Jedro

Opis kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države ni nejasen oziroma nerazumljiv zgolj zaradi tega, ker vsebuje zakonske znake več alternativno naštetih izvršitvenih oblik.

Izvršitveno obliko prevažanja tujcev po ozemlju države je mogoče storiti tudi z enkratnim dejanjem, če je na podlagi okoliščin mogoče sklepati, da se je storilec s tem ukvarjal.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega K.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 15.2.2006 zoper obdolženega K.L., na podlagi preizkusa opravljenega po 2. odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega K.L. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Pravnomočno odločbo o priporu izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Odgovor predloga ne vsebuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi dobesedno povzema opisa dejanja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi in obtožnice ter nato ugotavlja, da nista enaka. Katera kršitev zakona, ki bi bila relevantna z vidika presoje, ali je vplivala na zakonitost sklepa o priporu, vložnik ne pove. Zato utemeljenosti tako posplošenih navedb ni mogoče preizkusiti.

Obdolženčevemu zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je opis dejanja nejasen oziroma nerazumljiv. Napačno je vložnikovo stališče, da je opis dejanja zgolj zaradi tega, ker vsebuje zakonske znake več alternativno naštetih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena ZKP, nejasen oziroma nerazumljiv. Prav tako je zgrešeno pravno naziranje, da obljuba plačila pri izvršitveni obliki storjeni iz koristoljubnosti še ne pomeni, da je bilo dejanje opravljeno za plačilo. Izvršitveno obliko prevažanja tujcev po ozemlju države je mogoče storiti tudi z enkratnim dejanjem, če je na podlagi okoliščin mogoče sklepati, da se je storilec s tem ukvarjal. To pa je stvar dokazovanja, ne zadeva pa sklepčnosti opisa dejanja z vidika, ki ga problematizira vložnik.

Kolikor zagovornik v zahtevi utemeljenost suma izpodbija s trditvami, da je prečkanje meje z osebnim avtomobilom po "nekakšnem" voznem terenu izven cest oziroma prehodov, ki niso kontrolirani, skrajno čudno in nelogično, izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za navedbe, da policist pri turških prebežnikih ni našel ničesar, da so ti opisali, da je prišlo do prevoza čez državno mejo popolnoma naključno, da obdolženec ni vedel ali mogel vedeti, da so turški državljani v našo državo vstopili brez dovoljenja, oziroma da nimajo dovoljenja za bivanje v njej ter da zato pri obdolžencu ni izkazan naklep. S sklicevanjem na navedena dejstva vložnik ponuja lastno dokazno oceno okoliščin, pomembnih pri presoji obstoja utemeljenega suma in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Iz zahteve ni razvidno, katero kršitev zakona vložnik uveljavlja s trditvama, da v pravnomočnem sklepu ni pojasnjeno, ali je bilo ravnanje policista A.B. v skladu s predpisi in da v razlogih ni navedena zakonska podlaga za njegovo ravnanje. Zahteva tudi ne pove, katera kršitev zakona je podana, ker sklep o preiskavi govori o patrulji, obtožnica pa o policistu ter da ni niti besede o tem, da je policist A.B. pripadnik specializirane enote za nadzor državne meje GPU. Utemeljenosti zahteve tudi v tem obsegu zato sploh ni mogoče preizkusiti.

Vložnik tudi ne obrazloži, katero kršitev zakona utemeljuje z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja mednarodnih sporazumov s Hrvaško na področju kazenskega prava, ki jih tudi našteva, predvsem glede vprašanja, ali je podaljšanje pripora neizogibno potrebno za potek kazenskega postopka. Glede te okoliščine se sodišče ni izrečno opredelilo, vendar izpodbijani pravnomočni sklep ni nezakonit. Vrhovno sodišče je ob presoji, ali je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti in neogibnost pripora za potek postopka, o tem že zavzelo stališče v sodbi z dne 23.2.2006, opr. št. I Ips 54/2006, s katero je zavrnilo zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti (drugi odstavek na 3. strani), tako da teh razlogov ni potrebno ponavljati.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu sklepalo, da je podana nevarnost, da bo obdolženec pobegnil, na podlagi dejstva, da je tuj državljan ter narave in teže kaznivega dejanja. Kolikor vložnik take presoje ne sprejema in navaja, da je vezan na Slovenijo, ker je tukaj hodil v vrtec in da skratka neka vez z našo državo obstaja, pa ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva navaja, da sodišče ni odgovorilo na obdolženčeve navedbe, da je državljan sosednje države, da glede na obdolženčevo dosedanjo neobsojenost in s tem povezano dejstvo, da ne gre za osebo s kriminalno preteklostjo ni pričakovati izreka zaporne kazni ter da morebitno izogibanje vabilom še ne pomeni begosumnosti. Iz trditve, da "tako neodgovarjanje" pomeni poseganje v obdolženčevo ustavno pravico do pritožbe, je mogoče razbrati, da s tem uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Ta predpisuje, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe presoditi navedbe pritožbe. Vendar pa to ne pomeni, da se mora višje sodišče opredeliti do vseh pritožbenih navedb, pač pa samo do tistih, ki so relevantne za odločitev in ki niso očitno neutemeljene. Okoliščine, ki jih navaja vložnik, pa niso take, da bi lahko omajale sklepa o obdolženčevi begosumnosti in neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka.

Nobenega dvoma ni, da je sodišče podaljšalo pripor zoper obdolženega K. L., čeprav je prvostopenjsko sodišče obdolženčev priimek zapisalo s č namesto s ć. Kolikor vložnik z navedbami, da so podatki z osebnih dokumentov obdolženca oziroma ob ugotavljanju njegove identitete drugačni, želi opozoriti na nenatančnost prvostopenjskega sodišča pri zapisu priimka, mu je treba pritrditi, ne pa tudi, ko na tej podlagi uveljavlja kršitev zakona, ki pa je pobliže sploh ne opredeli.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega K.L., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.