18. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 10. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 48/99 z dne 18. 5. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju. Navaja, da je v denacionalizacijskem postopku dobil delnice družbe V. d.d.. Zoper družbo je bil najprej začet stečajni postopek, za kar po mnenju pritožnika ni bilo razlogov. Začetek stečaja je imel namreč za posledico nastanek velike terjatve zaposlenih (iz naslova odpravnin), ki jim je prenehalo delovno razmerje. Zaradi tako nastale nezakonite terjatve delavcev, se je povečala izguba dolžnice, s tem pa se je zmanjšalo njeno premoženje za poplačilo vseh upnikov in tudi lastnikov. Kasneje je bil zoper dolžnico uveden postopek prisilne poravnave v stečaju. V tem postopku naj bi mu bila neupravičeno odvzeta glasovalna pravica. Zoper njegovi prijavljeni terjatvi namreč v 30 dnevnem roku ni bil vložen ugovor, zato bi sodišče moralo šteti terjatvi za ugotovljeni, sodišče pa je upoštevalo po roku vložen ugovor stečajnega upravitelja in je terjatvi štelo kot prerekani.

2.Pritožnik zatrjuje tudi, da mu je bilo poseženo v zasebno lastnino, saj so bile njegove delnice porabljene za pokrivanje izgube dolžnice, v nadaljevanju postopka prisilne poravnave pa ni mogel realizirati pravice do prednostnega nakupa novoizdanih delnic. Zaradi navedenega naj bi bila podana kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in svobode podjetništva (74. člen Ustave).

B.

3.Iz navedb in zatrjevanj pritožnika izhaja predvsem oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Glede na to je treba poudariti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki bi ugotavljala, ali so sodišča pri svojem odločanju oziroma sojenju dejansko stanje pravilno ugotovila in materialno pravo prav uporabila. Ustavno sodišče ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče pri tem ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev sodišč o zavrnitvi pritožbe, temveč samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče zato ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja in pravilnosti uporabe materialnega prava samih po sebi, pač pa le, ali je sodišče izdalo sklep na podlagi zakona, ki je v nasprotju z Ustavo, ali na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona ter s tem kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. V okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Ustavno sodišče presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno oziroma samovoljno.

4.Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče izhajalo iz navedb pritožnika in se do njih opredelilo ter svojo odločitev obrazložilo. Zavrnitev predloga pritožnika za ustavitev postopka prisilne poravnave, ker naj bi dolžnica lahko izpolnila svoje obveznosti tudi brez finančne reorganizacije, oziroma njegovo trditev, da je prezadolženost dolžnice posledica uvedbe stečaja, je sodišče zavrnilo z razumno obrazložitvijo. Sodišče ugotavlja, da je pritožnik sicer zatrjeval neenako obravnavanje upnikov, vendar pa tega v predlogu za ustavitev postopka prisilne poravnave ni z ničimer konkretiziral oziroma podrobneje obrazložil.

5.Iz ustavne pritožbe izhaja tudi nestrinjanje s pravnim stališčem sodišč, da upnik nima glasovalne pravice, ker sta bili obe njegovi terjatvi na naroku prerekani, stečajni senat pa jih ni spoznal za verjetni. Sodišči sta odločitev o glasovalni pravici oprli na ustrezne določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 - ZPPSL) ter svoji odločitvi obrazložili z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo.

Zato so očitki pritožnika glede kršitve pravic iz drugega odstavka 14. in 22. člena Ustave očitno neutemeljeni.

6.Kot metodo finančne reorganizacije je dolžnica izbrala z ZPPSL določeno metodo povečanja osnovnega kapitala z izdajo delnic dolžnika namesto izplačila terjatev. Izničenje delniškega kapitala zaradi pokrivanja izgube dolžnice in izdaja novih delnic za poplačilo terjatev upnikov zato ne more pomeniti posega v zasebno lastnino pritožnika (33. člen Ustave).

7.Ostalih zatrjevanih kršitev določb Ustave pritožnik ni pojasnil, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger