Jedro

Delo tožnice, ki je stala na lestvi in na polico v višini približno tri metre zlagala testenine, ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj gre za aktivnost, ki ob zagotovitvi vseh predpisanih varnostnih ukrepov ne predstavlja nadpovprečne nevarnosti za ljudi in premoženje.

Ker tožnica nadrejenih ni obvestila o neprimernosti lestve in ker ni zahtevala, da ji sodelavka lestev pridrži, je le delno opustila skrb za lastno varnost in le delno prispevala k škodnemu dogodku, ni pa zaradi tega izključena odgovornost tožene stranke kot delodajalca. Slednja je namreč tista, ki je dolžna dokazati, da je delo organizirala tako, da je bilo poskrbljeno za varnost in zdravje delavcev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožnici plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 30.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2008 dalje do plačila ter odškodnino za materialno škodo v znesku 4.097,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2008 dalje do plačila in ji povrniti vse stroške postopka. Odločilo je, da je tožnica dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 54,70 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica poudarja, da prvostopno sodišče umetno ustvarja nejasnost tožbenih trditev in izpovedi tožnice glede obravnavanega škodnega dogodka. Tožnica je dejansko enačila podest z drugo polico in sodišče se je z vpogledom v fotografije skladišča lahko prepričalo, da je druga polica dejansko podest, na katerem se nahajajo palete z naloženo robo. Na eni od teh palet pa so se nahajali tudi kartoni s testeninami, ki jih je morala zložiti tožnica. Iz priloženih fotografij in primerjave višine delavca, ki stoji ob policah, je razvidno, da se blago zlaga na višino cca. 3 m, kot je to v tožbi zatrjevala tožnica. Na drugo polico oz. podest se blago ne zlaga z viličarji, tam so nametane kartonske škatle in tako zložene robe z viličarji sploh ni mogoče prenašati. Z viličarjem se nalaga le pravilno zložene palete in sicer na zgornji podest, kot je to izpovedala tožnica ter zaslišane priče. Glede na višino naloženega blaga na drugi polici pa niti teoretično niti praktično ni mogoče, da bi lahko tožnica kartonsko škatlo s testeninami zložila s tal ali iz druge spodnje stopničke A lestve, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je večjo verodostojnost naklonilo priči J.M., ki samega padca sploh ni videla. Še posebej ob dejstvu, da je navedena priča lahko zamenjala spodnjo stopničko z zgornjo, saj je predzadnja stopnička lahko stopnička tako od zgoraj kot od spodaj, priča pa je pojasnila, da se ji je zdelo nenavadno, da bi do tako hude poškodbe prišlo pri padcu z višine cca. 40 cm od tal. Ob pravilni oceni izvedenih dokazov bi sodišče moralo verjeti tožnici, da je padla s predzadnje stopnice, to je z višine višje od 1m od tal. Sodišče tudi pretirano strogo vrednoti izpovedbo tožnice v delu glede točnega trenutka padca z lestve. Tožnica je res enkrat izpovedala, da je ravno polagala škatlo na polico in drugič, da je padla, ko je škatlo že odložila na polico, vendar pa je sodišče pri tem spregledalo dejstvo, da se je sam dogodek zgodil izredno nepričakovano in iznenada in da gre za desetinke sekunde med obema ravnanjema tožnice in gre v osnovi za enako dejansko stanje, torej, da je prišlo do zamajanja lestve v trenutku, ko je bila tožnica nagnjena izven osi lestve in ko se nedvomno ni držala in tudi ni mogla držati za lestev. Razlogi sodbe so v tem delu nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter listinami v spisu, kar je bistvena kršitev postopka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča ni mogoče razbrati, da bi tožnica pri tem svojem delu ravnala neskrbno ali v nasprotju z navodili za varno delo z lestvami ali da bi pri tem kakorkoli kršila svoje delovne obveznosti. Razlog za padec tožnice je nedvomno posledica samega dela na lestvi, kot nevarne dejavnosti in nepravilne organizacije dela pri toženi stranki, ki delavcem ni zagotovila ustrezne varnosti pri delu in je to dejstvo nedvomno dokazano v izvedenih dokazih. Vse priče