Jedro

Tožena stranka bo morala odločitev o tožnikovi prošnji za azil sprejeti v rednem azilnem postopku, v katerem ne bo odločala samo na podlagi tožnikove prošnje, ampak bo izvedla tudi druge dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2., 3. in 4. točke 2. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 6. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) ugodilo tožbi tožnika, odločbo tožene stranke z dne 16.11.2007, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določb 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 1., 2., 3. in 5. alinejo 36. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila vlogo za priznanje azila prosilcu, ki se predstavlja kot A.S., rojen 1.1.1985, ter odločila, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe.

Upravno sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da iz odločbe tožene stranke, v kateri se obrazložitvi izpodbijane odločbe in sklepa o omejitvi gibanja vsebinsko prepletata, izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na 1. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer na podlage iz 1., 2., 3. in 5. alineje 36. člena ZAzil. V upravnem sporu (U 2426/2007), ko je sodišče presojalo zakonitost sklepa o omejitvi gibanja tožniku, je vse navedene štiri podlage iz 36. člena ZAzil že presodilo z vidika dokaznega standarda, ali gre za sum, da tožnik zlorablja azilni postopek. Sodišče je v upravnem sporu U 2426/2007 ugotovilo, da sum ni podan glede okoliščin iz 5., 3., 2. in 1. alineje 36. člena ZAzil na podlagi istih pravno relevantnih dejstev, kot so podana tudi v tem upravnem sporu, in če ni podan sum zlorabe postopka, potem izpodbijana odločba ne more temeljiti na navedenih štirih podlagah, ker je dokazni standard za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil višji, kot velja pri uporabi 36. člena ZAzil v zvezi z omejitvijo gibanja. Glede navedenih štirih podlag iz 36. člena ZAzil je sodišče v sodbi v zadevi U 2426/2007 zavzelo stališče, ki ga v tem upravnem sporu ponavlja z ustreznimi spremembami, glede na to, da je bil v postopku U 2426/2007 tožnik zaslišan. Kar zadeva podlago za omejitev gibanja iz 5. alineje 36. člena ZAzil ugotavlja, da bi ta razlog lahko prišel v poštev, če bi tožnik brez upravičenega razloga zelo pozno po tem, ko je prišel v Slovenijo, in ko je vedel, da mu grozi prisilna odstranitev iz Slovenije, izrazil namero zaprositi za azil. Takšna okoliščina v tem primeru ni podana, saj je v spisu prevedena izjava tožnika, v kateri opisuje preganjanje in izraža prošnjo za azil, in na njej je naveden uradni zaznamek, da je uradna oseba to izjavo prejela šele po izdaji odločbe. Potek komunikacije med osebo, ki je prejela izjavo tožnika, in toženo stranko ne more biti v škodo tožnika v tem smislu, da tožena stranka ni bila dolžna ugotoviti vsebine te izjave pred izdajo izpodbijanega sklepa in jo oceniti z vidika 5. alinee 36. člena ZAzil. To pomeni, da izpodbijana odločba ne more temeljiti na 5. alinei 36. člena ZAzil oziroma ta pravno relevantna dejstva v izpodbijanem sklepu niso izkazana. Iz nobenega dejstva, ki ga je ugotavljala tožena stranka tudi ne izhaja, da bi tožnik namerno uničil potni list, zato izpodbijani sklep tudi ne more temeljiti na 3. alinei 36. člena ZAzil. Kar zadeva razlog iz 1. alinee 36. člena ZAzil (utemeljevanje prošnje na podlagi napačne istovetnosti) pa upravno sodišče ugotavlja, da se je o tem že izreklo v zadevi U 2426/2007 in ugotovilo, da ta ni podan. Kar pa zadeva zadnjo možno podlago za omejitev gibanja, lažno predstavitev razlogov, na katere se tožnik sklicuje, pa sodišče ugotavlja, da sklicevanje na zapisnik policije z dne 15.11.2007 (PM V.) ni relevantno, ker gre za zapis brez žiga in podpisa, zato ni mogoče uporabiti zapisa