Jedro

Tudi v ugovornem postopku je uveljavljeno razpravno načelo brez omejitev dokaznih sredstev in z uvejavljeno prosto presojo dokazov. Izvršilni naslov je bistven le glede obstoja in višine obveznosti. Druge okoliščine, ki so bistvene za presojo, pa lahko izhajajo tudi iz drugih listin. V obravnavani zadevi je vprašanje uporabe prisilnih določil glede maksimalne obrestne mere zamudnih obresti vezano na okoliščino vloge, v kateri je dolžnik sklepal kreditno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v II. in III. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik in dolžnika krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru ter sklep o izvršbi delno razveljavilo tako, da je upnik od dolžnikov upravičen izterjati le še znesek 14.063,34 EUR s 15,75% zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje, zamudne obresti 1.407,87 EUR in izvršilne stroške 213,72 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku pa ugovor dolžnikov zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo po temelju o stroških ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Dolžnika v pravočasni pritožbi izpodbijata zavrnilni del in odločitev o stroških, pri tem pa navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje odločitev sprejeti izključno na podlagi notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, ne pa tudi na drugih listinah. Vztrajata, da je bila dogovorjena 6% letna obrestna mera zamudnih obresti in ne 15,75%. Menita, da gre za potrošniško pogodbo. Neskladje s prisilnimi predpisi zatrjujeta glede višine obrestne mere zamudnih obresti, saj ta ne bi smela presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti na vpogled. Navajata, da je sodišče prve stopnje z obravnavanim sklepom ponovno odločilo o delu upnikove terjatve, o katerem je že pravnomočno odločilo s sklepom z dne 13. 4. 2017. Menita, da je bil podan odstop od pogodbe, zaradi katerega pogodba več ne velja, tako tudi ne dogovor glede višine obresti. Opozarjata, da dolžnica ni imela pooblastila razpolagati z dolžnikovim računom, dolžnik pa ni pooblastil banke, da bi smela plačevati z njegovega računa premije življenjskega zavarovanja. Vse zneske plačanih premij bi moralo sodišče upoštevati kot plačila kredita. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vsa plačila, ki jih je navedel izvedenec, tudi preostali znesek 1.621,00 EUR, ki naj bi bil po mnenju sodišča prve stopnje porabljen za drug namen. Grajata neizvedbo dokazov zaslišanja prič A. in R. F., da sta svoje premije plačevala sama. Grajata tudi stroškovno odločitev. Predlagata ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in jih povzema ter priglaša strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je že enkrat odločalo v obravnavani zadevi in v sklepu I Ip 526/2017 z dne 11. 10. 2017 na večino pritožbenih navedb, ki sta jih v obravnavani pritožbi ponovila, že odgovorilo. Tokrat le še povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki je sledilo predhodnim stališčem sodišča druge stopnje, v svojo obrazložitev in v izogib ponavljanju le še dodaja:

6. Ponovno odločanje o isti stvari ni podano, saj iz izreka izpodbijanega sklepa1 in njegove obrazložitve (6. točka) jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo le v delu, ki še ni postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje je svoj izrek oblikovalo na način, da je z namenom večje jasnosti v njem upoštevalo celoten učinek predhodne in obravnavane odločitve, kar pa ne pomeni ponovne odločitve.

7. Sicer je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), kar pa ne pomeni, da v ugovornem postopku ne sme upoštevati drugih listin kot izvršilni naslov. Tudi v ugovornem postopku je namreč uveljavljeno razpravno načelo brez omejitev dokaznih sredstev in z uvejavljeno prosto presojo dokazov (7. in 8. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izvršilni naslov je bistven le glede obstoja in višine obveznosti. Druge okoliščine, ki so bistvene za presojo, pa lahko izhajajo tudi iz drugih listin. V obravnavani zadevi je vprašanje uporabe prisilnih določil glede maksimalne obrestne mere zamudnih obresti vezano na okoliščino vloge, v kateri je dolžnik sklepal kreditno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz predloženih listin izhaja, da je bil v vlogi gospodarskega subjekta in ne potrošnika. Dolžnika v tej zvezi niti nista grajala ugotovitev sodišča, zato je sodišče druge stopnje nanje vezano. Kot je bilo pojasnjeno, sta le neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje procesno napako, ker je upoštevalo tudi druge listine.

