 2008 preiskave glede nevroborelioze praktično negativne.

Nadalje je izvedenec v zvezi s pripombami na podano mnenje posebej pojasnil, da osebni pregled pomaga razjasniti eventuelne dileme, ki izhajajo iz listinske dokumentacije in poudari, da osebni pregled na podano mnenje, ne bi vplival oziroma ga na razpoložljivo dokumentacijo in oceno delazmožnosti do 23. 1. 2009 (datum dokončne odločbe toženca), ne bi spreminjal. Izvedenec je razen tega pojasnil, na kakšni podlagi je ugotovil, pod kakšnimi pogoji tožnica dela.

Vsem tem ugotovitvam in dodatnim pojasnilom sodnega izvedenca, pritožba ne oporeka, pač pa pavšalno vztraja, da pridobljeno izvedensko mnenje ni celovito in argumentirano odgovorilo na dileme in nasprotja med mnenji specialistov oziroma invalidskih komisij. Takšne pavšalne, brez konkretnih navedb, pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

Vse izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo in je tudi v izvedenih dokazih imelo dovolj prepričljive strokovne podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je še nadalje podana preostala delovna zmožnost. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.