Jedro

Tožena stranka je postopek, kljub vmesnemu ugotavljanju dejstev in pozivu stranki postopka na dopolnitev vloge, izvedla brez ustne obravnave, kar pomeni, da se tožeča stranka ni mogla neposredno pred organom izjaviti o svojih navedbah in tudi ne izraziti o očitno drugačnih stališčih organa. Vendar tudi, če se postopek izvede brez obravnave, navedeno ne pomeni, da v takšnem postopku ni treba upoštevati vseh pravil, skladno z določilom načela zakonitosti iz 6. člena ZUP in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je namreč izdal davčni organ, na katerega so s strani države prenesena pooblastila za odločanje, zaradi česar je dolžan spoštovati pravila poštenega postopka kot velja za upravni postopek, saj gre za javnopravno stvar. Zato odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer, zgolj z navedbo členov določil Izvedbene uredbe EU in odsotnostjo argumentiranega in konkretiziranega odgovora na navedbe strank, ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. 4245-457/2018-12 z dne 27. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z DDV, kar znaša 347,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Potek upravnega postoka_

1. Z odločbo št. 4245-457/2018-12 z dne 27. 12. 2018 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) blago s trgovskim imenom „ortopedski vložki po meri X. (generična imena: FITNESS, KLASIČNI, POLETNI & ELEGANTNI, ZIMSKI & POHODNI, BIO, VOLNENI, DIABETIC CLASIC, DIABETIC ELEGANT, DIABETIC FITNESS)“ uvrstila v tarifno oznako 6406 90 50 Kombinirane nomenklature (v nadaljevanju: KN).

2. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) z odločbo št. DT-498-1-3/2019-2 z dne 24. 1. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno (1. točka izreka) in ugotovilo, da stroški v postopku niso bili priglašeni (2. točka izreka).

3. Ministrstvo ugotavlja, da je tožeča stranka pri FURS vložila zahtevek za izdajo odločbe v zvezi z zavezujočo tarifno informacijo za blago s trgovskim imenom „ortopedski vložki po meri X." in v opisu blaga navedla, da blago predstavlja korekcijske ortopedske vložke, namenjene izključno za korekcijo nepravilnosti na stopalih, ki niso namenjeni povečanju splošnega udobja uporabnika, saj so vložki izdelani na osnovi meritev statičnih in dinamičnih obremenitev vsakega posameznika posebej, zato jih lahko nosi le oseba, za katero so bili izdelani. Zavezanka (tožeča stranka) je zato predlagala, da se blago uvrsti v tarifno oznako 9021 KN.

4. FURS (tožena stranka) je blago uvrstil v tarifno oznako 6406 90 50 KN in se pri tem skliceval na Splošni pravili 1 in 6 za razlago kombinirane nomenklature, na opombo 3 k 64. poglavju, na opombo 6 k 90. poglavju, na pojasnjevalne opombe HS k tarifni številki 6406 ter na Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 696/2012. 5. Pritožbo tožeče stranke je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno, saj je po njegovem mnenju takšna uvrstitev blaga pravilna. Dejstvo, da je izdelek vpisan v register medicinskih pripomočkov, po mnenju organa druge stopnje ni odločilno za uvrstitev izdelka pod tarifno oznako 9021 KN. Obravnavani izdelek namreč nima značilnosti, ki so opredeljene v navedeni tarifni številki, saj ortopedski vložki ne popravljajo telesnih deformacij, preprečevanje pa je vezano bolj na udobnost. Čeprav so izdelani po meri, to še ne pomeni, da so zasnovani za korekcijo ortopedskih stanj. Kaj je ortopedsko stanje, sicer ni nikjer določeno, vendar po mnenju drugostopenjskega organa nepravilni položaj stopal in lajšanje težav (npr. pri nošenju visokih pet, pri športnih aktivnostih, itd.) nista ortopedski stanji. Kot še dodaja ministrstvo, je irska administracija v letu 2016 izdala 3 zavezujoče tarifne informacije, s katerimi je vložke uvrstila pod tarifno številko 9021 KN (9021 10 10 00). Ti vložki se izdelujejo na podlagi 3D meritev, s katero se lahko ugotovi tudi višina posameznih delov stopala. Pri vložkih iz izpodbijane odločbe pa višine posameznih delov stopala ni mogoče ugotoviti in že samo dejstvo, da si stranka sama odvzame vzorec, je pokazatelj, da se ne upoštevajo „medicinske“ ali 3D meritve. Obravnavani ortopedski vložki se glede na obrazloženo po mnenju ministrstva lahko uvrstijo le pod tarifno št. 6406 KN.

