Jedro

Ker je trajanje opravljanja nalog iz SZ vezano na pooblaščeno organizacijo prav do trenutka sklenitve pogodbe o upravljanju iz 22. člena SZ (145. člen SZ), pooblaščena organizacija (SPL) iz te pravne (in dejanske) podlage črpa svojo aktivno legitimacijo za izterjavo stroškov ogrevanja od enega lastnika večstanovanjske hiše.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča z dne 27.11.1995, opr.št. II I 2666/95 v 1. in 3. točki njegovega izreka, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 29. čl. Stanovanjskega zakona (SZ), ker je za presojo konkretnega primera treba upoštevati določbe SZ v delu, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjskih hiš. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, pritožbeno sodišče pa v postopku in v sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, na katere mora ob reševanju pritožbe paziti, glede na določbo drugega odst. 365. čl. ZPP/77, po uradni dolžnosti.

Utemeljeno pa očita tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v obdobju, na katero se nanaša njena terjatev napram tožencu za stroške ogrevanja upravljala s hišo ..., v kateri je tudi toženčevo stanovanje, je napačno na podlagi določbe 29. čl. SZ zaključilo, da je tožeča stranka kot upravnik le zakoniti zastopnik lastnikov stanovanj, zaradi česar v tem sporu naj ne bi bila aktivno legitimirana.

SZ v drugem odst. 145. čl. določa, da do sklenitve pogodbe iz 22. čl. tega zakona (pogodba o upravljanju, ki jo sklenejo lastniki v večstanovanjski hiši zaradi urejanja medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem več stanovanjske hiše) opravlja naloge iz tega zakona skupnost stanovalcev oziroma pooblaščena organizacija. V konkretnem primeru torej lastniki stanovanj v času, na katerega se nanaša terjatev tožeče stranke še niso sklenili pogodbe o upravljanju v pomenu določb 22. čl. SZ. Trajanje opravljanja nalog iz tega zakona pa je vezano na pooblaščeno organizacijo prav do trenutka sklenitve pogodbe o upravljanju iz 22. čl. (145. čl. SZ). Prav iz takšne dejanske in pravne podlage pa črpa tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo v tem sporu. Po določbi 24. čl. SZ namreč obsega upravljanje med drugim tudi vzdrževanje in obratovanje stanovanjske hiše in vse storitve s tem v zvezi. Torej tudi razdeljevanje stroškov ogrevanja in njihovo izterjavo.

Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odreklo tožeči stranki aktivno legitimacijo v tej pravdi. Ker pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, tudi ni preizkušalo višine vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo moralo razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odst. 166. čl. ZPP.