Jedro

Ker sta odškodninska zahtevka vsake od tožnic samostojna in medsebojno nezdružna, je treba pravico do revizije presojati za vsako tožnico posebej.

Glede na konkretne okoliščine odvetničin izostanek z zadnjega naroka in opustitev pritožbe v prejšnji pravdni zadevi ne pomenita ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Izrek

Revizija prve tožnice se zavrže, revizija druge tožnice pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninska zahtevka prve tožnice za plačilo 1.045,22 EUR (prej 250.477,43 SIT) in druge tožnice za plačilo 8.657,68 EUR (prej 2.074.727,28 SIT), ker je presodilo, da druga toženka, katere odškodninska odgovornost odvetnice je bila zavarovana pri prvi toženki, z opustitvijo udeležbe na zadnjem naroku in z opustitvijo vložitve pritožbe v pravdni zadevi pri Okrožnem sodišču v Mariboru II P 564/99 ni ravnala nedopustno in tudi ni povzročila zatrjevane škode.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožnic in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z njenimi razlogi in posebej poudarilo, da tožnici nista dokazali vzročne zveze med neudeležbo odvetnice na zadnjem naroku v prejšnji pravdi in zatrjevano škodo, enako pa velja tudi za opustitev pritožbe, saj je bila trditvena podlaga tako pomanjkljiva, da prvostopenjsko sodišče o tem ni moglo navesti obširnejših razlogov. Kljub temu je pritožbeno sodišče v zvezi s sodbo v prejšnji pravdi v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ter uradno upoštevanih procesnih kršitev in trditev v laični prepozni pritožbi ocenilo, da tožnici kot toženki v prejšnji pravdi s pritožbo ne bi uspeli.

3. Tožnici v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzetku vsebine sodbe v zadevi II P 564/99 in razlogov prvostopenjske sodbe v sedanji zadevi pogojno pristajata na razloge pritožbenega sodišča, da ni vzročne zveze med odsotnostjo druge toženke z zadnjega naroka, grajata pa njegove razloge, da "tudi ni vzročne zveze med vsebino I. stopne sodbe in opustitvijo vložitve pritožbe zoper to sodbo" (pravilno: med nevložitvijo pritožbe in škodo). Zatrjujeta, da sta v predhodnem postopku uveljavljali številne razloge, s katerimi sta izpodbijali temelj in višino tožbenega zahtevka tamkajšnje tožnice, kar bi morala druga toženka uveljavljati v pritožbi, ki jo je opustila vložiti.

4. Sodišče je revizijo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročilo toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija prve tožnice ni dovoljena, revizija druge tožnice pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije prve tožnice 6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Med drugim za premoženjske spore velja tudi omejitev iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da mora vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Vsaka od tožnic terja od obeh toženk nerazdelno plačilo svoje premoženjske škode, njuna tožbena zahtevka sta samostojna in neodvisna drug od drugega. Zato je treba pravico do revizije presojati ločeno po vrednosti odškodninskega zahtevka vsake tožnice posebej (primerjaj 41. in 39. člen ZPP). Ker vrednost tožbenega zahtevka prve tožnice ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče njeno revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije druge tožnice 7. Dejanska podlaga za odločanje o tej odškodninski zadevi so naslednje ugotovitve obeh sodišč: - v pravdi II P 564/99 pri Okrožnem sodišču v Mariboru je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ugotovilo pravno neučinkovitost darilne pogodbe, ki sta jo sklenili takratni toženki, v razmerju proti takratni tožnici in v določenem obsegu, zato je drugi toženki naložilo, da mora dopustiti, da se v izreku sodbe opredeljena terjatev poplača s prodajo drugi toženki podarjene polovice nepremičnine; - zadnji narok v navedeni zadevi je bil določen le zaradi možne sklenitve poravnave, če bi toženki predložili listine o najetju kredita za plačilo terjatve; - odvetnica je toženkama predočila, da se tega naroka ne bo udeležila, če ne bosta predhodno predložili listin, česar nista storili; - sodbo jima je poslala po pošti, vendar se ni nobena od njiju odzvala; - odvetnica pritožbe ni vložila, ker je ocenila, da pritožba ne bi bila uspešna in bi strankama le povečala stroške; - proti navedeni sodbi je bila vložena laična pritožba, ki je bila zaradi izteka pritožbenega roka zavržena.

8. Pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika zaradi nepravilne izpolnitve naročila je v splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (prvi odstavek 751. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in v specialnih pravilih, ki urejajo razmerje med odvetnikom in njegovo stranko. Po 11. členu Zakona o odvetništvu (ZO) ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa, pri čemer je dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih poklicne etike. Odvetnikova odškodninska odgovornost je torej odgovornost po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka.

9. Revizijska opredelitev, da ima "morebiti" pritožbeno sodišče prav, da med izostankom druge toženke iz te zadeve kot odvetnice tožnic z zadnjega naroka v prejšnji zadevi ter zatrjevano škodo ni vzročne zveze, nakazuje na možnost drugačnega stališča. Zato revizijsko sodišče odgovarja, da tudi po njegovi presoji odvetničin izostanek z zadnjega naroka, na katerem bi bilo mogoče skleniti sodno poravnavo, če bi sedanja druga tožnica predhodno predložila listine o najemanju kredita, ni vplival na obsodilno sodbo, saj bi bila tudi v primeru njene prisotnosti zaradi neaktivnosti same stranke pri pridobivanju kredita izdana enaka sodba. Materialnopravno pravilni so nadaljnji razlogi pritožbenega sodišča, da tožeča stranka v tej pravdni zadevi ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da bi in zakaj bi s pritožbo uspela. Na te razloge druga tožnica v reviziji odgovarja, da je v prejšnjem postopku uveljavljala številne razloge, s katerimi je izpodbijala temelj in višino tožbenega zahtevka. Ta trditev je premalo konkretizirana, zato revizijsko sodišče le napotuje na pravilne razloge pritožbenega sodišča, da je bila denarna terjatev tožnice iz prejšnje pravdne zadeve ugotovljena v pravnomočnem nalogu za plačilo v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ocena odvetnice o možnosti uspeha morebitne pritožbe je bila zato v skladu s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka in merili iz navedenega specialnega predpisa. Njena opustitev pritožbe ni bila nedopustna, kar pomeni, da tudi ni odškodninsko odgovorna za zatrjevano škodo.

10. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo druge tožnice zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).