Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in še dodaja, da pritožbeni razlogi, da posluje s krediti in limitom ter da zato ne more plačati sodne takse na račun drugih obveznosti, ne držijo. Kot že navedeno, niti izkazana insolvetnost ne pomeni avtomatično, da se stranko oprosti plačila sodne takse. Tožnica pa posluje, nima blokiranih računov in lahko pridobiva sredstva na finančnem trgu. Ob njenem stanju na tekočih računih bi bilo enkratno plačilo sodne takse v višini 5.161,00 EUR res lahko grožnja nemotenemu poslovanju, mesečni znesek v višini 516,10 EUR pa tega ne pomeni glede na izkazano finančno in premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje o obročnem plačilu ji omogoča sodno varstvo, brez da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njeno poslovanje.

Pri tehtanju med oprostitvijo plačila sodne takse stranki, ki je v finančno premoženjskih težavah, in njeno dolžnostjo plačila dolgovanih javnih dajatev, sodišče tehta med pravico do sodnega varstva in obveznostmi do fiskusa. V tem primeru sicer drži dejstvo, da ima tožeča stranka slabo stanje na tekočih računih, vendar pa ima kratkoročna sredstva v višini 15.680,00 EUR in preneseni čisti dobiček višini 47.193,11 (za katerega sicer trdi, da je knjigovodska kategorija, kar pa ne izkaže) in je imela čisti dohodek od prodaje v višini 158.263,00 EUR. Glede na navedeno tako ne drži, da je njeno poslovanje tako slabo, da ji ne bi omogočalo obročnega plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v I. točki izreka zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek s pritožbo, v II. točki izreka pa ugodilo podrejenemu predlogu tožene stranke za obročno plačilo sodne takse za postopek s pritožbo in ji dovolilo plačati sodno takso v višini 5.161,00 EUR v desetih zaporednih mesečnih obrokih, vsak v znesku 516, 10 EUR.

2. Zoper sklepa se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko oprosti plačila sodne takse, podrejeno pa jo delno oprosti ali ji dovoli plačati sodno takso za postopek s pritožbo v višini 5.161,00 EUR v 24-tih zaporednih mesečnih obrokih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, to je vlagateljev, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Sodišče stranki odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas (drugi odstavek 11. člena ZST-1). Vse navedeno velja tudi za samostojnega podjetnika ali pravne osebe za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka in če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Samostojni podjetnik posameznik v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravna oseba ne moreta biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR. Če je taksa višja, morata plačati najmanj 44,00 EUR takse, plačila preostalega dela pa sta lahko oproščena (četrti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Pritožnica navaja, da ni imela sredstev na računih, da bi roku 15 dni plačala 5.161,00 EUR sodne takse, čemur je sodišče prve stopnje sledilo tako, da je oprostitev plačila sicer zavrnilo, dovolilo pa je obročno plačilo sodne takse. Nadaljnje so pritožbene navedbe, da je treba pri čistem prihodku od prodaje v višini 158.263,00 EUR upoštevati, da mora vračati še kredit banki X d. d. ter banki Y d. d. in poravnavati neposredne stroške, kar bo negativno vplivalo na likvidnost podjetja. Pritožbeno sodišče odgovarja, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, da je ustaljena sodna praksa, da gre pri oprostitvi sodne takse za izjemo in pravno dobroto ter ne za pravilo in da so je deležni le subjekti katerih poslovanje in obstoj bi bilo zaradi plačila resno ogroženo, kar v konkretnem primeru ni. Trditve, da tožnica ne more unovčiti nepremičnin za plačilo sodne takse, katerih lastnica je, ker na njih stojijo osnovna sredstva (čistilna naprava), saj bi s tem izgubila možnost za opravljanje svoje dejavnosti, sicer gotovo držijo, vendar pa to še ne pomeni, da tožnica kot gospodarski subjekt ne more mesečno nameniti 516,10 EUR za sodno takso v razdobju 10 mesecev. Njene navedbe, da bo plačilo sodne takse v višini 516,10 EUR mesečno in še vseh ostalih stroškov, ki jih ima s poslovanjem čistilne naprave, ogrozilo njeno obratovanje, pa glede na že navedeno dejstvo, da ustvarja čisti prihodek, ne zdrži presoje.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in še dodaja, da pritožbeni razlogi, da posluje s krediti in limitom ter da zato ne more plačati sodne takse na račun drugih obveznosti, ne držijo. Kot že navedeno, niti izkazana insolvetnost ne pomeni avtomatično, da se stranko oprosti plačila sodne takse. Tožnica pa posluje, nima blokiranih računov in lahko pridobiva sredstva na finančnem trgu. Ob njenem stanju na tekočih računih bi bilo enkratno plačilo sodne takse v višini 5.161,00 EUR res lahko grožnja nemotenemu poslovanju, mesečni znesek v višini 516,10 EUR pa tega ne pomeni glede na izkazano finančno in premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje o obročnem plačilu ji omogoča sodno varstvo, brez da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njeno poslovanje.

7. Pri tehtanju med oprostitvijo plačila sodne takse stranki, ki je v finančno premoženjskih težavah, in njeno dolžnostjo plačila dolgovanih javnih dajatev, sodišče tehta med pravico do sodnega varstva in obveznostmi do fiskusa. V tem primeru sicer drži dejstvo, da ima tožeča stranka slabo stanje na tekočih računih, vendar pa ima kratkoročna sredstva v višini 15.680,00 EUR in preneseni čisti dobiček višini 47.193,11 (za katerega sicer trdi, da je knjigovodska kategorija, kar pa ne izkaže) in je imela čisti dohodek od prodaje v višini 158.263,00 EUR. Glede na navedeno tako ne drži, da je njeno poslovanje tako slabo, da ji ne bi omogočalo obročnega plačila sodne takse.

8. Glede na navedeno pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo njenih predlogov, navedb in predloženih dokazov. Sodišče prve stopnje ji je sledilo, saj je upoštevalo, da njeno finančno stanje ne omogoča takojšnjega plačila takse v znesku 5.161,00 EUR, da pa je vendarle takšno, da je zmožna v roku 10 mesecev mesečno zbrati znesek za plačilo sodne takse v višini 516,10 EUR.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).