so namreč izpovedale, da je delo na lestvi vsakodnevno opravilo pri zlaganju blaga na police oz. podeste v skladišču. Iz izjav prič je nedvomno razvidno tudi, da je bilo od vsakega posameznika odvisno ali bo sam dvignil blago na polico, ali pa bo zaprosil za pomoč sodelavca. Ne glede na težo bremena, zlaganje blaga v kartonskih škatlah na višje ležeče police ali podeste nedvomno zahteva stegovanje delavca izven osi lestve in povzroči nestabilnost lestve, saj je potrebno upoštevati tudi samo težo telesa. Delo izven osi lestve nedvomno povečuje možnost padcev, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Glede na navedeno, pa je tudi ugotovitev sodišča, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bila lestev razmajana, za pravilno odločitev v konkretni zadevi, brezpredmetna. Delo na lestvi, kot je bilo naloženo tožnici, je nevarna dejavnost, ne glede na to, ali so lestve ustrezne in ali se delo na njih izvaja s pravili stroke. Sodišče pa je neustrezno primerjalo delo na lestvi pri toženi stranki z uporabi lestev za domače namene. Aluminijska A lestev, dokler je nova ali malo uporabljana, dejansko omogoča relativno varno vzpenjanje, pod pogojem, da se pri tem lestve lahko oprimeš z rokami, in da se ne steguješ izven osi lestve. Če bi doma v rokah prenašal kartonsko škatlo po lestvi in bi jo moral odložiti na polico v višini cca. 3 m in se pri tem iztegniti izven osi lestve, bi prav tako padel in takšno delo ne bi bilo varno niti doma. Sodišče je protispisno ugotovilo tudi, da ne obstaja niti krivdna odgovornost tožene stranke. Dolžnost delodajalca je, da delo organizira tako, da delavec s potrebno delovno skrbnostjo ob normalni pazljivosti dela brez nevarnosti za svoje življenje. Iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da delodajalec ni niti poučil tožnice o varnem delu, da delo ni bilo organizirano na varen način, svoje naloge, ki so povezane z varnim delom na lestvi, pa je preložil na delavce same. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bilo delo pri delodajalcu organizirano v skladu s pravili varnosti pri delu s tem, da so si delavke lahko med seboj pomagale in ena drugo prosile za pomoč. Pravila varnega dela bi namreč morala predpisati tožena stranka, zagotoviti bi morala tudi pomoč v tistih delih delovnega procesa, ko je le ta potrebna in to je nedvomno pri delu na lestvi pri zlaganju oz. jemanju blaga iz polic. Delodajalec pa je dolžan tudi nadzirati, ali se delo opravlja v skladu z navodili. Iz potrdila o opravljenem izpitu iz varstva pri delu pa je tudi razvidno, da je tožnica pričela z delom pri delodajalcu, ne da bi pred tem opravila ustrezen izpit. Tudi priča V.P. tožnice o varnem delu na lestvi ni poučil, zato je nasprotna ugotovitev sodišča protispisna. Navedena priča je namreč pojasnila, da je delo na lestvi in jemanje blaga s polic prepuščeno sposobnosti posamezne delavke, ki lahko delo opravlja sama ali pokliče na pomoč drugo sodelavko ter da je takšen dejanski način dela v trgovskem centru .... Navedeno dejstvo pa so potrdile tudi druge zaslišane priče. Tožnica je delo opravljala na enak način, kot ga je videla opravljati pri drugih delavkah in kar je bila tudi siceršnja organizacija dela pri toženi stranki. To, da tožnica ni prosila drugega, da ji lestev pridrži ali poda blago pa ne pomeni njenega soprispevka, saj so tudi vsi drugi delavci občasno delali brez pomoči drugega, v konkretnem primeru pa so tudi sicer imeli vsak svojo posebno zadolžitev. Glede na navedeno tožnici ni možno pripisati niti odgovornosti niti soodgovornosti za obravnavani škodni dogodek. Ker sodišče ni odločalo o višini tožbenega zahtevka, je izpodbijana sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena in 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka preuranjena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo in sklep, čeprav bi moralo izdati le sodbo, saj sodišče glede na določbo 4. odst. 163. člena ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov odloči s sodbo, če se postopek konča z izdajo sodbe. Navedena napaka pa na zakonitost sodbe ni vplivala.

