Jedro

V zavarovalni pogodbi in splošnih pogojih so določene drugačne predpostavke toženčeve odgovornosti, kot so se ugotavljale v kazenskem postopku, kar potrjuje že obrazložitev sodbe kazenskega višjega sodišča, v kateri niso navedena tista relevantna dejstva, ki so podlaga za izključitev odškodninske odgovornosti toženca in zavrnitev regresnega zahtevka tožeče stranke v pravdnem postopku. Civilna odgovornost je strožja od kazenske.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80694/2008 z dne 13. 10. 2008 ostane v veljavi za glavnico v znesku 11.252,52 EUR in zakonske zamudnimi obrestmi, ki od te glavnice tečejo od 10. 10. 2008 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje do plačila (točka I) in tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.792,08 EUR, v roku 15 dni od prejema pismenega odpravka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II).

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju navaja, da je bila odločitev o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo in nesrečo bistveni del odločitve o kazenski odgovornosti toženca. Kazensko sodišče je v pritožbenem postopku ugotovilo, da alkoholiziranost toženca ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ugotovljena kazenska odgovornost toženca je del obsodilne sodbe, na to presojo pa je pravdno sodišče vezano glede na določbo 14. člena ZPP. Kazensko sodišče pri svoji odločitvi ni izhajalo iz načela in dubio pro reo. Neobstoj vzročne zveze je ugotovilo z gotovostjo na podlagi izvedeniških mnenj in prič. Različna ureditev dokaznih pravil ali bremen v kazenskem oziroma pravdnem postopku ne vpliva na vezanost pravdnega sodišča na ugotovljeno kazensko odgovornost. Vezanost na ugotovljeno kazensko odgovornost obstaja tudi v razmerju do tretjih oseb, ki v kazenskem postopku niso sodelovale (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 298/2002). Sodišče prve stopnje je drugače ugotovilo obstoj vzročne zveze, zato je kršilo 14. člen ZPP. Toženec do vložitve pritožbe ni mogel ugovarjati tem kršitvam, saj je za te razloge izvedel šele iz izpodbijane sodbe. Toženec se je skliceval na ugotovitve kazenskega sodišča, ki temeljijo na dokaznem postopku z zaslišanjem prič in izvedencev, prvo sodišče pa se do teh ugotovitev ni opredelilo. Prvo sodišče ugotavlja vzročno zvezo med alkoholiziranostjo in škodnim dogodkom na podlagi izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo, ki v mnenju izpostavlja le posredni vpliv na zaznavne, spoznavne in reakcijske sposobnosti voznika, ne daje pa ugotovitev, ki bi se konkretno nanašale na toženca. V mnenju je izvedenka ugotovila, da alkoholiziranost toženca ni neposredno vplivala na nastanek prometne nezgode. Izvedenka je izhajala iz izvedenskih mnenj o mehanizmu nastanka prometne nesreče, kot je bil ugotovljen v izvedenskih mnenjih v kazenskem postopku, vendar tudi izvedenski mnenji v pravdnem postopku nista spremenili temelja, iz katerega izhajajo ugotovitve izvedenke za alkoholometrijo. Sodišče od izvedenke ni zahtevalo dopolnitev mnenja, zato je treba upoštevati ugotovitev, da alkohol ni neposredno vplival na prometno nesrečo. Posreden vpliv alkohola na zaznavanje je vedno prisoten, pri vsakem vinjenem človeku, kar je splošno znano dejstvo, kakor tudi, da alkohol vpliva na psihofizične sposobnosti. Vendar mora biti vpliv na sam vzrok nesreče neposreden, kar pa je bilo z izvedenimi dokazi ovrženo. Stališče sodišča prve stopnje vodi do situacije, ko vpliv alkohola ne bi bilo mogoče nikoli izključiti. Tožnik je vozil počasi, kar ne kaže na objestno ali neprevidno vožnjo. Prehod za pešce se nahaja neposredno za ovinkom, iz katerega je pripeljal toženec, zato ob speljevanju ni mogel videti pešcev. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je tudi oškodovanka povzročila kritično situacijo. Iz zaslišanja toženca izhaja, da peške ni videl, ker jo je zakrivala druga oseba, zato ni zaznal njene namere, da bo stopila na cesto, ko pa je to storila je bilo že prepozno, saj se je z vozilom nahajala že na sredini prehoda za pešce. Do navedene izpovedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav gre za odločilno dejstvo glede ravnanja toženca v kritični situaciji. Toženčeva kršitev je bila običajna, kot pri vsakem povprečnem treznem vozniku. Tudi 100 % psihofizično sposoben voznik ne bi mogel preprečiti nezgode, ker ni bilo dovolj reakcijskega časa. Okoliščina, da toženec ni bil dovolj skrben glede predvidevanja, da bodo pešci prečkali cestišče predstavlja kršitev cestnoprometnih predpisov iz prvega odstavka 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (2). Ni relevantna ugotovitev prvega sodišča, da je toženec odgovoren v višini 70%, oškodovanka pa v višini 30 %. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je peška svoje prečkanje pričela eno sekundo pred trkom, ko avtomobila ni bilo mogoče več ustaviti. Normalni reakcijski čas po mnenju izvedenke alkoholometrije je od 1,5 do 1,25 sekunde, kar dokazuje, da trka ne bi preprečil tudi povsem trezen voznik. Okoliščina, da toženec ni ustavil pred prehodom, ni v neposredni vzročni zvezi z alkoholiziranostjo, kar potrjuje izvedenka in je zato lahko le na ravni ugibanja, ali bi toženec v primeru treznosti ustavil ali ne. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na posredne okoliščine, ki so ugotovljene kot splošno in ne konkretno za toženca, kar je v nasprotju s splošnimi pogoji AO-04. V kolikor je besedilo pogojev glede vzročne zveze dvoumno ali nejasno, jih je treba razlagati v korist toženca. Tožnik je kljub alkoholiziranosti zaznal prisotnost pešcev in glede na njihovo obnašanje ocenil, da niso kazali namena prečkanja ceste, s strani zdravnice pa je bil ocenjen kot lahko vinjen in je vse teste opravil zanesljivo. Kritično prometno situacijo je povzročila pešakinja, toženec pa nesreče ni mogel preprečiti. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je v zakonsko omejeni znesek regresa vključena samo glavnica, saj iz splošnih pogojev izhaja, da lahko zavarovalnica uveljavlja povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški največ do zakonsko omejenega zneska.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, niso pa bile tudi storjene kršitve postopka, na katere opozarja pritožba, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljene in tudi prepozne so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo M. Z., saj takšnega predloga predloga pravdni stranki nista dali, toženec pa na navedeno kršitev tudi ni opozoril na zadnjem naroku, kot to določa prvi odstavek 286.b člena ZPP. Pritožba pojasnjuje, da bi bilo treba izvedeniško mnenje dopolniti, hkrati pa podrobno pojasnjuje, da iz izvedenskega mnenja M. Z. izhaja, da ni vzročne zveze med alkoholiziranostjo toženca in škodnim dogodkom, zato tudi ni prepričljiv očitek pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevati dopolnitev tega izvedenskega mnenja, še posebej iz razloga, ker izvedensko mnenje M. Z. daje odgovore na odločilna strokovna vprašanja, na podlagi katerih je prvo sodišče naredilo pravilne dejanske in materialnopravne zaključke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Protispisne so pritožbene trditve, da sodba predstavlja za toženca presenečenje, ker je šele iz izpodbijane sodbe izvedel, da sodišče prve stopnje v pravdnem postopku ni vezano na odločitev kazenskega sodišča, ki je toženca oprostilo obtožbe, da je njegova alkoholiziranost v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Takšno materialnopravno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo že v razveljavljeni sodbi P 21/2009 z dne 20. 12. 2011, takšnemu stališču pa je pritožbeno sodišče pritrdilo, kar izhaja iz sklepa II Cp 999/2012 z dne 30. 1. 2013. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do izvedenskih mnenj in dokazov v kazenskem postopku, saj je sodišče prve stopnje enako, kot to navaja tudi pritožba, ugotovilo, da so izvedenska mnenja v kazenskem in pravdnem postopku podobna. Pritožba navaja, da med izvedenskimi mnenji v kazenskem in pravdnem postopku ni razlik, ne glede okoliščin poteka same nesreče, položajev in tudi ne glede ravnanj udeležencev pred in ob trčenju. Pritožba tudi ne pojasni, katere konkretne okoliščine poteka nesreče, kot so bile ugotovljene z izvedenskimi mnenji izvedencev cesto prometne stroke, prvo sodišče ni pravilno ugotovilo. Tudi reakcija toženca ob škodnem dogodku in njegova izpovedba je dokazno ocenjena, ob upoštevanju izvedenskih mnenj.

6. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi materialnopravno pravilno oprlo na določila splošnih pogojev AO-04, iz katerega izhaja, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je kot voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Po splošnih pogojih se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 0,5 promila alkohola. Navedena domneva je izpodbojna, na tožencu pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da njegova alkoholiziranost (imel je najmanj 1,45 g/kg alkohola v krvi) ni v vzročni zvezi z škodnim dogodkom. Na tožencu je bilo dokazno breme, da dokaže, da je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega samostojnega vzroka, to je takšnega, da zavarovančeva alkoholiziranost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode (3). Toženec tega dokaznega bremena ni zmogel (4), neutemeljeno pa tudi zatrjuje, da niso bile ugotovljene konkretne okoliščine in ravnanja toženca v zvezi z ugotavljanjem vzročne zveze med alkoholiziranostjo toženca in škodnim dejanjem. Določila v splošnih pogojih tudi niso nejasna, kot trdi pritožba, zato uporaba 83. člena Obligacijskega zakonika (5) ni potrebna.

7. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in listinske dokumentacije izhaja, da je do nesreče prišlo v območju semaforiziranega križišča, na prehodu za pešce, kjer je toženec s sprednjim desnim delom vozila trčil v pešakinjo. Ob zaustavitvi vozila pred semaforjem v križišču toženec ni videl mesta, kjer se je pred trčenjem nahajala peška, to preglednost je dosegel šele po speljevanju mimo semaforja naprej na cesto, na katero je zavijal. Na semaforju, ki je veljal za smer toženčeve vožnje in na semaforju, ki je veljal za gibanje peške, je istočasno gorela zelena luč. Toženec je speljal ob zeleni luči, zavijal desno in se približeval prehodu za pešce preko cestišča, na katerega se je vključil, pešakinja pa je s svoje leve strani videla prihajajoče vozilo toženca in pričela s prečkanjem cestišča ob zeleni luči, vendar v trenutku, ko toženec ni imel več možnosti preprečiti trčenja. Trčenja v navedem trenutku ne bi mogel preprečiti tudi ne voznik v brezhibnem psihofizičnem stanju. Toženec je vozil pod vplivom alkohola (najmanj 1,45 g/kg alkohola v krvi, izvedenka pa ugotovljena prisotnost alkohola v vrednosti 1,57 g/kg). Toženčevo vozilo je zadelo pešakinjo s sprednjim desnim delom, v trenutku trčenja pa je bilo vozilo z večjim delom na prehodu za pešce, nesreča pa se je zgodila v pogojih nočne vožnje in slabše vidljivosti ter v križišču, ki ga toženec pozna, ker tam blizu živi. Toženec je vozil počasi (20 km/h), oškodovanke pa ni videl, ker jo je zakrival drug pešec, ki ni prečkal cestišča (6).