_Tožbene navedbe_

6. Zoper odločitev FURS je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri navaja, da blago ni bilo uvrščeno v pravilno tarifno oznako. Navaja, da upravna organa nista pojasnila, zakaj sta pred vstopom Republike Hrvaške v Evropsko unijo istovrstne ortopedske vložke uvrščala v okvir tarifne št. 9021 KN, sedaj pa ne.

7. Po mnenju tožeče stranke je za pravilno uvrstitev blaga v ustrezno tarifno skupino med drugim ključno tudi, da so predmetni ortopedski vložki, na podlagi odločbe Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke, vpisani v register medicinskih pripomočkov. Tega dejstva upravna organa pri odločanju neupravičeno nista upoštevala. Meni, da davčni organi ne morejo presojati, ali predstavljajo ortopedski vložki, ki jih dobavlja tožeča stranka, medicinske pripomočke. Očita tudi, da sta upravna organa brez obrazložitve in navedbe dokazov zaključila, da ortopedski vložki ne popravljajo resnih telesnih deformacij, in da naj bi bilo preprečevanje bolj vezano na udobnost. Tožeča stranka opozarja, da o teh vprašanjih upravna organa, ki nista specialista ortopedske stroke, ne moreta soditi.

8. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da ugotovi, da se blago, ki ga tožeča stranka prodaja pod trgovskim imenom „ortopedski vložki po meri X. (generična imena: FITNESS, KLASIČNI, POLETNI & ELEGANTNI, ZIMSKI & POHODNI, BIO, VOLNENI, DIABETIC CLASIC, DIABETIC ELEGANT, DIABETIC FITNESS)“ uvršča v tarifno skupino 9021 90 90 KN. Podrejeno pa predlaga, da sodišče po odpravi izpodbijane odločbe vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in DDV.

_Navedbe tožene stranke_

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvah upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Odločanje po sodnici posameznici_

10. V predmetni zadevi je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi z izdanim sklepom z II U 56/2020 dne 17. 2. 2023, odločalo po sodnici posameznici.

_Sodna presoja_ **K točki I. izreka**

11. Tožba je utemeljena.

12. Med strankama je nesporno, da gre v predmetni zadevi za postopek zavezujoče tarifne informacije in uvrstitve ortopedskih vložkov v tarifno skupino, pri čemer se ne strinjata glede mesta uvrstitve v tarifni razred.

13. Tožeča stranka vztraja, da gre pri navedenih ortopedskih vložkih za individualno izdelane vložke za posameznega uporabnika, namenjene odpravi ortopedskih stanj uporabnika, ne pa povečanju udobja uporabnika, medtem ko tožena stranka meni, da gre za ortopedske vložke, ki so namenjeni zgolj povečanju udobja uporabnikov.

14. Bistveno je torej ali se vložki, ki so narejeni po meri uporabnika, uporabljajo kot pripomoček za preprečevanje ali popravljanje telesnih deformacij in ali so zasnovani tako, da omogočajo korekcijo ortopedskih stanj ali pa gre zgolj za vložke, ki povečujejo udobje uporabnika.

15. Drugostopenjski organ je navedel, da obravnavani ortopedski vložki ne popravljajo telesnih deformacij in tudi ne hujših ortopedskih stanj, pri čemer sam priznava, da sicer ni nikjer materialnopravno določeno kaj predstavlja pojem ortopedsko stanje. Kljub vsemu pa po mnenju drugostopenjskega organa nepravilni položaj stopal in lajšanje težav (npr. pri nošenju visokih pet, pri športnih aktivnostih, itd.) nista ortopedski stanji.

