Jedro

Za utemeljenost zahtevka za ukinitev služnosti zaradi spremenjenih okoliščin bi morala tožena stranka izkazati tudi, da je poseg v njeno lastninsko pravico večji, kot je korist gospodujoče nepremičnine. Tožena stranka tega s pavšalnimi navedbami o nameravani gradnji, ki jim sodba ni sledila, ni izkazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in toženi stranki naložilo, da je dolžna s služnostne poti, ki poteka po že obstoječi makadamski poti, dolgi 168m in široki 2,5m (njen potek je razviden iz I. točke izreka sodbe), odstraniti vse ovire in objekte, kar v naravi med drugim predstavlja več srednje malih lesenih hlodov naslonjenih drug na drugega (v obliki kresa), kup drv, lesen okvir z napeto mrežo, kmetijsko brano ter navoženo krmo ter tožniku omogočiti prost prehod po služnostni poti, vknjiženi v zemljiško knjigo pod ID znakom pravice xy v roku 15 dni (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (odstranitev dveh večjih hlodov) je zavrnilo (II. točka izreka) ter tožencu v bodoče prepovedalo s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v služnostno pravico (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ukinitev stvarne služnosti je zavrnilo (IV. točka izreka). Hkrati je tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 392,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), tožnikoma po nasprotni tožbi pa, da tožencu po nasprotni tožbi povrneta pravdne stroške v znesku 219,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe ter zoper odločitev o zavrnitvi nasprotne tožbe se pritožuje tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno zaključilo, da stanje poti v naravi, ali je makadamska ali travnata, ni relevantno. Ker je bila tožniku priznana služnostna pravica vožnje po makadamski poti, zatrjevana trasa poti pa je travnata, tožnik ni izkazal kršitve služnostne pravice vožnje po makadamski poti, ki v naravi ne obstaja. Stanje, ko vprašanje kvalitete poti ni relevantno, je podano le, ko kvaliteta poti ni vnesena v izrek sodbe. Bistvo ustanovljene služnostne pravice ni v tem, da mora biti služnostna pot vseskozi prazna, temveč da jo je mogoče izvrševati. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da že zgolj postavitev predmetov na pot pomeni oviranje izvrševanja služnostne pravice, saj bi moralo preveriti, če je izvrševanje služnostne pravice kljub postavljenim oviram mogoče. Postavljene ovire ne preprečujejo izvrševanja služnosti, kar izhaja tudi iz tožnikove izpovedi. Ob 80 cm široki brani je vsaj še 1,8 metra prostora na poti in bi se dalo peljati, kar potrjujeta tudi izpovedba priče A.A. in vpogledane fotografije. Neverodostojna je izpoved priče B.B., ki je izpovedal tudi o neki prikolici, ki naj bi bila postavljena, kar ne drži, s postavitvijo hlodov pa ni bil seznanjen. Tudi priča C.C. ni znal opisati položaja hlodov, čeprav je šel večkrat tam mimo. Priči sta zanikali obstoj občinske ceste, čeprav jo je tožnik priznal. Vprašanje, ali ovire stojijo na poti, ali ne, bi bilo treba razčistiti z izvedencem ustrezne stroke. Zaradi opustitve postavitve izvedenca je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zmotno kot neprerekano zaključilo, da je pot po občinski cesti tri krat daljša, slabša in manj utrjena, čeprav je tožena stranka navedla, da je slednja za tožnika ugodnejša in enostavnejša. Če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo zaključiti, da je občinska pot enostavnejša in uporabnejša, ker jo je tožnik uporabljal, zaradi česar je služnostna pot nekoristna. Ugotoviti bi moralo tudi obstoj spremenjenih okoliščin, zaradi katerih je pot postala v celoti nekoristna za tožnika. Vprašanje spremenjenih okoliščin je zmotno presojalo od dneva zadnje glavne obravnave v postopku zaradi ugotovitve stvarne služnosti P 11/2013, v letu 2013. Presojati bi jih moralo glede na leto 1975, ko so se stekli pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti. Občinska cesta, ki je bila vzpostavljena po letu 1975, zato predstavlja (upoštevno) spremenjeno okoliščino. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo ugovora glede širine poti, in tudi ne skice izvedenca D. D, ki je sestavni del izreka sodbe v zadevi P 11/2013. Zagrešilo je tudi procesno kršitev, ker se je glede širine poti sklicevalo na izpovedbi prič E. E. in F. F., ki v predmetnem postopku nista bila zaslišana. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, izvedlo ogleda ter dokaza z izvedencem. Ker je tožnik izgubil ekonomski interes za uporabo služnostne poti za dostop do svoje nepremičnine, so podani pogoji za ukinitev služnosti. Zaradi nepravilne odločitve je posledično napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je Višje sodišče v Ljubljani odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1991/2015 z dne 10.9.2015 o prenosu pristojnosti za odločanje.