Kot izhaja iz dokaznega postopka je do tožničine nezgode prišlo na delu pri delodajalcu dne 6. 12. 2005 in sicer, ko je zlagala škatle testenin v skladišču na polico. Tožnica je padla z lestve. V posledici navedene nezgode je poiskala zdravniško pomoč v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer so ugotovili zlom stegnenice v kolenskem delu. Tožnica v posledici navedene nezgode od toženih strank solidarno zahteva odškodnino za nematerialno škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin 15.000,00 EUR, iz naslova strahu 900,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR, iz naslova materialne škode pa 4.087,58 EUR, skupaj 34.987,58 EUR. Tožnica je v obravnavani zadevi vtoževala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi pravil o subjektivni in objektivni odgovornosti.

V tem postopku ni sporno, da je tožnica v skladišču prvotožene stranke (v nadaljevanju tožene stranke) dne 6. 12. 2005 padla z lestve in se poškodovala. Sporne pa so bile okoliščine nezgode in s tem vprašanje, ali je morda podana krivdna ali objektivna odgovornost tožene stranke za tožničino škodo. Slednjo je tožnica opirala na trditve o tem, da je škodnega dne zlagala testenine na polico v višini cca. 3 m. Pri vzpenjanju na lestev ni imela ustreznega oprijema, saj je v rokah držala paket, in ko je paket položila na polico, se je morala nagniti izven osi lestve, ki se je pri tem zamajala. Tožnica je izgubila ravnotežje in je z višine cca 1,30 m padla na tla. Takšno delo je po mnenju tožnice v konkretnem primeru šteti za nevarno dejavnost. Krivdno odgovornost pa je tožnica gradila na zatrjevanih dejstvih, da ji tožena stranka ni zagotovila primernih delovnih sredstev, A-lestev naj bi bila dotrajana in majava in zato tudi nevarna za delo. Tožena stranka dela tudi ni organizirala na pravilen in varen način. Zlaganje predmetov na visoke police bi namreč morali opravljati dve delavki, tožena stranka pa ni zagotovila pomoči sodelavke, ki bi držala lestev in pomagala podajati blago. Šlo je namreč za majhno poslovalnico z manjšim številom zaposlenih. Škodnega dne je bila trgovina polna kupcev in sicer do te mere, da je morala tožnica zlagati robo še ob 20. uri zvečer, to pa so počele tudi vse druge delavke, razen tistih, ki so bile na blagajni, zato si zaradi lastnih zadolžitev delavke med seboj niti niso mogle pomagati. Trdila je tudi, da ji tožena stranka ni dala navodila, da ne sme zlagati predmetov na police, v kolikor za to nima ustrezne pomoči. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da delo, ki ga je opravljala tožnica v času škodnega dogodka ni šteti za nevarno dejavnost, in da zato ne obstaja objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, prav tako pa ne obstaja krivdna odgovornost tožene stranke, zato je za nastalo škodo v celoti odgovorna tožnica sama.

Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba materialnopravno ni pravilna. Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Za delodajalčevo odgovornost po tem določilu morata biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega (odškodninskega) prava. Po navedenem določilu delodajalec torej ne odgovarja delavcu za škodo, če mu ta ni nastala na delu ali v zvezi z delom oziroma če ni podana delodajalčeva krivdna oziroma objektivna odgovornost. V tem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi nespornih ugotovitev pravilno presodilo, da je tožnici škoda, ki jo iztožuje, nastala na delu.

Dalje je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno presodilo tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, saj gre za aktivnost, ki ob zagotovitvi vseh predpisanih varnostnih ukrepov ne predstavlja nadpovprečne nevarnosti za ljudi in premoženje. Dejavnost, ki postane nevarna zgolj zaradi njenega nepravilnega opravljanja tudi ne ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti, kakor ga je zapolnila sedaj že ustaljena sodna praksa. Ker pa je tožnica zadostila trditveni podlagi za ugotavljanje subjektivne odgovornosti tožene stranke, je treba utemeljenost njenega zahtevka presojati na podlagi pravil o subjektivni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, kot to določa 1. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pri krivdni odgovornosti se delodajalec lahko zanese, da ob običajnih varnostnih ukrepih ne bo drugemu odgovarjal za škodo.

Sodišče druge stopnje sicer sprejema smiselni zaključek sodišča prve stopnje, da prvenstveno vsakega posameznika zavezuje skrb za lastno varnost, vendar pa pri tem poudarja, da je skrb za lastno varnost vzporedna s skrbjo delodajalca za varnost njegovih delavcev. Čeprav tožnica ni obvestila nadrejenih o zatrjevani neprimernosti lestve in ni zahtevala, naj se ji lestev pridrži, je lahko le „delno“ opustila skrb za lastno varnost in tako delno prispevala k škodnemu dogodku. Vendarle pa ni mogoče spregledati, da je ob pravilni uporabi določb OZ delodajalec tisti (in ne tožnica), ki je ob ustrezni trditveni podlagi tožnice in torej ob konkretnem zatrjevanju opustitev, ki se nanašajo na varnost pri delu, dolžan dokazati, da je delo organiziral tako, da je bilo poskrbljeno za varnost in zdravje delavcev in je tudi poskrbel za take preventivne ukrepe in izbiral take delovne metode, ki so zagotavljale kar največjo stopnjo varnosti in zdravja delavcev pri delu (5. čl. Zakona o varnosti in zdravja pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji).

