Jedro

Niti ZVet niti ZVet-1 nista v prehodnih in končnih določbah opredelila spregleda strokovnega izpita za inšpektorja (zahtevanega z ZVet oziroma ZVet-1), če je oseba opravila izpite, ki so bili v predhodno veljavni zakonodaji (sem se uvršča tudi Zakon o zdravstvenem varstvu živali) določeni za inšpektorje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Veterinarske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: VURS) št. 123-66/95 z dne 5.12.2005 ter sklep Vlade RS št. 10051-48/2006 z dne 22.2.2006. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna priznati tožeči stranki vse pogoje za inšpektorja na delovnem mestu vodje oddelka Območnega urada VURS v M. ter ji plačati stroške postopka v znesku 177,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2007 dalje do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ob upoštevanju določila prvega odstavka 41. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) je sodišče zaključilo, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za inšpektorja iz 12. člena ZIN, vključno s strokovnim izpitom za inšpektorja, saj je opravila vse izpite, ki so bili pred uveljavitvijo ZIN predpisani za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora: dne 15.3.1988 strokovni izpit s področja veterinarstva na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu živali (ZZVŽ – Ur. l. SRS, št. 37/1985) oziroma Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v veterinarskih organizacijah združenega dela (Ur. l. SRS, št. 7/1983 in nadaljnji), dne 23.4.1992 preizkus strokovne usposobljenosti za dejanja v upravnem postopku in dne 26.1.2005 preizkus znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke. Obrazložilo je, da je bila tožeča stranka imenovana za občinsko veterinarsko inšpektorico v letu 1992, zato bi bila lahko na podlagi 41. člena ZIN oproščena opravljanja strokovnega izpita za inšpektorja le, če bi izpolnjevala vse pogoje za imenovanje iz prvega odstavka 115. člena ZZVŽ. Teh ni izpolnjevala, saj ni opravila strokovnega izpita na podlagi Zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Ur. l. SRS, št. 8/1980 in nadaljnji). Ker je sodišče ocenilo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča RS pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se nanaša na večje število javnih uslužbencev - inšpektorjev, je s posebnim sklepom dopustilo revizijo (prvi odstavek 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), katera na podlagi 1. do 4. točke 31. člena ZDSS-1 sicer ne bi bila dovoljena.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpolnjene vse pogoje za inšpektorja, ki so bili zahtevani v času do izdaje izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 5.12.2005, to delo pa je tudi opravljala z vsemi pooblastili ministra. Sodišče druge stopnje je napačno štelo, da tožeče stranke ni mogoče obravnavati po tretjem odstavku 115. člena ZZVŽ zato, ker je bila imenovana za inšpektorja. Veterinarski inšpektor je bil enoten naziv za vsa dela, ki so jih opravljali inšpektorji, in se ni delil na tiste, ki so bili v skladu s prvim odstavkom 115. člena ZZVŽ imenovani za občinskega veterinarskega inšpektorja in tiste, ki so v skladu s tretjim odstavkom tega člena opravljali dela in naloge občinskega veterinarskega inšpektorja. Z izpodbijano sodbo so tožeči stranki odvzete že pridobljene pravice, kar je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu ni preizkusilo (371. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožeča stranka imenovana za medobčinsko veterinarsko inšpektorico v letu 1992. Jedro spora je vprašanje, ali je dolžna opraviti strokovni izpit za inšpektorja, kar ji je tožena stranka naložila s sklepom z dne 5.12.2005. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom drugostopenjske sodbe, da je izpodbijani sklep tožene stranke zakonit. Čeprav je sodišče druge stopnje izhajalo iz zmotnega stališča, da je za odločitev ključnega pomena vprašanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala vse pogoje za imenovanje (prvi odstavek 115. člena ZZVŽ) in ne pogojev za opravljanje del in nalog medobčinskega veterinarskega inšpektorja, pa to, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne vpliva na sprejem drugačne odločitve. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZIN, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, je lahko za inšpektorja imenovana oseba, ki ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo, najmanj pet let delovnih izkušenj in strokovni izpit za inšpektorja, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji določeno drugače. Odločitev v obravnavni zadevi je tako odvisna izključno od presoje, ali je tožeča stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa izpolnjevala pogoje iz citiranega člena ZIN, pri čemer je med strankama sporno le, ali je potrebno strokovni izpit za inšpektorja tožeči stranki priznati za že opravljenega (spregled izpita).

Na podlagi prehodne in končne določbe ZIN (prvi stavek 41. člena) se osebam, ki so opravile izpite, predpisane za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora pred uveljavitvijo tega zakona (t. j. pred 13.7.2002), prizna izpolnjevanje tega pogoja tudi po določilih tega zakona. Pred 13.7.2002 je bil strokovni izpit za inšpektorja urejen v naslednjih predpisih: Prvi odstavek 84. člena Zakona o upravi (Ur. l. RS, št. 67/1994 in nadaljnji) je poleg ostalih pogojev, ki jih mora izpolnjevati inšpektor, predpisal tudi strokovni izpit za inšpektorja, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno. Navedeni izpit je v okviru strokovnih pogojev za inšpektorja zahteval tudi Zakon o veterinarstvu (prvi odstavek 82. člena in drugi odstavek 84. člena ZVet-1, Ur. l. RS, št. 33/2001 in nadaljnji), ki je pričel veljati 20.5.2001, vendar na njegovi podlagi izdani podzakonski akti opravljanja tega izpita niso uredili (na področju veterine je bil strokovni izpit za inšpektorja sicer prvič izrecno predpisan že v prvem odstavku 132. člena ZVet - Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji, a tudi tokrat s podzakonskim aktom ni bil urejen). Niti ZVet niti ZVet-1 pa nista v prehodnih in končnih določbah opredelila spregleda strokovnega izpita za inšpektorja (zahtevanega z ZVet oziroma ZVet-1), če je oseba opravila izpite, ki so bili v predhodno veljavni zakonodaji (sem se uvršča tudi ZZVŽ) določeni za inšpektorje.

Iz navedenega tako izhaja, da je bil pred uveljavitvijo ZIN strokovni izpit za opravljanje nalog veterinarskega inšpektorja sicer zahtevan, vendar ga zaradi pomanjkanja ureditve v podzakonskih aktih ni bilo mogoče opravljati (torej ga ni mogla opraviti niti tožeča stranka). Za primer takšne situacije velja določilo drugega stavka 41. člena ZIN, v skladu s katerim morajo predstojniki na področjih, kjer doslej še ni bilo mogoče opravljanje strokovnega izpita, to omogočiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona.

Upoštevaje tretji stavek 41. člena ZIN mora inšpektor, ki strokovnega izpita še ni opravil, opraviti strokovni izpit za inšpektorja v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona oziroma po tem, ko mu je zagotovljena ta možnost, drugače se ga razreši v skladu s 13. členom tega zakona. Na podlagi 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja (Ur. l. RS, št. 75/2004 in nadaljnji) obsega program izpita splošni in posebni del, pri čemer program in obseg posebnega dela izpita določi minister, pristojen za posamezno inšpekcijo. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom iz drugostopenjske sodbe, da je z izpodbijanim sklepom z dne 5.12.2005 tožeči stranki, ki strokovnega izpita za inšpektorja še ni opravila, utemeljeno naložena izvršitev te dolžnosti v roku enega leta po tem, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. V trenutku izdaje tega sklepa namreč o opravljanju posebnega dela izpita na področju veterine ministrstvo še ni izdalo akta iz 3. člena citiranega pravilnika, saj je Pravilnik o posebnem delu strokovnega izpita za uradnega veterinarja (Ur. l. RS, št. 92/2006) pričel veljati šele 2.9.2006. Kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč ima tožeča stranka poleg strokovnega izpita s področja veterinarstva, ki ga je opravila dne 15.3.1988 na podlagi ZZVŽ (oziroma Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v veterinarskih organizacijah združenega dela) in ki ji je omogočal zgolj samostojno opravljanje del veterinarja, opravljen tudi izpit iz splošnega upravnega postopka ter preizkus znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku, našteto pa ji je potrebno upoštevati v okviru priznavanja dela izpita v skladu z določilom 29. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja.

Neuspešen je tudi revizijski očitek kršitve URS zaradi posega v pridobljene pravice. Z izpodbijanim sklepom je tožeči stranki z namenom zagotovitve nadaljnjega opravljanja dela inšpektorja zgolj naložena obveznost opraviti strokovni izpit za inšpektorja, katerega tožeča stranka še nima, in sicer v roku ter pod pretnjo siceršnje razrešitve, kakor je to predpisano z ZIN.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.