6. Niso podane niti (smiselno) uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve. Sodba ima zadostne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Zaradi neizvedbe s strani toženca predlaganih dokazov (postavitev izvedenca „ustrezne“ stroke, ogled, zaslišanje prič), ki kot pravilno obrazloži sodba, niso bili potrebni, sodišče prve stopnje ni zagrešilo (smiselno očitane) bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodba sicer res nepravilno, v potrditev tožnikovih navedb, da je po služnostni poti vozil (tudi) s traktorjem širine 2,40 m, upošteva izpovedbi prič G.G. in F. F., ki ju v predmetnem postopku ni neposredno zaslišalo (zaslišana sta bila v zadevi P 11/2013 Okrajnega sodišča v Celju), kar pa ne predstavlja (smiselno) očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje namreč ni odločilno, glede na to, da tožena stranka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni uspela izpodbiti pravilnega izhodišča sodbe, da je služnostna pot široka 2,50 m. Glede konfesorne tožbe:

7. V predmetni zadevi je tožnik s konfesorno tožbo (212. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ) zahteval varstvo stvarne služnosti poti.

8. V skladu z 99. členom SPZ, ki se smiselno uporablja pri varstvu služnosti, lahko služnostni upravičenec zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnja vznemirjanja. Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice.

9. Sodba zavzame stališče, da na služnostno pot postavljene ovire tožnika ovirajo pri izvrševanju služnosti. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvi, da je toženec tožniku preprečeval vožnje s postavitvijo različnih predmetov na služnostno traso (srednje veliki hlodi naslonjeni drug na drugega v obliki kresa, kup drv, lesen okvir z napeto mrežo, kmetijska brana, …).

10. Obstoj stvarne služnosti poti opredeljene v izreku izpodbijane sodbe v korist gospodujočega zemljišča, ki je v lasti tožnika, je bil ugotovljen s (pravnomočno) sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 11/2013 z dne 17.4.2013. Na njeni podlagi je bila stvarna služnost tudi vpisana v zemljiško knjigo z natančno določenimi prostorskimi mejami označenimi na skici izmere služnostne poti izvedenca D.D. z dne 23.5.2012, ki je tudi bila sestavni del prej navedene pravnomočne sodbe.

11. Ob dejstvu, da je potek služnostne poti natančno opisan in strankam (nedvomno) znan, ni odločilnega pomena, ali gre v naravi za makadamsko pot (kot ugotavlja navedena pravnomočna sodba in je vknjiženo v zemljiški knjigi), ali travnato pot (kot ponavlja pritožba). Odločilno je, kot pravilno navaja že sodba (12. točka obrazložitve), da pot v naravi obstaja (temu pritožba ne nasprotuje). Tudi če bi bila pot travnata, to ne bi pomenilo, kot trdi pritožba, „da tožnik kršitve služnostne pravice ni izkazal, ker (makadamska) pot v naravi ne obstaja“. S pravnomočno sodbo ugotovljena širina služnostne poti (2,50 m) ne more biti več predmet pritožbenega preizkusa v predmetnem postopku. Pravnomočna ugotovitev sodbe veže tako sodišče kot stranki (319. člen ZPP). Neupoštevno je zato pritožbeno prikazovanje, da sodba nepravilno upošteva skico izvedenca D.D. (na določenih delih je služnostna pot široka le 1,90 m(1)). Sicer pa se sodba na skico sklicuje le zaradi prostorske opredelitve trase (izvrševanje stvarne služnosti je omejeno na določene dele nepremičnin tožene stranke) in za drugačno prikazovanje pritožbe ni podlage.

12. Sodba dovolj popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje. V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za zaključek, da je toženec postavljal ovire na traso služnostne poti, ki tožniku onemogoča njeno uporabo. Dokazna cena je skrbna, natančna, življenjsko logična, skladna z metodološkim napotkom 8. člena ZPP in pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene trditve v njeno pravilnost ne vzbujajo pomislekov. Za ugotovitev, da je toženec (že pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bil ugotovljen obstoj služnostne pravice poti) na traso postavljal različne ovire, ima sodba zadostno podlago že v izpovedbi toženca (14., 17. točka obrazložitve(2)). Ob jasno izpovedanem namenu postavljanja ovir (da toženec tožniku prepreči vožnje) sodba upravičeno ne dvomi, da so ovire postavljene na služnostni trasi in drugačnim (sicer pavšalnim trditvam toženca) ne sledi. Sicer pa je tudi v vpogledanih fotografijah in izpovedbah prič imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za ugotovitev o postavljenih ovirah na služnostni trasi. Po navedenem ni potrebno, da bi bil, kot trdi pritožba „angažiran izvedenec ustrezne stroke, ki bi na terenu samem ugotovil ali predmeti stojijo točno na mestu, kjer skica izvedenca D.D. prikazuje pot“. Opustitev postavitve izvedenca zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka.

