Jedro

Ker je tožeča stranka uspela z uveljavljanjem terjatve v stečajnem postopku, je prenehala njena pravna korist za vodenje te pravde. Gledano celovito oba postopka skupaj je zato treba šteti, da je tožeča stranka z uveljavljanjem svojega zahtevka zoper toženo stranko uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Prvotožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje z dnem 14. 1. 2015 (I. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, VL 115189/2013 z dne 16. 7. 2013 razveljavilo v celoti in tožbo zavrglo (II. točka izreka), toženim strankam pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.266,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka navedenega sklepa vlaga prvo tožena stranka pravočasno pritožbo. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je bila tožba zavržena, kar pomeni, da tožeča stranka z zahtevkom ni uspela. Tožeča stranka bi morala tožbo umakniti, glede na to, da je bila terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku v celoti priznana.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem sporu je sodišče tožbo zavrglo, ker je bila terjatev tožeče stranke v stečajnih postopkih nad toženimi strankami v celoti priznana. Slednje ni sporno. Za odločitev so bistvene ugotovitve, da se je tekom tega pravdnega postopka začel stečajni postopek nad toženci, da je bila terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku prijavljena in v celoti priznana. Pri odločanju o stroških postopka je potrebno upoštevati posebnost situacije, da se v obeh postopkih (torej pravdnem in stečajnem) odloča o obstoju iste terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Ne gre za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se (zaradi koncentracije obravnavanja vseh terjatev) po volji zakonodajalca v stečajnem postopku obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper stečajnega dolžnika. V tem smislu (glede obravnavanja terjatve tožeče stranke do tožene stranke) je torej mogoče šteti, da predstavlja stečajni postopek nadaljevanje pravdnega postopka.

6. Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP), kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Primerjava pokaže, da ima ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP) iste učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je (brez vsebinskega obravnavanja) o terjatvi odločeno z učinkom pravnomočnosti (prim. dr. Nina Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233). Zato je treba šteti, da ima priznanje terjatve v stečajnem postopku pravno naravo pripoznave tožbenega zahtevka tožeče stranke v pravdi (prim. I Cpg 434/2000, I Cpg 93/2012, I Cpg 497/2012 in ostali).

7. Ker je tožeča stranka uspela z uveljavljanjem terjatve v stečajnem postopku, je prenehala njena pravna korist za vodenje te pravde (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Gledano celovito oba postopka skupaj je zato treba šteti, da je tožeča stranka z uveljavljanjem svojega zahtevka zoper toženo stranko uspela (prim. 157. člen ZPP). Za odločitev ne more biti relevantno, da tožeča stranka tožbe ni umaknila takoj, ko je bila njena terjatev priznana in so odpadle procesne predpostavke za vodenje postopka. Nenazadnje je stečajni postopek okoliščina, ki se je primerila toženi stranki (prim. prvi odstavek 156. člena ZPP), zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi iz tega razloga. Terjatve so bile v stečajnem postopku v celoti priznane (o čemer sodišča ni obvestila upraviteljica, pač pa tožeča stranka). Zato ni bilo nobenega razloga, da je tožena stranka v tem postopku - po tem, ko je bil postopek že prekinjen - za zastopanje pooblastila odvetnika. Pravne posledice priznanja terjatve v stečajnem postopku so bile v naprej jasne in upraviteljici poznane, zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje sprva razpisalo narok (ki ga je nato preklicalo), pa še ne pomeni, da je tožena stranka morala za zastopanje pooblastiti odvetnika, kot to zmotno meni pritožba.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.