Jedro

V način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik).

Solastniki oziroma odjemalci morajo dobavitelju dostaviti delilnik stroškov med posameznimi lastniki stanovanj (s katerim so ti soglašali), enako velja za vsako spremembo načina delitve stroškov. Zgolj sprememba posesti posameznih delov nepremičnine (in v zvezi s tem posredovani zapisnik o primopredaji stanovanja), nima avtomatičnega vpliva na delitev stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 24175/2017, z dne 23.3.2017, v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek v višini 116,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila in v 3. odstavku izreka za stroške izvršbe v višini 44,00 EUR, kar vse je dolžna plačati tožena stranka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev, dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni pojasnilo, na kakšen način se stroški za dobavo toplote stanovanjski stavbi na naslovu ... sploh delijo, oziroma za kakšen delež plačila le teh bi morala biti odgovorna tožena stranka. Ni tudi navedlo, katere prostore naj bi imela v posesti tožena stranka, čeprav bi glede na neprerekane navedbe moralo ugotoviti, da tožena stranka v bistvu nima v posesti nobenega prostora v omenjeni stanovanjski stavbi. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj bi tožena stranka morala na kakršenkoli način odgovarjati za obveznosti iz naslova toplotne energije. V ničemer se tudi ni opredelilo do zapisnika o primopredaji stanovanja, ki ga je kot dokaz v spis vložila tožena stranka, s katerim je večinska lastnica nepremičnine A. A. prevzela v posest edini del stanovanjske stavbe, ki ga je imela prej v posesti tožena stranka. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, v katerem je sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP).

6. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka prvič šele v pritožbi navaja, da se ne strinja z deležem, v skladu s katerim naj bi plačala strošek dobave toplotne energije, kar je prepozno, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne more upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je zaradi neprerekanosti sledilo navedbi tožeče stranke, ki je navedla, da je stroške toplotne energije toženi stranki zaračunala v skladu z zadnjim obvestilom upravnika B. d.o.o. z dne 19.3.2014 o tem, kako se delijo stroški med posamezne lastnike. V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko tožeča stranka dobavlja toploto na odjemno mesto, ki je skupno za vse odjemalce. Vrhovno sodišče RS je že v odločbi II Ips 77/2011 pojasnilo, da se med odjemalce skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena Obligacijskega zakonika (OZ2). V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik). Na podlagi določbe 20. člena Pogojev za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja javnega podjetja C., d.o.o.3 (v nadaljevanju: Pogoji), je dolžnost odjemalcev skupnega odjemnega mesta, da morajo pred sklenitvijo pogodbe o dobavi toplote predložiti dobavitelju sporazumno izdelan delilnik stroškov, ki je sestavni del pogodbe o dobavi toplote. V delilniku stroškov se določi delež stroškov dobave toplote posameznega odjemalca, vsota deležev pa mora znašati 100 odstotkov. Delilnik stroškov se lahko spremeni le s pisnim soglasjem vseh odjemalcev in se upošteva s prvim naslednjim obračunskim obdobjem. Izdelan in posredovan mora biti v skladu z navodili dobavitelja. Če odjemalci dobavitelju ne predložijo delilnika stroškov, obračunava dobavitelj posameznim odjemalcem stroške dobave toplote po podatkih delilnika, ki ga ima na voljo, če teh podatkov nima, pa po enakih deležih. Tožena stranka (oziroma katerikoli drug od solastnikov oziroma odjemalcev) je torej tista, ki mora tožeči stranki dostaviti delilnik stroškov med posameznimi lastniki stanovanj (s katerim so ti soglašali), enako velja za vsako spremembo načina delitve stroškov. Zgolj sprememba posesti posameznih delov nepremičnine (in v zvezi s tem posredovani zapisnik o primopredaji stanovanja), na kar se sklicuje pritožba, nima avtomatičnega vpliva na delitev stroškov. Na lastnikih posamezne nepremičnine oziroma odjemalcih dobave toplotne energije je breme, da poskrbijo za dogovor o načinu delitve stroškov dobave toplotne energije na skupnem odjemnem mestu, ki ga je nato tožeča stranka kot dobavitelj dolžna upoštevati. Po določbi 21. člena Pogojev mora odjemalec skrbeti, da tudi njegov pravni naslednik vstopi v obstoječo pogodbo o dobavi toplote. Do prejema obvestila (ki mora vsebovati tudi podpisano izjavo novega odjemalca, da vstopa v že sklenjeno pogodbeno razmerje) je za vse obveznosti iz pogodbe o dobavi toplote zavezan dotedanji odjemalec.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 3 Ur. l. RS št. 76/1997