8. Po pojasnjenem je tudi neutemeljena vsa nadaljnja pritožbena graja, ki temelji na nepravilnem stališču, da je treba upoštevati prisilne predpise potrošniškega prava (nedopustna pogodbena obrestna mera zamudnih obresti). Le za potrošniške pogodbe je veljalo, da obrestna mera zamudnih in pogodbenih obresti za denarne terjatve, vezane na tujo valuto, ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v konkretni tuji valuti na vpogled (prvi odstavek 399. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Višina obresti v gospodarskih pogodbah pa zakonsko ni bila omejena, saj nikoli ni bil izdan poseben predpis o tem (drugi odstavek 399. člena ZOR). Ustavno sodišče je ocenilo, da v tem primeru ne gre za pravno praznino oziroma za neustavno stanje, saj omejitev izhaja iz samih načel, zlasti načela vestnosti in poštenja.2 Ustavno sodišče je pojasnilo, da je podana kršitev, če v razmerah razmeroma stabilne domače denarne enote obveznost zaradi dogovorjene obrestne mere v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, kjer so bile dogovorjene zamudne obresti v višini 15,75% letno, saj šele v daljšem obdobju več let te lahko dosežejo glavnico.

9. Sodišče druge stopnje tudi soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je opredelitev 6% obrestne mere glede obresti razumeti kot pribitek k dogovorjeni obrestni meri pogodbenih rednih obresti 9,75%. Iz same narave zamudnih obresti, kot sankcije za zamudo, so te vedno višje od rednih obresti. Navedeno opredelitev v izvršilnem naslovu notarskem zapisu po pojasnjenem ni mogoče razumeti osamljeno, ampak skupaj z ostalo materijo iz notarskega zapisa, upoštevaje njihovo zakonsko naravo in medsebojno povezanost (argument koherence).

10. Dolžnika se neutemeljeno sklicujeta na učinke odpovedi pogodbe. Razlikovati je treba odstop od pogodbe, ki povzroči njeno prenehanje, in odpoklic pogodbe, zaradi zamude z izpolnitvijo (kreditne) obveznosti. V slednjem primeru pogodba ostane v veljavi, le zapadlost se spremeni tako, da v celoti zapade celotna (kreditna) obveznost. Tudi odpoklic kredita je le opcijsko upravičenje, ki ga lahko upnik izkoristi ali pa ne. Kakorkoli pa navedeno upravičenje ne vpliva na dogovor o višini obrestne mere zamudnih obresti, kot zmotno menita dolžnika. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo zapadlosti, kot izhaja iz izvršilnega naslova.

11. Neutemeljeno je pritožbeno stališče dolžnikov, da v obravnavani zadevi ni dopustno upoštevati plačil zavarovalnih premij. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz listin (polic zavarovanja), iz katerih izhaja pooblastilo banki upnici, da plačuje premije z računa dolžnikov v imenu in za račun skleniteljev zavarovanj. Ker je šlo za povezana pravna posla, sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je bil dogovorjen način plačila kreditnih obveznosti in zavarovalnih premij na način, da se plačila opravijo s strani banke iz nakazil na bančne račune dolžnikov (dobroimetja). Pri tem ni bistveno, kdo je polagal denar, ampak le dogovor, da se banka poplača iz dobroimetja in hkrati plača tudi premije zavarovanja. S tem sta dolžnika prepustila upnici, da je opravila plačila, njiju pa je bremenila obveznost, da dobroimetje zagotovita s prilivi na račun. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje, ki je temeljilo na opravljenih bremenitvah bančnega računa dolžnikov. Ker znesek 1.621,00 EUR iz kartice kredita ni bil razviden, pri tem pa ni bilo jasno, za kaj je bil porabljen, ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem prič A.F. in R.F. Ti dokazi niso bili potrebni, saj dokazna tema, da so bili nakazani zneski na bančni račun tudi v višini, ki je ustrezala kritju premij življenjskega zavarovanja, niti ni bila sporna. Dolžnika sta kot bistveno prerekala, da bi imela banka pooblastilo, da navedene premije plača z računa. Da je banka tovrstno pooblastilo imela, je že bilo pojasnjeno. Kdo je vplačeval na bančni račun, pa ni bilo bistveno, kot je že bilo pojasnjeno.

13. Stroškovna odločitev je bila sprejeta le po temelju, tako glede njihove višine pritožbena graja še v tej fazi postopka ne more biti uspešna, in bo lahko podana šele zoper poseben stroškovni sklep.

14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnika, ki nista uspela s pritožbo, krijeta sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165 člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Stroški odgovora na pritožbo, ki ni prispeval k odločitvi o pritožbi, pa niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Iz izreka izhaja, da se sklep o izvršbi še delno razveljavi. Pomen besede še je v tem, da je navedena odločitev dodana predhodni, s katero je že bilo delno odločeno o razveljavitvi. 2 Odločba št. U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994.