16. Sodišče je po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali izpodbijana odločba organa vsebuje vse konkretizirane razloge za svojo odločitev. FURS je kot organ v predmetnem postopku vodil uradni postopek v katerem morajo biti, med drugim, spoštovana tudi vsa pravila upravnega postopka med drugim tudi, da je izdana odločba, skladno z določili 214. člena ZUP, ustrezno obrazložena.

17. Sodišče ugotavlja, da iz prvostopenjske odločbe1 (ki je sicer delno formalizirana) ne izhajajo razlogi, ki so organ vodili, da je določil točno navedeno tarifno skupino, kljub temu, da točka 9. predmetnega obrazca vsebuje zahtevo po utemeljitvi. Zgolj prepis določb iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 696/2012 po oceni sodišča ni dovolj, še posebej zaradi drugačne uvrstitve izdelka oziroma se organ do navedb in njenih dopolnitev, na katere je sicer pozval tožečo stranko v upravnem postopku, sploh ni opredelil. 18. Sodišče pojasnjuje, da mora biti odločba upravnega organa, skladno z določilom 214. člena ZUP, ustrezno obrazložena, in sicer konkretizirano na točno določen primer, še posebej v delu, v katerem je med strankama sporno pojmovanje oziroma razlogovanje uvrstitve izdelka v določeno tarifno skupino. V nasprotnem se namreč stranka do razlogov organa v svojih navajanjih ne more ustrezno opredeliti, kakor tudi ne ob vložitvi pravnega sredstva, prav tako pa ob navedeni odsotnosti razlogov tega dejstva in razlogov, ki so organ vodili k odločitvi, ne more preveriti sodišče. Nekoliko je odločbo organa prve stopnje dopolnil organ druge stopnje, vendar se kljub vsemu ni konkretizirano opredelil do navedb tožeče stranke, ki jih je v postopku utemeljevala in izkazovala tudi z listinskimi dokazi.

19. Sodišče se strinja z navedbami tožeče stranke, da gre v predmetni zadevi za sporno pravno vprašanje, vendar mora rešitev tega pravnega vprašanja temeljiti na predhodnih dejanskih ugotovitvah, ki pomenijo, da mora tožena stranka pred odločitvijo brez vsakega dvoma ugotoviti za kakšno vrsto ortopedskega vložka gre.

20. Med strankama je namreč nesporno, da so predmetni ortopedski vložki vpisani med medicinske pripomočke, vendar je po stališču tožene stranke navedeno dejstvo nepomembno, saj meni, da mora iti pri predmetnih ortopedskih vložkih za odpravo hudih ortopedskih stanj, za katere pa materialnopravno ni določeno, kaj v resnici predstavlja takšno stanje. Torej splošni pojem ortopedskega stanja. V tem primeru bi lahko šlo za pravno praznino, ki pa ga mora ob dejanskih ugotovitvah, ob smiselni uporabi zakonov ali v danem primeru Izvedbene Uredbe EU, pri razlagi zapolniti organ odločanja.

21. Organ mora torej brez vsakega dvoma najprej ugotoviti za kakšno vrsto ortopedskega vložka gre ter v nadaljevanju pojasniti na kakšni dejanski ali/in pravni podlagi ocenjuje, da ravno obravnavani vložki ne popravljajo telesnih deformacij, ob tem, da stranka v postopku zatrjuje ravno nasprotno. Iz izpodbijane odločbe organa prve in druge stopnje (ki dopolnjuje prvostopenjsko odločbo) navedena obrazložitev namreč ne izhaja. Prav tako iz obrazložitve organa ne izhaja, na kakšni podlagi je organ ocenil, da mora iti za hujša ortopedska stanja in katera so to ter na kakšni podlagi ocenjuje, da npr. zvržen gleženj ali kepasta noga nista ortopedski stanji, ki bi upravičevali uporabo in izdelavo takšnega, po meri izdelanega, ortopedskega vložka, ki ima tudi naravo medicinskega pripomočka in je kot tak vpisan v evidenco medicinskih pripomočkov.