V skladu s Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 73/2005) mora delodajalec kadar je to mogoče, ročno premeščanje bremen nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali. Kadar se ni mogoče izogniti ročnemu premeščanju bremen, mora delodajalec sprejeti primerne organizacijske in tehnične ukrepe, uporabiti primerno opremo ter pravilen način dela, da bi zmanjšal nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen, ob upoštevanju Priloge I, ki je sestavni del tega pravilnika (4. čl. Pravilnika). V skladu 3. tč. Priloge I, je referenčni dejavnik, ki ga je potrebno upoštevati tudi delovno okolje. Značilnosti delovnega okolja tako lahko povečajo tveganje za poškodbe (predvsem za poškodbe hrbta), če delovišče ali delovno okolje delavcu preprečuje ročno premeščanje bremena na varni višini ali v primernem položaju, ali če obstajajo razlike v višini tal ali delovne površine, kar zahteva, da se breme premešča na različnih višinah (4., 5. alinea 3. tč. Priloge I).

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da bi konkretno delo, torej zlaganje predmetov na visoke police, v skladu s pravili iz varstva pri delu, morali opravljati dve delavki, pri čemer bi ena od delavk stala na lestvi, druga pa bi podajala blago, istočasno pa bi morala tudi pridržati lestev zaradi možnega padca, čemur je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno pritrdila (list. št. 14). Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča doslej izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka uspela dokazati, da je imela delo organizirano na takšen način, to je, da je od delavcev zahtevala, da se delo opravi na navedeni način oz. da so imeli delavci navodilo, da se delo na lestvi opravi na navedeni način, saj je bila ocena o tem, kako se bo delo na lestvi opravilo, kot so izpovedale vse priče, očitno prepuščena presoji posamezne delavke v vsakem primeru posebej, navedeni način dela pa je tožena stranka očitno dopuščala.

Tako je priča V.P., poslovodja pri toženi stranki, na vprašanje, kako delavci jemljejo blago s polic s pomočjo lestve izpovedal, da je to odvisno od navade in od tega, kako odgovorna oz. sposobna je posamezna delavka. Pojasnil je, da lahko posamezne delavke vzamejo blago s polic same, lahko pa tudi pokličejo na pomoč. Izrecno je navedel, da sam delavcem ni dal navodil, kako naj se vzpenjajo po lestvi, ter da je tožnici tudi povedal, da lahko za pomoč vedno zaprosi svoje sodelavce (list. št. 109). Da je način jemanja blaga s polic s pomočjo lestve odvisen od navade in od tega, kako odgovorna oz. sposobna je posamezna delavka sta potrdili tudi priči Z.M. in M.J., ki sta prav tako izpovedali, da je od vsakega posameznika odvisno ali bo sam dvignil blago na police ali pa bo zaprosil za pomoč. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je delo potekalo na način, da so si delavci med seboj po potrebi pomagali, in da je bila tožnica seznanjena s tem, da lahko za pomoč pri zlaganju na police zaprosi druge delavce, ni pa sodišče ugotovilo, da je bila tožničina dolžnost, da v skladu z navodili delodajalca in pravili varnega dela, za pomoč pri delu na lestvi tudi zaprosi. Nihče od zaslišanih namreč ni zatrjeval, da je tožena stranka od delavcev zahtevala, da si pri zlaganju na police z lestve pomagajo (navedenega pravzaprav v trditveni podlagi ni zatrjevala niti tožena stranka sama) oz. je iz vseh zaslišanj razvidno, da je tožena stranka oceno o tem, ali si bodo delavci pri tem delu zagotovili pomoč, prepuščala presoji posameznega delavca. Priče so celo izpovedale, da lestve sploh ni potrebno pridržati, ker je dovolj stabilna.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je dolžnost delodajalca, da delavca seznani s pravili varnega dela, ter da nadzoruje in preverja, na kakšen način delavci opravljajo delo oz. ali ga opravljajo po navodilih in ali imajo tudi zagotovljena ustrezna delovna sredstva za varno izvedbo odrejenega dela. V skladu s prej citiranim Pravilnikom mora delodajalec v primerih, kadar se ni mogoče izogniti ročnemu premeščanju bremen, sprejeti primerne organizacijske in tehnične ukrepe, uporabiti primerno opremo ter pravilen način dela, da bi zmanjšal nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen. Glede na navedeno je najmanj nenavadno, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je splošno znano, da se je pri plezanju potrebno oprijeti lestve, ter da po lestvi ne smeš plezati skupaj z blagom v roki (tožnica je ravno to počela sama in brez pomoči), da sodišče ne ugotovi, da tako delo tožnici ni bilo odrejeno oz. ne ugotovi, da je tožnica s takšnim načinom dela kršila navodila delodajalca, nato pa smiselno zaključi, da je delodajalec v konkretnem primeru poskrbel za varno izvajanje dela. S kakšnimi ukrepi je delodajalec v konkretnem primeru poskrbel za varno opravljanje dela iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, ali je tožnica delo opravljala na pravilen način (tožnica je trdila, da ga je opravljala tako, kot ga je videla opravljati pri drugih delavkah), ali je takšen način zlaganja blaga na police sprejemljiv in v skladu s pravili o varnosti in zdravju pri delu (Pravilnik), in ali so bila sredstva, ki jih je pri tem uporabila tožnica primerna (A-lestev).

Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niti ni pomembno, ali je tožnica padla, ko je škatlo testenin polagala na polico (ali podest – ta dva pojma se ne izključujta in bi njun pomen sodišče lahko razčistilo z zaslišanjem tožnice in z vpogledom v fotografije) ali je padla, ko je škatlo že položila na polico. Bistveno je, da je tožnica padla z lestve, medtem ko je opravljala delo za delodajalca, ter da je bila dolžnost tožene stranke, ob ustrezni trditveni podlagi tožnice, da dokaže, da je delo organizirala na način in s takšnimi sredstvi, ki bi tovrstne škodne dogodke lahko preprečil. Tudi ni bistveno, ali je tožnica škatlo s testeninami s pomočjo lestve polagala na prvo, drugo ali zadnjo polico (tudi to, kaj pomeni druga oz. zadnja polica bi sodišče lahko tako s tožnico kot s pričami razčistilo z vpogledom v fotografije, sploh glede na to, da je priča Z.M. pojasnila, da se na najvišje police blago zlaga z viličarji, na vse ostale police, do katerih je mogoče priti z lestvijo, pa se zlaga s pomočjo lestve in je tako očitno, da se ni zlagalo le na prvo polico). Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da tožnica navedenega dela ne bi smela opraviti s pomočjo lestve, res pa je, da bi bila tožena stranka še toliko bolj dolžna poskrbeti za varno opravljanje dela, če je tožnica škatlo morala zložiti na drugo polico, ki je na takšni višini, da je dejansko ni mogoče doseči s tal (priloga B14 - fotografija).

Glede na vse navedeno pritožba pravilno opozarja, da je dolžnost delodajalca, da delo organizira tako, da delavec s potrebno delovno skrbnostjo in ob normalni pazljivosti dela brez nevarnosti za svoje življenje. V konkretnem primeru pa ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevajoč pravilno materialnopravno podlago v zvezi z dokaznim bremenom, po oceni pritožbenega sodišča, izvedeni dokazni postopek še ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka delo organizirala na varen način.

Pritožba tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pretirano strogo vrednotilo izpovedbo tožnice v delu glede točnega trenutka padca z lestve, kot tudi glede nekonsistentnosti glede izrazov polica – podest, ter zadnja oz. druga polica. Vse navedeno bi kot že pojasnjeno, sodišče prve stopnje na obravnavi lahko razčistilo, pri tem pa bi moralo upoštevati, da tožničinega padca ni videl nihče in tožnica tega, iz katere stopničke na lestvi je padla ter na katero polico v skladišču je zlagala robo ni mogla dokazovati drugače kot s svojo izpovedbo. Ali je mogoče, da tožnica dejansko robe ni zlagala na prvo polico, temveč na kakšno polico višje, kot je to sama zatrjevala, pa bi sodišče lahko ugotovilo tudi s tem, da bi z vpogledom v fotografije s pričami razčistilo, na katere police se je še zlagala roba ročno in s pomočjo lestve.

Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz nepravilnega materialnopravnega izhodišča glede dokaznega bremena in so zgoraj navedena vprašanja, ki so bistvena za rešitev tega individualnega delovnega spora, ostala nerazčiščena, je sodišče druge stopnje ugodilo utemeljeni pritožbi ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti (355., 365. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je vtoževani zahtevek utemeljen.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe in sklepa je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).