Jedro

Pogodba, v kateri je bilo dogovorjeno mesečno plačilo s pavšalom za nabor nekonkretiziranih storitev, ki se niti posamično niti v paketu ne dokumentirajo in ne obračunavajo, od naročnika terja redno in budno spremljanje izvajanja takšne pogodbe. Tega namreč, česar v pogodbi ni bilo dogovorjeno (dokumentiranje in obračunavanje opravljenih storitev), tudi naknadno ne more terjati od izvajalca. Ni sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi bila tožena stranka dolžna plačati mesečni pavšal že zgolj zato, ker je imela na voljo svetovalne storitve tožeče stranke, pa jih ni izkoristila. Navedeno stališče je uporabljivo v situacijah, ko je obseg storitev v pogodbi na pavšal odvisen od konkretnih posamičnih naročil naročnika, ki pogodbe ni odpovedal, čeprav storitev ni potreboval. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Se pa pri pogodbah, sklenjenih na pavšal, šteje, da so storitve (za preteklo obračunsko obdobje opravljene), če jih naročnik ni nemudoma grajal. Izvajalca storitev mora torej naročnik takoj obvestiti o vseh pomanjkljivostih izvršenega posla, vključno z nezadostnim obsegom opravljenih storitev, in v primeru, če izvajalec napak ne odpravi ali celo sploh ne opravlja več nobenih storitev, odpovedati pogodbo. Če je pogodba sklenjena na pavšal, se namreč predpostavlja, da izvajalec storitve, ki so z njo dogovorjene, opravlja do trenutka, ko naročnik jasno in konkretizirano izrazi nezadovoljstvo z vsebino ali obsegom opravljenih storitev. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti trdila, da je tožečo stranko kadarkoli opozorila na njeno neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Že sama okoliščina, da tožena stranka zoper delo tožeče stranke ni uveljavljala nobenih ugovorov, povsem zadostuje za zaključek, da je tožeča stranka storitve po pogodbi opravila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.436,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 1. 2018 do plačila, in da ji je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 947,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo storitev, ki jih je za toženo stranko opravila na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 1. 1. 2017 (A1), ki jo je tožeča stranka z dopisom z dne 1. 9. 2017 odpovedala iz razloga neplačevanja v pogodbi določenega mesečnega pavšala s strani tožene stranke (A2). Sodišče prve stopnje je po upoštevanju delnega umika s strani tožeče stranke preostalemu delu tožbenega zahtevka ugodilo. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala ugovora, da tožeča stranka ni opravila nobenih storitev po tej pogodbi. Zaključilo je nadalje, da se tožena stranka na dogovor o sporazumni rešitvi spornih razmerjih z dne 1. 12. 2017 ne more sklicevati, ker je bil dogovor sklenjen pod odložnim pogojem, da bo sklenjen v notarskem zapisu, oz. pod pogojem, da bo tožena stranka prvi obrok dolga plačala do 15. 12. 2017, česar pa ni izpolnila, zato dogovor med strankama nikoli ni stopil v veljavo.

6. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče prve stopnje toženi stranki ni vročilo vabila na narok za glavno obravnavo, oziroma, da je pooblaščenec tožene stranke vabilo prejel zgolj na svoje osebno ime. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vabilo pooblaščencu tožene stranke za narok dne 26. 9. 2019 vročeno dne 31. 5. 2019, kar izhaja iz podpisane vročilnice, pripete k list. št. 74 v spisu. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da je pooblaščenec vabilo prejel zgolj na svoje osebno ime. Drugače ga niti ne bi mogel prejeti. Stranki, ki ima v postopku pooblaščenca, se sodna pisanja vročajo tako, da se le ta vročijo pooblaščencu (137. člen ZPP).

7. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je zaključek, da je tožnik za toženca opravil določene storitve, oprlo na elektronska sporočila, sestavljena v tujem jeziku. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Večina elektronskih sporočil, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve, je sestavljena v slovenskem jeziku (priloga A13, A14, A15, A16, A18, A19 in A23). Poleg tega pa tudi elektronska sporočila, ki so deloma res sestavljena v nemščini (A17, A20 in A24) vsebujejo komunikacijo med strankama v slovenskem jeziku, zato ne drži, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na listine v tujem jeziku.

