Jedro

Upnik je bil že v času izvršilnega postopka seznanjen z enakim obsegom procesnega gradiva v zvezi z lastništvom tretjega glede predmetov izvršbe, kot nato v pravdnem postopku, kjer je pripoznal zahtevek tretjega, s tem pa tudi njegovo lastništvo na predmetih izvršbe. Upnikovo ravnanje, ko je najprej izrabil procesno možnost, da neobrazloženo nasprotuje obrazloženemu ugovoru tretjega, nato pa takoj v odgovoru na tožbo izrazil nasprotno voljo s pripoznavo zahtevka v tožbi, ki je bila vsebinsko sorodna ugovoru tretjega, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Načelo vestnosti in poštenja izraža samoomejevanje (omejitev svobodnega ravnanja) skozi obveznost, da si stranki ne prizadevata le za uresničenje svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke; tukaj upnik za interes tretjega. Obveznost pojasnjene samoomejitve je pri upniku posebej poudarjena, saj mu je podelil zakonodajalec izjemno močen procesni položaj v postopku nasproti tretjemu. Upnik lahko povzroči zavrnitev (tudi morda utemeljenega in obrazloženega) ugovora tretjega z golo izjavo o nasprotovanju, ki je ni dolžan obrazložiti (drugi odstavek 65. člena ZIZ). Sankcija za kršitev navedenega načela je stroškovna. Upnik mora tretjemu povrniti njegove stroške ugovora tretjega, ki jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo upniku, da povrne ugovorne stroške tretjemu v znesku 330,12 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Upnik v pravočasni pritožbi nasprotuje stroškovni odločitvi, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati odločitev pravdnega sodišča, ki je že ugotovilo, da upnik ni podal povoda za tožbo, ki je bila posledica nasprotovanju ugovoru tretjega. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Tretji ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na odločitev pravdnega sodišča v izločitveni pravdi, saj objektivne meje odločitve o stroških ne sežejo zunaj pravdnega postopka. Obe sodišči sta odločali o drugih stroških, pri tem pa upoštevali različno pravno in dejansko podlago. Izvršilno sodišče je stroške v zvezi z ugovorom tretjega presojalo širše in boj celovito, tudi okoliščine, kot izhajajo iz poteka izvršilnega postopka, medtem ko teh okoliščin pravdno sodišče ni presojalo.

6. Upnik je bil že v času izvršilnega postopka seznanjen z enakim obsegom procesnega gradiva v zvezi z lastništvom tretjega glede predmetov izvršbe, kot nato v pravdnem postopku, kjer je pripoznal zahtevek tretjega, s tem pa tudi njegovo lastništvo na predmetih izvršbe. Upnikovo ravnanje, ko je najprej izrabil procesno možnost, da neobrazloženo nasprotuje obrazloženemu ugovoru tretjega, nato pa takoj v odgovoru na tožbo izrazil nasprotno voljo s pripoznavo zahtevka v tožbi, ki je bila vsebinsko sorodna ugovoru tretjega, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (9. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), ki obsega tudi prepoved venire contra factum proprium (prepoved nasprotnega ravnanja predhodnemu).1

7. Del načela vestnosti in poštenja je tudi obveznost strank, da si prizadevajo, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S svojim ravnanjem pa je upnik po nepotrebnem povzročil podaljšanje trajanja sodnega varstva tretjega in dodatne stroške tretjemu, ki se je kljub obrazloženemu ugovoru moral poslužiti pravde.

8. Načelo vestnosti in poštenja izraža samoomejevanje (omejitev svobodnega ravnanja) skozi obveznost, da si stranki ne prizadevata le za uresničenje svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke; tukaj upnik za interes tretjega. Obveznost pojasnjene samoomejitve je pri upniku posebej poudarjena, saj mu je podelil zakonodajalec izjemno močen procesni položaj v postopku nasproti tretjemu. Upnik lahko povzroči zavrnitev (tudi morda utemeljenega in obrazloženega) ugovora tretjega z golo izjavo o nasprotovanju, ki je ni dolžan obrazložiti (drugi odstavek 65. člena ZIZ). Sankcija za kršitev navedenega načela je stroškovna. Upnik mora tretjemu povrniti njegove stroške ugovora tretjega, ki jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

9. Ker upnik ni konkretizirano grajal posameznih postavk stroškov, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje opravilo le še uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki ni pokazal kršitev.

10. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnik ob neuspehu s pritožbo sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Pošteno izvrševanje pravic izpostavlja Ustavno sodišče kot temeljno pravno načelo, pri čemer upošteva tudi prepoved venire contra factum proprium. Obravnavalo je primer, kjer je ena stranka zavedla drugo stranko v določeno ravnanje, nato pa v nadaljevanju zagovarjala nasprotno. USRS Odločba Up-998/15, 30. 11. 2017 (22. in 23. točka obrazložitve).