8. Iz izvedenskega mnenja izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo M. Z. izhaja, da ugotovljena alkoholiziranost toženca ni neposredno vplivala na nastanek prometne nesreče, glede mehanizma nastanka prometne nesreče, kot izhaja iz izvedenskih mnenj, ki sta bila izdelana v kazenski zadevi, kar pomeni, da toženec v trenutkov, ko je peška stopila na cestišče ni mogel več preprečiti prometne nesreče, tudi če bi bil v brezhibnem psihofizičnem stanju. Tožencu se očita, da zaradi vpliva alkohola ni prilagodil vožnje razmeram na cesti, ko se je približeval prehodu za pešce, na katerem je gorela zelena luč, in ni pravilno ocenil ravnanja peške, čeprav je videl pešce na pločniku. Izvedensko mnenje izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo podrobno in natančno pojasnjuje, da je izkazan vpliv toženčeve alkoholiziranosti na njegove zaznavne, spoznave in reakcijske sposobnosti do peške, na sklepanje in predvidevanje o poteku dogodkov ter na samoocenjevanje in ocenjevanje tveganja. Iz izvedenskih mnenj izvedencev cestno prometne stroke izhaja, da bi toženec moral biti bolj pozoren na prometno situacijo, ko se je približeval prehodu za pešce, ko je pešce na prehodu lahko videl. Iz kazenske pravnomočne obsodilne sodbe, na katero je pravdno sodišče vezano, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (14. člen ZPP), izhaja, da je obdolženec (7) kršil določbo prvega odstavka 49. člena ZVCP (8), ker se je na mokrem vozišču prehodu za pešce približeval brez potrebne previdnosti in prehitro, da bi lahko vozilo ustavil, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce; toženec je zapeljal na prehod za pešce in ni omogočil prečkanja na zaznamovanem prehodu oškodovanki, ki je stopila na prehod za pešce in začela s prečkanjem ter jo na to s sprednjim desnim delom sprednjega odbijača zadel v desno nogo (9). Pešec, ki stopi na prehod za pešce ob zeleni luči, ne more predstavljati nepričakovanega dogodka za voznika, še posebej iz razloga, ker je prišlo do trčenja s sprednjim desnim delom vozila v desno nogo oškodovanke, niso pa bile ugotovljene okoliščine, ki bi kazale, da toženec ravnanja oškodovanke ni mogle predvideti, zaradi njenega nepričakovanega ravnanja. Prispevek oškodovanke v višini 30 % k škodnemu dogodku je prvo sodišče pravilno ocenilo, kar pa še ne pomeni, da je s tem tožnik dokazal, da njegova alkoholiziranost v času nesreče ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, še posebej glede na že opisane zmanjšanje sposobnosti toženca vezane na sklepanje, predvidevanje in ocenjevanje poteka dogodkov, ki so posledica njegove alkoholiziranosti, zaradi katere je tudi napačno ocenjeval prometno situacijo in vozila ni ustavil pred prehodom za pešce, čeprav sta se na pločniku pred prehodom za pešce nahajala pešca. Toženec trdi, da bi na enak način vozil tudi, če ne bi bil pod vplivom alkohola, kar pa glede na druge dokaze, v ničemer ne spreminja pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom oziroma povedano drugače, toženec ni uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo iz zunanjega in samostojnega vzroka, kjer alkoholiziranost toženca ni imelo vpliva na nastanek in obseg škode (10).

9. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da je pravdno sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, zato so že iz navedenega razloga neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 801/2006, ki je v pritožbenem kazenskem postopku ugodilo pritožbi toženca in ga oprostilo obtožbe, da je vozil v nasprotju z drugim odstavkom 130. člena ZVCP (11). Pritožba pravilno ugotavlja, da pritožbeno kazensko sodišče ni toženca oprostilo obtožbe na podlagi načela in dubio pro reo, ampak je na podlagi dokazne ocene izvedenskih mnenj in prič ugotovilo, da toženčeva alkoholiziranost ni bila vzrok prometne nesreče, kar pa ne pomeni, da je zato pravdno sodišče vezano na oprostilno sodbo kazenskega sodišča in na razloge, zaradi katerih je kazensko sodišče v tem delu toženca oprostilo obtožbe.

10. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 196/2011 glede vezanosti pravdnega sodišča na odločbe kazenskega sodišča pojasnilo, da je pravdno sodišče dolžno upoštevati vse, o čemer je bilo kazensko sodišče v okviru svoje funkcionalne pristojnosti dolžno presojati in o čemer je tudi dejansko presojalo, zato se pri razreševanju vprašanja vezanosti pravdnega sodišča na odločbe kazenskega sodišča ni primerno opirati na klasično strukturo odločbe, ki jo tvorita izrek in obrazložitev in na pravilo, da pravnomočen postane samo izrek sodbe, zato je pravdno sodišče vezano tako na obsodilno kazensko sodbo, kakor tudi oprostilno kazensko sodbo, razen v primeru, ko je bila ta izrečena iz razloga in dubio pro reo. Navedena sodba VS RS pa obravnava drugačno materialnopravno vprašanje, ki se nanaša na pravočasnost odškodninske tožbe, kjer je sodna praksa že zavzela stališče, da obstoja kaznivega dejanja ni mogoče ugotavljati v pravdi kot predhodno vprašanje. Navedene ugotovitve VS RS so vezane na vprašanje zastaralnih rokov za odškodninske terjatve v primerih, v katerih je bila zoper poškodovalca izrečena obsodilna oziroma oprostilna kazenska sodba.

11. V regresni pravdi pa ni bilo sporno vprašanje zastaralnega roka, marveč vprašanje kršitve pogodbenih obveznosti, kot so določene v splošnih pogojih tožene stranke, saj med pravdnima strankama obstajajo pravice in obveznosti iz pogodbenega zavarovalnega razmerja. V zavarovalni pogodbi in splošnih pogojih so določene drugačne predpostavke toženčeve odgovornosti, kot so se ugotavljale v kazenskem postopku, kar potrjuje že obrazložitev sodbe kazenskega višjega sodišča, v kateri niso navedena tista relevantna dejstva, ki so podlaga za izključitev odškodninske odgovornosti toženca in zavrnitev regresnega zahtevka tožeče stranke v pravdnem postopku. Civilna odgovornost je strožja od kazenske. Razlika se kaže pri ugotavljanju odločilnih dejstev (npr. odgovornost imetnika nevarne stvari), pri dokaznem bremenu, predvsem pa je v pravdi omogočeno (obema) pogodbenima stranka, da sta stranki postopka (12). V pravdnem postopku je bilo glede na pogodbene določbe na tožencu težko dokazno breme za razbremenitev odgovornosti, zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ta dejstva pa se le deloma pokrivala z dejstvi, ki so bila odločilna v kazenskem postopku in zaradi katerih je bila izdana tako obsodilna sodbo, na katero je pravdno sodišče vezano, in oprostilna sodba na katero pravdno sodišče ni vezano.

12. Sodišče prve stopnje je tožencu v obrazložitvi sodbe (13) podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih je tožeča stranka upravičena poleg zneska, ki je limitiran po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu, še do zamudnih oziroma procesnih obresti, navedlo je tudi sodno prakso, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na te razloge.

13. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi pritožbeni predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. (1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZVCP.

(3) Primerjaj s sodbo VS RS II Ips 1016/2008. (4) Kar na nek način potrjuje že pritožbena navedba, da je le na ravni ugibanja, ali bi toženec ustavil pred prehodom za pešce, če ne bi bil alkoholiziran.

(5) V nadaljevanju OZ.

(6) Kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb.

(7) V nadaljevanju toženec.

(8) Ki določa, da se mora prehodu za pešce voznik približevati s potrebno previdnostjo in takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce.

(9) Glej pravnomočni izrek kazenske sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 801/2006 z dne 18. 1. 2007. (10) Odločbe VS RS, katerih oznake (opravilne številke) citira pritožba v tretjem odstavku na strani 188, v ničemer ne odstopajo od materialnopravnih zaključkov, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče. (11) Glej opombo številka 8. (12) Pritožba se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 298/2002, iz katere pa izhaja, da je tožena stranka (v konkretnem primeru zavarovalnica od povzročitelja nesreče), ki v kazenskem postopku ni sodelovala, vezana na pravnomočno obsodilno sodbo. Le v takšnem primeru je stranka pravdnega postopka, ki ni sodelovala v kazenskem postopku vezana na ugotovljeno kazensko odgovornost, kot je bila ugotovljena v pravnomočni kazenski obsodilni sodbi.

(13) Glej 10. točko sodbe na strani 7.