22. Organ prav tako ni pojasnil (kljub konkretnim in z dokazi podprtimi navedbami tožeče stranke), zakaj je iste vložke v različnih obdobjih uvrščal v različne tarifne skupine. Na tem mestu ne gre pritrditi toženi stranki iz obrazložitve odločbe, da je navedeno dejstvo nepomembno, saj je očitno organ v vmesnem času spremenil svoje stališče glede uvrstitve iste vrste ortopedskih vložkov v drugo tarifno skupino, pri čemer je upoštevati, da je bila Izvedbena uredba Evropske unije Komisije (EU) o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo (v nadaljevanju Izvedbena uredba EU), št. 696/2012, objavljena v Uradnem listu Evropske unije že dne 31. 7. 2012 in je torej veljala že pri predhodnih odločanjih organa.

23. Iz Izvedbene uredbe EU, in sicer njene Priloge pod šifro uvrstitve blaga z oznako 6406 90 50 namreč izhaja, da se v to oznako (kamor je organ uvrstil predmetne ortopedske vložke) uvrstijo vložki, ki niso zasnovani za korekcijo ortopedskih stanj, saj niso posebej prilagojeni pomanjkljivostim, ki naj bi jih odpravljali ampak so zasnovani zgolj za izboljšanje udobja stopal in telesa ter za izravnavanje škodljivih učinkov obstoječih težav.

24. Iz navedb tožeče stranke v postopku izhaja, da gre pri predmetnih ortopedskih vložkih za individualne ortopedske vložke, ki so **narejeni po meri uporabnika** šele potem, ko so predhodno opravljene 3D računalniške meritve in tudi na podlagi odtisa stopala posameznika, pri čemer lahko te vložke _uporablja samo oseba za katero so izdelani in nikakor niso namenjeni udobju uporabnika temveč korigiranju ortopedskih stanj._ Pred izdelavo ortopedskega vložka za posameznika pa se opravi računalniška diagnostika, ki zajema kompletne podatke o stanju stopalnih lokov, zvračanju stopal, obremenitev metatarzalnega predela, vključno z vsemi drugimi parametri potrebnimi za izdelavo ortopedskega vložka po meri.

25. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, na kakšni podlagi je ugotovila, da predmetni vložki niso namenjeni korekciji ortopedskih stanj oziroma se do navedb stranke, v zvezi s temi dejstvi v postopku, ni konkretizirano opredelila, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožena stranka predmetne ortopedske vložke, za katere je tožeča stranka v postopku zatrjevala in dokazovala, da so namenjeni korekciji ortopedskih stanj in so posebej prilagojeni vsakemu posameznemu uporabniku ter niso namenjene povečanju udobja uporabnika, kljub temu uvrstila v tarifno skupino KN 6406 90 50. V to tarifno skupino se, kot je že zgoraj navedeno, namreč uvrščajo le vložki, ki niso zasnovani za korekcijo ortopedskih stanj in so namenjeni zgolj udobju uporabnika.

26. Ker tožena stranka v izpodbijani odločbi ni konkretizirano pojasnila zakaj šteje, da predmetni vložki niso namenjeni korekciji ortopedskih stanj (kot so zvržen gleženj, kepasta noga in podobno) oziroma zakaj mora iti pri uvrstitvi teh konkretnih vložkov za hujša ortopedska stanja (in na kakšni pravni podlagi je to ocenila), je izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena in se je zato ne da preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe prav tako konkretizirano ne izhaja na kakšni podlagi tožena stranka (kljub dodatnim navedbam stranke) šteje, da izdelani vložki niso prilagojeni pomanjkljivostim posameznikovih stopal, ki naj bi jih odpravljali, ko je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, da gre za posebno individualno izdelan ortopedski vložek, pri čemer je pri njihovi uporabi treba vložke postopno uvajati in jih uporabljati s pomočjo klinov ravno iz teh individualnih razlogov, saj so izdelani po meri in glede na specifične lastnosti uporabnika. V posledici tako ni jasno iz kakšnih razlogov je tožena stranka, kljub navedenemu, predmetne ortopedske vložke uvrstila v tarifno skupno KN 6406 90 50, ki navedeno uvrstitev posebej izključuje2. V to tarifno skupino namreč po Izvedbeni uredbi EU sodijo izključno vložki, ki so namenjeni zgolj udobju uporabnika. Tožeča stranka je ves čas postopka konkretizirano z dokazi izkazovala način izdelave vložkov, kakor tudi dejstvo, da predmetni vložki niso narejeni zgolj na podlagi odtisa in telesne teže uporabnika, temveč še vseh drugih parametrov, ki so za uporabnika posebej upoštevani in je tako vložek posebej prilagojen prav konkretnemu uporabniku.

27. Iz izvedbene Uredbe Komisije (EU) 2018/1602 z dne 11. 10. 2018 pod izrazom pri tar. številki 9021 jasno izhaja, da uredba z izrazom „ortopedski pripomočki“ šteje pripomočke za preprečevanje ali popravljanje telesnih deformacij. Pri tem v nadaljevanju izhaja, da pojem Ortopedske pripomočke vključuje tudi obutev in posebne vložke, zasnovane za korekcijo ortopedskih stanj, pod pogojem, da so narejeni po meri, ALI masovno, predloženi posamezno ne v parih, zasnovani pa so tako, da se enako prilegajo eni ali drugi nogi. Navedeno pomeni, da mora iti pri vložkih za takšne vložke, ki so narejeni za korekcijo ortopedskih stanj in pod pogojem, da so narejeni po meri. Glede na to, da se besedilo uredbe za prvo točko nadaljuje z besedo ALI, predstavlja torej izpolnitev prve ALI druge točke v katero je mogoče uvrstiti ortopedske vložke.

28. Kolikor tožena stranka ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, kdaj gre za ortopedsko stanje, odpravo telesne deformacije, za preprečevanje ali odpravljanje telesnih deformacij in/ali tožeča stranka za isto izdelavo posameznih ortopedskih vložkov zadosti tem standardom, lahko navedeno preveri z izvedencem v ugotovitvenem postopku in nato na tej podlagi konkretizirano obrazloži izdano odločbo.

29. Zgolj prepis uredbenih določil v izpodbijano odločbo, kot je to storila tožena stranka, brez konkretiziranih navedb in ustrezne obrazloženosti glede navedb tožeče stranke (da predmetni ortopedski vložki sodijo v medicinski pripomoček, ki je s pomočjo 3D računalniške tehnike ob upoštevanju lastnosti stopalnega loka in drugih specifičnih parametrov posameznika izdelan po meri vsakega posameznega uporabnika in niso namenjeni zgolj večjemu udobju uporabnika temveč korekciji, odpravi pomanjkljivosti ortopedskih stanj posameznika, torej brez ustrezne obrazložitve, konkretizirane na točno določen primer), ni dovolj za izdajo zakonite in ustrezno obrazložene odločbe. Stranka se namreč ob odsotnosti konkretiziranih razlogov v svojih navajanjih do razlogov organa ne more ustrezno opredeliti in tudi ne dokazovati nasprotnega od stališča organa.

30. V predmetnem postopku je tožena stranka postopek, kljub vmesnemu ugotavljanju dejstev in pozivu stranki postopka na dopolnitev vloge, izvedla brez ustne obravnave in se torej tožeča stranka ni mogla neposredno pred organom izjaviti o svojih navedbah in tudi ne izraziti o očitno drugačnih stališčih organa. Vendar tudi, če se postopek izvede brez obravnave, navedeno ne pomeni, da v takšnem postopku ni treba upoštevati vseh pravil, skladno z določilom načela zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je namreč izdal davčni organ, na katerega so s strani države prenesena pooblastila za odločanje, zaradi česar je dolžan spoštovati pravila poštenega postopka kot velja za upravni postopek, saj gre za javnopravno stvar. Zato odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer tega konkretnega primera ortopedskih vložkov (ki so sicer uvrščeni na seznam medicinskih pripomočkov), zgolj z navedbo členov določil Izvedbene uredbe EU in odsotnostjo argumentiranega in konkretiziranega odgovora na navedbe strank, ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, zavzeti stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo v kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, četudi gre za skrajšan postopek, saj je v nasprotnem primeru kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