13. Ob zmotnem izhodišču pritožbe, da pot ni široka 2,50 m, temveč 1,90 m, je neutemeljeno prikazovanje pritožbe, da postavitev ovir na služnostno pot ne vpliva bistveno na izvrševanje služnosti oziroma izvrševanja ne ovira(3). V izpovedbi tožnika ni podlage za pritožbeno trditev, da bi tožnik lahko vozil mimo vseh ovir (tudi mimo brane, ki je zložena in široka 80 cm). Iz celote iztrgani del izpovedbe tožnika, tega ne potrjuje. Tožnik je namreč jasno povedal „da se po trasi ni možno peljati zaradi ovir, ki se jim je težko izogniti zaradi dejstva, da je na eni strani hrib, na drugi strani pa hlev tožencev“. Razlogom sodbe, zakaj priči A.A. (toženčev sin), na katero se pritožba sklicuje, ne sledi, pritožba (obrazloženo) ne nasprotuje. Po navedenem je pravilno stališče sodbe, da mora toženec ovire (opredeljene v izreku), za katere toženec ni uspel dokazati, da niso na služnostni poti, z nje odstraniti in tožniku omogočiti vožnjo po služnostni poti.

Glede nasprotne tožbe za ukinitev stvarne služnosti

14. Tožena stranka je ukinitev služnosti (222. člen SPZ) utemeljevala s trditvijo, da je obstoječa služnostna pot za gospodujoče zemljišče postala popolnoma nekoristna zaradi nove občinske poti. Toženec je tožnikovim trditvam, da je občinska pot trikrat daljša, nevzdrževana, v naravi travnik in težje prevozna, (nesubstancirano) ugovarjal z navedbo, da je občinska pot enostavnejša in udobnejša. Sodišče prve stopnje je zato pravilno, ob upoštevanju drugega odstavka 214. člena ZPP, tožnikove navedbe štelo za neprerekane, in ni podana očitana procesna kršitev. Toženec, kot pravilno ugotovi že sodba (24. točka obrazložitve), ni podal konkretnih navedb niti o dolžini niti o kvaliteti poti (7. in 212. člen ZPP). Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zaradi ugotovitve, da je občinska pot enostavnejša, zaslišati priče, opraviti ogled ter postaviti izvedenca. Ob ugotovitvi sodbe, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, da tožnik služnostne poti ne more uporabljati zaradi nastavljenih ovir, ni izkazana nekoristnost služnostne poti zaradi občinske poti.

15. Lastnik služeče stvari lahko zahteva prenehanje stvarne služnosti tudi, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena (222. člen SPZ). Gre za primere, ko je služnost sicer še v korist gospodujoče nepremičnine, vendar je ne kaže obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče stvari, kot je korist gospodujoče nepremičnine(4). Pritrditi je pritožbi, da bi sodišče moralo pri presoji obstoja spremenjenih okoliščin upoštevati leto 1975, ko je stvarna služnost v korist gospodujočega zemljišča nastala s priposestvovanjem (originarni pridobitni način na podlagi zakona), ne pa leto 2013, ko je bil z ugotovitveno sodbo ugotovljen obstoj stvarne služnosti. Obstoj občinske ceste, ki je nastala po letu 1975, kot je trdila tožena stranka, zato predstavlja spremenjeno okoliščino nastalo po ustanovitvi stvarne služnosti. Za uspešno uveljavljanje zahtevka za ukinitev služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, bi morala tožena stranka izkazati tudi, da je poseg v njeno lastninsko pravico večji, kot je korist gospodujoče nepremičnine. Tožena stranka tega s pavšalnimi navedbami o nameravani gradnji, ki jim sodba ne sledi, ni izkazala. Ugotovitve sodbe, da nepremičnina parc. št. 1 k. o. X, ki je v celoti stavbno zemljišče, niti ne leži na trasi služnostne poti, pritožba ne izpodbija. Pritožba pa tudi ne izpostavlja drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost zaključka sodbe, da tožena stranka ni dokazala, da na služečih nepremičninah ne more graditi zaradi obstoja služnostne pravice.

16. Po navedenem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o njihovi zavrnitvi je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Po ugotovitvi sodbe (14. točka obrazložitve) je na skici izvedenca označena širina 1,90 m na podlagi toženčevih navedb, ki je v postopku za ugotovitev služnosti trdil, da je trasa široka le 1,90 m. Op. št. (2): Toženec je jasno povedal, da so od prenehanja potrebe za protiusluge s strani tožnika oziroma njegovih prednikov, na traso vseskozi postavljali ovire ter da bi, če bi tožnik peljal, ga kljub temu ustavil in napotil nazaj.

Op. št. (3): Pritožbene trditve, da je traktor širok 2,40 m, preširok glede na dimenzije poti.

Op. št. (4): M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 917.