8. Tudi ne drži, da navedena elektronska sporočila, na katera se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ne dokazujejo, da je tožnik za toženca opravil storitve po pogodbi. Sicer pa je za presojo ugovora tožene stranke, „da tožeča stranka zanjo ni opravila nobenih storitev“, potrebno upoštevati dejansko in pravno naravo njune medsebojne pogodbe o poslovnem sodelovanju. Gre za podjemno pogodbo, ki pa ima vse značilnosti t.i. pogodbe, sklenjene na pavšal. Bistvene značilnosti tovrstne pogodbe so: da se sklepa za daljše obdobje; da njen predmet (razne svetovalne storitve, navedene v 4. čl. pogodbe ) ni podrobneje definiran ne po vsebini ne po obsegu; da je plačilo za storitve pavšalizirano (v konkretnem primeru dogovorjen mesečni pavšal v višini 1.500,00 EUR neto). Tožeča stranka kot izvajalka storitev tudi ni bila dolžna izstavljati nikakršnih in še manj rednih mesečnih poročil o opravljenem delu. V takšnih dolgoročnejših in nespecificiranih poslovnih razmerjih je konkretna vsebina tistega, kar je bil izvajalec dolžan v določenem trenutku opraviti za toženo stranko, znana le strankama, saj je praviloma predmet sprotnih operativnih dogovorov, katerih konkretno vsebino stranki prilagajata trenutnim poslovnim razmeram in potrebam. Pogodba, v kateri je bilo dogovorjeno mesečno plačilo s pavšalom za nabor nekonkretiziranih storitev, ki se niti posamično niti v paketu ne dokumentirajo in ne obračunavajo, od naročnika terja redno in budno spremljanje izvajanja takšne pogodbe. Tega namreč, česar v pogodbi ni bilo dogovorjeno (dokumentiranje in obračunavanje opravljenih storitev), tudi naknadno ne more terjati od izvajalca. Ni sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi bila tožena stranka dolžna plačati mesečni pavšal že zgolj zato, ker je imela na voljo svetovalne storitve tožeče stranke, pa jih ni izkoristila. Navedeno stališče je uporabljivo v situacijah, ko je obseg storitev v pogodbi na pavšal odvisen od konkretnih posamičnih naročil naročnika, ki pogodbe ni odpovedal, čeprav storitev ni potreboval. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Se pa pri pogodbah, sklenjenih na pavšal, šteje, da so storitve (za preteklo obračunsko obdobje opravljene), če jih naročnik ni nemudoma grajal. Izvajalca storitev mora torej naročnik takoj obvestiti o vseh pomanjkljivostih izvršenega posla, vključno z nezadostnim obsegom opravljenih storitev, in v primeru, če izvajalec napak ne odpravi ali celo sploh ne opravlja več nobenih storitev, odpovedati pogodbo. Če je pogodba sklenjena na pavšal, se namreč predpostavlja, da izvajalec storitve, ki so z njo dogovorjene, opravlja do trenutka, ko naročnik jasno in konkretizirano izrazi nezadovoljstvo z vsebino ali obsegom opravljenih storitev. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti trdila, da je tožečo stranko kadarkoli opozorila na njeno neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Že sama okoliščina, da tožena stranka zoper delo tožeče stranke ni uveljavljala nobenih ugovorov, povsem zadostuje za zaključek, da je tožeča stranka storitve po pogodbi opravila.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni napačno presodilo vsebine in pomena dogovora o sporazumni rešitvi spornih razmerij z dne 1. 12. 2017. Iz dogovora jasno izhaja, da sta ga stranki imeli namen sestaviti v obliki notarskega zapisa zato, da bi tožeča stranka (izven sodnega postopka) pridobila izvršilni naslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 14. 12. 2017 sicer predstavlja (novo) ponudbo tožeče stranke toženi, da pristane, da se sklenjeni dogovor ne sklene v notarski obliki, vendar le pod pogojem, če bo tožena stranka prvi obrok plačala do 15. 12. 2017. Ker je nesporno, da tožena stranka ponudbe tožeče stranke ni sprejela (ni plačala zahtevanega zneska do 15. 12. 2017), je navedena ponudba za oceno razmerij med pravdnima strankama brezpredmetna. Veljavnost prvotnega dogovora je bila pogojena z njegovo obličnostjo, s katero bi tožeča stranka pridobila izvršilni naslov za svojo terjatev do tožene stranke. Ker se ta pogoj ni izpolnil, tožeča stranka tudi ni bila dolžna umakniti predloga za izvršbo, kot se je zavezala z dogovorom (če bi bil seveda sklenjen v obliki notarskega zapisa).

10. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave odgovora na pritožbo po odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.