31. Sodišče tako pripominja, da morajo iz obrazložitve upravnega organa izhajati konkretizirane okoliščine (razlogi zavrnitve navedb strank za konkreten primer) in podlaga za odločitev pooblaščene osebe v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru moralo biti jasno navedeno stališče organa v zvezi z navedbami tožeče stranke, da prav predmetni ortopedski vložki (kljub vsem navedbam in listinskim dokazilom tožeče stranke) ne služijo korigiranju stopalnih lokov (in drugih navedenih stanj) posameznika in posledično odpravi deformacij stopal. Torej na kak način je organ ugotovil, da navedbe stranke v postopku ne držijo. Zgolj pavšalizirane navedbe organa, da _pri uporabi predmetnih ortopedskih vložkov ne gre za odpravo hujših ortopedskih stanj_, za konkretizirano obrazložitev odločbe organa niso dovolj.

32. Sodišče na tem mestu pripominja, da je, v skladu s preiskovalnim načelom in že temeljnim načelom materialne resnice določil ZUP, uradna oseba, ki vodi postopek, odgovorna za zbiranje dejstev in dokazov potrebnih za odločitev o predmetu postopka. Gre za katerakoli dejstva od katerih so odvisni meritorna odločitev ali tudi formalni sklepi3. Uradno osebo lahko in morajo zanimati ne samo dejstva, ki jih navajajo stranke in drugi udeleženci, temveč vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev po materialnem zakonu. Zato uradna oseba tudi ni vezana na predloge strank glede izvedbe dokazil, temveč lahko sama po uradni dolžnosti odreja kaj in kako (s katerimi dokazili) je treba dokazovati tako v postopkih z eno stranko (aktivno ali pasivno) kot tudi v postopkih z udeležbo dveh ali več strank. Nadalje ima prvostopenjski organ možnost dopolniti ugotovitveni postopek še po izdaji odločbe v pritožbenem postopku (242. in 243. člen ZUP).

33. V konkretnem primeru je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, po stališču sodišča, pravilno dopolnjevala dejansko stanje s komunikacijo s toženo stranko, vendar se do predloženih in predlaganih dokazov tožeče stranke v izpodbijani odločbi ni opredelila in jih ni konkretizirano ocenila, še manj pa ni izvedla ustne obravnave, da bi morebiti razčistila nejasnosti, ki so se glede uvrstitve ortopedskih vložkov v tarifno skupino pojavile.

34. Tako je pri navedenem, ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, organ storil bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedel obravnave in posledično ni ustrezno obrazložil odločbe, saj lahko organ po skrajšanem postopku, v skladu z določili 164. člena ZUP, odloča o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. V konkretnem primeru je organ odločil na podlagi lastnega prepričanja, da pri izdelavi predmetnih ortopedskih vložkov ne gre za takšne vrste vložkov, ki bi bili namenjeni izboljšanju ortopedskih stanj, saj je zapisal, da je jasno, da gre v takšnih primerih zgolj za hujša ortopedska stanja, pri čemer je sam pojasnil, da ni nikjer določeno, katera stanja je šteti med hujša ortopedska stanja, še manj pa na kakšni podlagi je ugotovil, da predmetni vložki ne odpravljajo takšnih stanj. V skladu s 141. členom ZUP, navedeno tako ne pomeni, da stranka ne bi mogla podati izjave tudi ustno oziroma, da organ navedenega ne bi preverjal na obravnavi, če so še vedno nejasnosti glede vrste ortopedskega vložka. Sodišče pripominja, da je skladno z določili 138. člena ZUP pred izdajo odločbe treba namreč ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in je tako treba strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, kar organ v konkretnem primeru ni izpolnil, saj je očitno tudi po dopolnitvi vloge stranke, organ zgolj sklepal na njihovo neortopedsko uporabo, v posledici pa tudi ni bila ustrezno obrazložena izpodbijana odločba, kakor tudi ne odločba organa druge stopnje.