o mnenju prevajalca, da je tožnik s spremljevalcem stalno spreminjal izjavi. Tožena stranka tudi ne more ugotovitve o lažni predstavitvi dejstev opreti na argument, da tožnik ni podrobno predstavil svoje funkcije v stranki, razlogov za vstop v stranko in ciljev stranke, saj ga o tem tožena stranka ni vprašala, pa to tudi ni namen podaje prošnje za azil, ampak temu služi zaslišanje v rednem postopku. Tožena stranka tudi ne more ocene o neverodostojnosti tožnika opreti na predvidevanje, da tožnik ne bi mogel tako hitro priti do mesta sekretarja stranke, še posebej, ker ne ve točno datuma in kraja rojstva, saj tožena stranka ob tem ni navedla nobenega argumenta, da je mogoče funkcijo sekretarja stranke, kot jo razumemo v Sloveniji, enačiti s funkcijo sekretarja stranke, kot velja v Pakistanu. Ravno tako je le nepreverjeno predvidevanje, da če bi bil tožnik res preganjan in bi bile zoper njega vložene obtožnice, ne bi mogel legalno prestopiti pakistanske meje. Dejstvo, da je bil tožnik približno 20 dni v Italiji, a ni zaprosil za azil, pa je tožnik pojasnil v upravnem postopku s tem, ko je dejal, da je bil zaprt v nekem stanovanju, da se je nekaj časa zanašal na pomoč določene osebe, potem pa se je odločil, da si pomoč poišče sam. To ni do tolikšne mere neverjetna izpoved dejstev, ki niti niso neposredno vezana na materialne elemente preganjanja, da bi lahko sodišče v tem našlo sum, da je tožnik lažno predstavil razloge za preganjanje v izvorni državi. Sodišče je namreč v tem upravnem sporu, glede na dejstvo, da tožnik prihaja iz Pakistana in da je v postopku uveljavljal preganjanje zaradi političnega prepričanja, ki ga je izkazoval s članstvom v opozicijski stranki, dokazno oceno tožene stranke presojalo po strogi metodi. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnika zaslišati glede njegove politične aktivnosti in okoliščin konkretnih dejanj preganjanja, ki same po sebi tako kot jih je opisal tožnik v upravnem postopku, ne dosegajo intenzivnosti iz določila 9. člena Direktive, št. 2004/83/EC, vendar pa bo tožena stranka morala te okoliščine in bolj podroben tožnikov opis stanja in dogodkov oceniti v kontekstu aktualne politične situacije v Pakistanu in morebitne nevarnosti, ki grozi pripadnikom politične opozicije ob morebitni vrnitvi v Pakistan pred prihajajočimi volitvami. Na enak način, z določenimi specifičnimi razlikami, je sodišče naredilo dokazno oceno tudi v primeru tožbe S.W. (sodba v zadevi U 2402/2007 z dne 29.11.2007), ki je ves čas potoval skupaj s tožnikom.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v obravnavanem primeru po ugotovitvi, da je že na podlagi presoje tožnikovih izjav več kot očitno, da je v tem primeru podana splošna neverodostojnost tožnika glede zavajanja oziroma zlorabe postopka tudi v smislu 1. alinee 36. člena ZAzil svoj zaključek natančno obrazložila. Ne strinja se z odločitvijo upravnega sodišča o razlogu iz 1. alinee 36. člena ZAzil, ki jo je oprlo na sklep sodišča v zvezi z omejitvijo gibanja (U 2426/2007 z dne 4.12.2007). Dejstvo, da v upravnem sporu v zadevi omejitve gibanja tožniku, verodostojnosti tam predložene listine o identiteti tožnika ni oporekala, ne more biti relevantno pri sodni presoji odločitve o azilu. Tožnik je navedeno listino predložil šele na zaslišanju v upravnem sporu dne 3.12.2007, čeprav jo je prejel po pošti DHL že tri ali štiri dni prej. Sodišče ni ugotovilo, za kakšno vrsto listine gre, ali sploh gre za dokument v smislu 75. člena ZTuj, kot bi bilo, glede na to, da je samo ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s tožnikovo identiteto in jo na podlagi predložene listine štelo za izkazano, tudi dolžno storiti. Meni, da okoliščine primera potrjujejo njen zaključek, da tožnik svojo prošnjo za azil utemeljuje na podlagi napačne istovetnosti. Obrazložitev odpravljene odločbe temelji na tožnikovih izjavah, ki jih je podal v postopku sprejema njegove vloge za azil. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso, ki redno potrjuje njene odločitve, pri katerih se utemeljevanje opira tudi na podatke iz policijskih depeš. Zato se ne more strinjati s stališčem upravnega sodišča v tej zadevi, da se na podatke iz policijske depeše ni moč sklicevati, ker je depeša brez žiga in podpisa, saj gre za uradne podatke o postopku v zvezi s prijetjem ali sprejemom prosilca za azil na policiji, pri katerem je udeležen tudi tolmač za jezik, ki ga prosilec govori. Tožnik tudi za svojo trditev, da se v primeru vrnitve v izvorno državo boji, da bi ga ubili vojaki ali pripadniki nasprotne stranke K-GROUP, ni navedel nobenih okoliščin, ki bi zatrjevani strah utemeljevale. Da gre zgolj za neutemeljene oziroma neresnične trditve, pa izhaja iz tega, da je tožnik po zatrjevani grožnji z ubojem še precej časa ostal v domačem kraju, pri tem pa ni navedel kakšnih okoliščin individualne ogroženosti v tem smislu, niti ogroženosti ali sploh kakšnih težav svojih strankarskih kolegov, s katerimi je bil po lastnih navedbah v stiku tudi v času bivanja v K. Zatrjevanemu obstoju razlogov za priznanje azila tožniku pa popolnoma nasprotuje njegovo ravnanje po zapustitvi matične države. Čeprav naj bi se približno 20 dni nahajal v M. in naj bi bil že v času zapustitve izvorne države namenjen v katerokoli evropsko državo, kjer bi lahko dobil azil, tega v času bivanja v M. ni storil. Tožnik je izjavil, da je bil "kakor zaprt" kot razlog, zakaj ni v času 20-dnevnega bivanja v M. zaprosil za azil. Zato tožniku ni mogoče verjeti, da mu prijatelj ni ničesar povedal in da ni vedel, da lahko tam zaprosi za azil. Ocena o neverodostojnosti tožnika ni oprta "na predvidevanje, da tožnik ne bi mogel tako hitro priti do mesta sekretarja stranke, še posebej, ker ne ve točno datuma rojstva". Ocena o neverodostojnosti tožnika je oprta na rezultat celotnega ugotovitvenega postopka. Glede na podane izjave tožena stranka ugotavlja, da je tožnik lažno predstavljal razloge, na katere se je v prošnji za azil skliceval. Tožnik v postopku ni izkazoval članstva v opozicijski stranki, temveč ga je samo zatrjeval. Toženi stranki tudi ni poznano, ob kašni pravni razlagi in kateri predpis naj bi določal različne strogosti metode za presojo dokaznih ocen v azilnih postopkih, glede na prosilčevo izvorno državo. S strani tožnika zatrjevano preganjanje in iskanje s strani pakistanske politične stranke na oblasti, pobeg iz tega razloga v K. in tamkajšnje več ko t štiriletno zatrjevano skrivanje in skrivni obiski domačega kraja, ter po drugi strani njegov legalni odhod iz izvorne države, pomeni takšno kontradiktornost, da jo je skoraj nemogoče prepričljivo in verodostojno pojasniti. Poleg tega pa pavšalne in nepovezane trditve, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo vlogo za priznanje azila ter njegovo ravnanje na poti do Slovenije in obrazložitve le-tega narekujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana zloraba azilnega postopka in njegova splošna neverodostojnost. Ocenjuje, da je odpravljena odločba zakonita in pravno pravilna ter na zadovoljiv način obrazložena, izpodbijana sodba pa nezakonita in pravno nepravilna.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba upravnega sodišča pravilna in zakonita. Upravno sodišče je postopalo pravilno, da je odločbo, ki jo je tožena stranka izdala v pospešenem azilnem postopku na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena v zvezi z 1., 2., 3. in 5. alinejo 36. člena ZAzil odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven, reden azilni postopek.

