Jedro

Vprašanje morebitnega tožničinega predhodnega motilnega dejanja bi bilo pomembno samo, če bi bilo ugotovljeno, da je toženec imel (so)posest na sporni garaži in bi ga tožnica motila v posesti garaže ter, da od tedaj še ni pretekel rok, ki mu kot upravičencu zagotavlja sodno varstvo pred motenjem (trideset dni). Toženčevo sklicevanje na motilna ravnanja tožnice, ker bi naj bila storjena več kakor trideset dni pred obravnavanim motenjem, toženec pa zanje ni zahteval sodnega varstva, na predmetni postopek ni imelo nikakršnega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je toženec tožnico motil v njeni posesti garaže v stanovanjski hiši na naslovu ..., s tem, da je dne 11.1.2008 odstranil vložek ključavnice na zunanjih vhodnih vratih navedene garaže in namestil novega, tožnici pa ni izročil novega ključa ter odločilo, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, kakor podrobno izhaja iz drugega odstavka prvostopenjskega sklepa. Tožencu je še naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.087,69 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude je dolžan od navedenega zneska plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Proti takemu sklepu se je toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s členom 424 ZPP. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da v kritičnem obdobju ni imel sporne nepremičnine v posesti. Če bi izvedlo dokaz z zaslišanjem prič, ki ga je predlagal že v odgovoru na tožbo, bi zanesljivo ugotovilo, drugačno dejansko stanje. Sicer pa z njegovim dejanjem tožnica ni bila motena v posesti garaže, saj je ima vanjo dostop iz stanovanjskega dela hiše, tako, da ima dostop do kurilnice, do katere vodijo sicer vrata iz garaže, pač skozi stanovanjski del hiše, za zalivanje vrta pa lahko uporablja vodovodni priključek, ki ga ima v kuhinji. Tako je napačen tudi prvostopenjski zaključek o izpolnjenem tožničinem ekonomskem interesu za sodno varstvo pred motenjem posesti. Predlaga spremembo prvostopenjskega sklepa tako, da naj drugostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, le podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbenem odgovoru se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in za potrditev prvostopenjskega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08) se pritožbeni postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih.

Drugostopenjsko sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo po določbah prvega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 424 ZPP in zaključilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je prav tako neutemeljen.

Pri presoji utemeljenosti tožbenih navedb in zanje predlaganih dokazov ter po drugi strani navedb odgovora na tožbo in v njem predlaganih dokazov, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki ureja sodno varstvo posesti. Tako se je sklicevalo na določbe 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ in 426. člena ZPP. Te namreč določajo, da se v okviru posestnega varstva varuje že gola dejanska oblast na stvari. Sodišče je dolžno ugotoviti le, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest motena oziroma odvzeta. Ali je bila posest zakonita, dobroverna ali celo pridobljena s silo ali z zlorabo zaupanja, ni pomembno (drugi odstavek člena 33 SPZ). Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti (člen 426 ZPP).

V predmetni motenjski pravdi ni bilo spora o tem, da je toženec dne 11.1.2008 zamenjal ključavnico na garažnih vratih in, da tožnici ni izročil novega ključa. Sporno je bilo le vprašanje zadnjega posestnega stanja oziroma, kdo je bil v času obravnavanega dogodka posestnik sporne garaže, kajti predmet te tožbe je motenje posesti le- te. Zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokaza po zaslišanju prič, navedenih v odgovoru na tožbo, ni utemeljen. Navedeni dokaz je bil namreč predlagan kot dokaz v zvezi z odgovornimi navedbami v okviru katerih je toženec trdil, da je tožnica njega motila v posesti stanovanjske hiše na naslovu, ko bi naj dne samovoljno zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, v vratih garaže pa z notranje strani puščala ključ in mu tako onemogočila vstop ter s tem odvzela (so)posest stanovanjske hiše in garaže. Toda, vprašanje morebitnega tožničinega predhodnega motilnega dejanja bi bilo pomembno samo, če bi bilo ugotovljeno, da je toženec imel (so)posest na sporni garaži in bi ga tožnica motila v posesti garaže ter, da od tedaj še ni pretekel rok, ki mu kot upravičencu zagotavlja sodno varstvo pred motenjem (trideset dni). Že na podlagi spredaj izpostavljenih navedb odgovora na tožbo, ki jih toženec med postopkom na prvi stopnji ni spremenil, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženčevo sklicevanje na motilna ravnanja tožnice, ker bi naj bila storjena več kakor trideset dni pred obravnavanim motenjem, toženec pa zanje ni zahteval sodnega varstva, na predmetni postopek ni imelo nikakršnega vpliva. Zato tudi izvedba dokaza po zaslišanju prič, ki bi naj izpovedovale o tožničinem motenju, ni bila potrebna. Posplošene pritožbene navedbe, da bi z izvedbo teh dokazov, sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo toženčevo posest nad garažo tudi v zadnjem obdobju pred v tej pravdi obravnavanim motilnim dejanjem, predstavljajo tudi pritožbeno novoto, saj pritožba ne pojasni, zakaj jih toženec ni mogel navesti že med postopkom na prvi stopnji (prvi odstavek člena 337 ZPP v zvezi s členom 424 ZPP).

Z razlogi izpodbijanega sklepa, da je bila tožnica motena v posesti garaže, ker ji je bil onemogočen vhod vanjo skozi glavna vrata, kljub temu, da je imela dostop vanjo iz stanovanjskega dela stavbe, je soglašati. Namreč, tožnica je garažo uporabljala za spravljanje drv v kurilnico s samokolnico, za spravljanje vrtnega orodja (kosilnice), v njej je imela dostop do vode za zalivanje vrta in za pranje avtomobila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se prav v tem kaže ekonomski interes tožnice za uveljavitev njenega zahtevka, saj skozi stanovanjski del hiše ne more s samokolnico voziti drv v kurilnico. Posestnik je namreč predvsem iz ekonomskih razlogov, in ne le iz pravnih, zainteresiran, za zaščito posestnega stanja in da ta tudi traja čim dlje, saj mu trajanje posestnega stanja omogoča pridobitev ekonomske koristi od stvari, ki jo ima v posesti. Prav zato se smisel sodnega varstva posesti nanaša tudi na preprečitev nadaljnjih oziroma bodočih motenj.

Po obrazloženem je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 424 ZPP).

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov ima, ob povsem neuspešni pritožbi in odgovoru na pritožbo, ki na sprejeto odločitev ni imel vpliva, podlago v določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka člena 155 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 165. ZPP ter členom 424 ZPP.