35. V predmetnem postopku je tožena stranka izvedla postopek brez ustne obravnave in se torej tožeča stranka ni mogla neposredno pred organom izjaviti o svojih navedbah in tudi ne o stališču organa, zaradi česar je bila stranki kršena tudi pravica do izjave, ki je varovana z 22. členom Ustave RS.

36. V konkretnem primeru bi torej moralo iz izpodbijane odločbe izhajati, katere so tiste pravno relevantne in konkretizirane okoliščine, ki jih organ šteje ter materialnopravna podlaga, zaradi katerih je (kljub navedbam stranke v postopku, da so predmetni ortopedski vložki izdelani povsem individualno za vsakega uporabnika posebej, in da gre za medicinski pripomoček, ki pomaga odpravljati ortopedske nepravilnosti) predmetne ortopedske vložke uvrstil prav v to tarifno skupino.

37. Posamični akti in dejanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil morajo, skladno s 153. členom Ustave RS, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu ali mednarodnimi pogodbami ali načeli mednarodnega prava, pri čemer to varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih, ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembna. Toliko bolj velja v primeru, kadar gre za področje zdravja. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP)4. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa oziroma organa na katerega so prenesena pooblastila s strani države, pa ne pomeni zgolj zavzetja stališča stranke glede dejanskih vidikov zadeve temveč tudi glede pravnih vidikov5. Prav tako pa dejstvo, da četudi postopek poteka po skrajšanem postopku, kot je v konkretnem primeru naredila tožena stranka, navedeno ne pomeni, da lahko poteka brez ustavnih garancij.

38. Vse navedeno pomeni, da je izpodbijana odločba upravna odločba (ki mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena z vsemi materialnopravnimi podlagami, saj je le tako posledično vsem strankam postopka omogočeno enako pravno varstvo), pomanjkljiva iz zgoraj navedenih razlogov.

39. Sodišče je pri presoji akta že po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali je izdani akt ustrezno obrazložen in ali je posledično strankam v postopku kršena pravica do izjave, vse z namenom, da stranki v postopku ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in načelom izvedbe poštenega postopka skladno z določili EKČP. Pravica do izjave pa ne predstavlja samo poziva organa na podajo pisne izjave stranki postopka, temveč tudi neposredno srečanje stranke s stališči organa v okviru izvedbe kontradiktornega postopka, še posebej, če se organ s stališči in navedbami stranke ne strinja, vse z namenom, da se lahko stranka neposredno pred organom izjavi o stališčih organa glede dejanskih in pravnih naziranj.

40. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena, zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba storjeno kršitev upravnega postopka odpraviti, kar pomeni, da bo upravni organ moral raziskati dejansko stanje in v odločbi konkretizirano navesti razloge za svojo odločitev.

41. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, zaradi storjenih kršitev pravil upravnega postopka pred izdajo in ob izdaji izpodbijanega akta (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

**K točki II. izreka**

42. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka, glede na tretji odstavek 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, in sicer drugem odstavku 3. člena, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Sodišče je o zadevi odločilo po sodnici posameznici in izven obravnave. Ker je tožničin pooblaščenec odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV, ji pripada tudi plačilo le tega.

43. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST). Plačana sodna taksa se, v skladu s 37. členom ZST stranki, ki v sporu uspe, vrne, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

1 Evropska unija - odločba o zavezujočih tarifnih informacijah ZTI. 2 Izvedbena Uredba Komisije (EU), št. 696/2021 z dne 25. 7. 2012, Priloga, Utemeljitev (3) pri uvrstitvi blaga v oznako KN 6406 90 50, drugi odstavek : **Vložki niso zasnovani za korekcijo ortopedskih stanj**, saj niso posebej prilagojeni pomanjkljivostim, ki naj bi jih odpravljali, ampak so zasnovani za izboljšanje udobja stopal in telesa ter za izravnavanje škodljivih učinkov obstoječih težav. 3 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 90. 4 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, tč. 8. obrazložitve. 5 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V., GV založba 2017, str. 88 in 89.