Jedro

Nestrinjanje s sodnimi in s tem tudi sodnikovimi odločitvami imajo stranke možnost in pravico izraziti v pravnih sredstvih zoper sodne odločbe, pri čemer se morajo vzdržati vrednostnih ocen sodišča oziroma sodnikov ali drugih procesnih udeležencev ter ohraniti primerno raven medsebojnega komuniciranja, tako v pisnem kot tudi ustnem izražanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožnik je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 3584/2010 z dne 19. 4. 2011 na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se oškodovanca A. Š. kaznuje z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR, zaradi žalitve sodišča v pritožbi z dne 4. 2. 2011. Denarno kazen je oškodovanec dolžan plačati v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper citirani sklep je vložil pritožbo oškodovanec A. Š. in v njej navaja, da z očitanimi mu navedbami ni nikogar žalil, temveč je utemeljil razloge za sum, da je sodnik M. V. dejansko ravnal naklepno z namenom zavarovati obdolženca, torej pristransko in bo zato zoper njega ter njegove sostorilce podal še kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja „Protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1.“ V nadaljevanju pritožnik utemeljuje stališče, da v obravnavanem primeru ne gre za žalitev sodnika oziroma sodišča, temveč le za resno in dostojno kritiko brez podaje vrednostnih sodb. Ob tem povzema razloge za svoje nezadovoljstvo z delom sodišča, ki se navezujejo na potek konkretnega kazenskega postopka in meni, da gre za upravičeno kritiko in ocenjevanje dela sodišča. Predlagal je, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti ali delno razveljavi ali spremeni oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču ali pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odredi obravnavo pred pritožbenim sodiščem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik v pritožbenih navedbah ne navaja ničesar, kar bi izpodbilo pravilnost odločitve višjega sodišča o denarnem kaznovanju v napadenem sklepu. Navedbe v pritožbi oškodovanca z dne 4. 2. 2011, ki jih je višje sodišče povzelo v izrek sklepa o denarnem kaznovanju so objektivno žaljive za sodnika M. V. in s tem tudi za sodišče, na katerem ta sodnik izvaja sodno oblast. Iz teh navedb neposredno in konkretno izhaja očitek sodnikove izrabe uradnega položaja, zavestne kršitve zakona zaradi škodovanja stranki v postopku in pristranskega vodenja postopka. Te navedbe oškodovanec kot pritožnik v pritožbi še dodatno vsebinsko utemeljuje, čeprav hkrati zatrjuje, da gre za upravičeno in dovoljeno kritiko sodnikovega dela, brez namena žalitve ali poseganja v dostojanstvo sodnika. Stališče pritožnika je zgrešeno, saj njegovo nezadovoljstvo z vodenjem konkretnega sodnega postopka ne more biti merilo za oceno sodnikovega dela. Nestrinjanje s sodnimi in s tem tudi sodnikovimi odločitvami imajo stranke možnost in pravico izraziti v pravnih sredstvih zoper sodne odločbe, pri čemer se morajo vzdržati vrednostnih ocen sodišča oziroma sodnikov ali drugih procesnih udeležencev ter ohraniti primerno raven medsebojnega komuniciranja, tako v pisnem kot tudi ustnem izražanju. ZKP v prvem odstavku 78. člena obvezuje sodišče, da sankcionira z denarno kaznijo žalitev sodišča ali druge osebe, ki sodeluje v postopku, tako da se tudi na ta način zagotavlja primerno raven medsebojnega komuniciranja in omogoča potek kazenskega postopka v skladu s procesnimi pravili. Glede na navedeno je bila odločitev višjega sodišča v obravnavanem primeru povsem upravičena in pravilna, pri čemer se to sodišče ni bilo dolžno ukvarjati s siceršnjimi postopkovnimi in drugimi odločitvami prvostopenjskega sodišča, ki je vodilo konkreten kazenski postopek, temveč le ugotoviti ali gre za izraženo žalitev sodišča v objektivnem smislu. Na to oceno tudi ne more imeti nobenega vpliva navedba pritožnika, da bo podal kazensko ovadbo zoper sodnika M. V. in njegove sostorilce zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1, saj je odločitev o morebitni tovrstni kazenski ovadbi predmet drugega postopka in nima neposrednega vpliva na odločanje o žaljivosti navedb oškodovanca v citirani pritožbi.

5. Vrhovno sodišče ob tem pripominja, da so nadaljnji predlogi pritožnika, in sicer, da se „izvede upravnopravni nadzorstveni pregled o zakonitosti dela sodnika V. M. iz Okrajnega sodišča v Brežicah“ in „sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani: sodnika I. M., sodnice S. Ž. in sodnice A. R.“ brezpredmetni, saj jih ni mogoče uveljavljati v tem pritožbenem postopku in se zato o njih ni potrebno posebej opredeljevati. Glede na navedeno je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena.

6. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 94. v zvezi s prvim odstavkom 95. in prvim odstavkom 92. člena ZKP.