Ustavno sodišče RS je že v nekaj svojih odločbah zavzelo stališče, da je zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil. V tej zadevi je bila tožnikova prošnja za azil zavrnjena v pospešenem postopku, ker je tožena stranka ugotovila, da je že iz tožnikove prošnje očitno, da prošnja temelji na namernem zavajanju oziroma da tožnik zlorablja azilni postopek. Pri tem je tožena stranka svojo ugotovitev oprla na štiri podlage iz 36. člena ZAzil, med drugim tudi na 2. alineo 36. člena ZAzil, ker naj bi bilo že iz tožnikove prošnje za priznanje azila očitno razvidno, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se v prošnji sklicuje. Upravno sodišče je glede navedenega razloga v izpodbijani sodbi zavzelo pravilno stališče, da bo morala tožena stranka, glede na to, da tožnik prihaja iz Pakistana, v ponovnem postopku oceniti tožnikovo prošnjo za azil v kontekstu aktualne politične situacije v Pakistanu in morebitne nevarnosti, ki grozi pripadnikom politične opozicije ob morebitni vrnitvi v Pakistan pred prihajajočimi volitvami. Tožnik je v upravnem postopku namreč navedel, da za azil prosi iz političnih razlogov, ker ga preganjajo vojaki predsednika M., preganjan pa je zaradi svojega političnega prepričanja, ker je član opozicijske stranke "M.L.". Tudi po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka ne bi smela ugotovitve o lažni predstavitvi razlogov, zaradi katerih prosi za azil, opreti na argument, da tožnik ni podrobno predstavil svoje funkcije v stranki, razlogov za vstop v stranko in ciljev stranke, saj ga o tem tožena stranka ni vprašala, pa to tudi ni namen podaje prošnje za azil, ampak temu služi zaslišanje v rednem postopku. Kot je pravilno navedlo že upravno sodišče, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tožnika zaslišati glede njegove politične aktivnosti in okoliščin konkretnih dejanj preganjanja, ki same po sebi sicer ne dosegajo intenzivnosti iz določila 9. člena Direktive, št. 2004/83/EC. To pa pomeni, da bo morala tožena stranka odločitev o tožnikovi prošnji za azil sprejeti v rednem azilnem postopku, v katerem ne bo odločala samo na podlagi tožnikove prošnje za azil, ampak bo izvedla tudi druge dokaze.

Ker je obravnavana zadeva vrnjena v ponovni postopek, bo morala tožena stranka upoštevati tudi tožnikovo izjavo, na kateri je uradni zaznamek, da jo je uradna oseba prejela šele po izdaji odločbe. Vrhovno sodišče se strinja z upravnim sodiščem, da bi morala tožena stranka vsebino te izjave, v kateri tožnik izraža prošnjo za azil iz političnih razlogov in v kateri opisuje preganjanje, ugotoviti še pred izdajo odločbe ter jo oceniti z vidika 5. alineje 36. člena ZAzil. Zato je bilo v zadevi pravilno presojeno, da izpodbijana odločba tožene stranke tudi ne more temeljiti na 5. alinei 36. člena ZAzil, to je, da je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Ker je upravno sodišče ob pravilni uporabi materialnih določb ZAzil pravilno odločilo, uveljavljani pritožbeni razlogi pa niso podani, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.