Jedro

Odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke (voznika motornega vozila) v razmerju do tožnika (kolesarja) je objektivna, ker je premikajoče se motorno vozilo nevarna stvar.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 7.093,97 EUR s pripadki in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 264,42 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila materialnega prava. Glede na pravilno ugotovljeno objektivno odškodninsko odgovornost je imetnik nevarne stvari na podlagi določila drugega odstavka 153. člena OZ prost odgovornosti samo v primeru, če dokaže zakonsko določene predpostavke. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da navedenih okoliščin sodišče ni ugotavljalo. Napačna je tudi odločitev sodišča, da tožena stranka ni bila prekludirana z ugovorom v zvezi s premajhno varnostno razdaljo kolesarja. Sodišče je pri odločanju preseglo trditveno podlago pravdnih strank in ugotavljalo odgovornost tožnika v zvezi z nepravilnim prehitevanjem, čeprav tožena stranka tega ni trdila. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbam prič tožene stranke. Neprepričljivi so tudi razlogi, zakaj sodišče ni postavilo novega izvedenca prometne stroke.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala, da višje sodišče sodbo potrdi, pritožbo tožeče stranke pa zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet te pravde je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen kot kolesar, zavarovanec tožene stranke pa kot voznik motornega vozila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke v razmerju do tožnika (kolesarja) objektivna, ker je premikajoče se motorno vozilo nevarna stvar. Za škodo od nevarne stvari v skladu s 149. in 150. členom Obligacijskega zakonika odgovarja njen imetnik oziroma zavarovanec tožene stranke. Tožeča stranka zato v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo načela materialnega prava, ker morebitne oprostitve odgovornosti imetnika nevarne stvari ni presojalo v smislu določila 153. člena OZ. Po citiranem določilu se objektivno odgovorni subjekt lahko v celoti razbremeni odgovornosti le (razen višje sile), če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Če objektivno odgovorni subjekt teh izključevalnih okoliščin ne dokaže, se svoje odgovornosti lahko razbremeni le deloma, če se dokaže soprispevek oškodovanca. Ker se sodišče prve stopnje doslej še ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi voznik motornega vozila dejanje kolesarja lahko pričakoval in se njegovim posledicam lahko izognil ali jih odstranil, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, da bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine in bo njeno odločitev o oprostitvi objektivne odškodninske odgovornosti mogoče tudi preveriti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Če tožena stranka ne bo uspela dokazati okoliščin, ki napotujejo na uporabo drugega odstavka 153. člena OZ, se njen zavarovanec v skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ svoje odgovornosti ne bo mogel razbremeniti v celoti. Prispevek oškodovanca k nastanku škode pa bo sodišče ugotavljalo po načelu vzročnosti, pomemben pa bo predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Pogoje za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe določa 171. člen OZ.

6. Napačno pa je stališče pritožbe, da bi si tožena stranka ob potrebni skrbnosti informacije v zvezi z primerno varnostno razdaljo lahko pridobila že pred prvim narokom (da je torej prekludirana), ker je tožnik o dolžini varnostne razdalje izpovedal šele na drugem naroku, strokovno pa se je do tega vprašanja opredelil v svojem mnenju izvedenec cestno prometne stroke. Ker tožena stranka s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga, slednjega od nje ni mogoče pričakovati oziroma zahtevati in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor tožene stranke o prekratki varnostni razdalji kolesarja upoštevalo. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da je sodišče preseglo trditve pravdnih strank v zvezi z nepravilnim prehitevanjem tožnika. Že v tožbi je navedeno, da je zaradi manevra voznika osebnega vozila v desno kolesar nameraval zapeljati mimo njega. Tako je izpovedal tudi tožnik, zaslišan na glavni obravnavi in potrdila priča R.. Sodišče zato ni preseglo trditev pravdnih strank, da je tožnik nameraval prehiteti osebno vozilo, je pa ob pravilni uporabi materialnega prava glede na določila Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) pravilno ugotovilo kršitev cestnoprometnih predpisov o prehitevnju (38. člen ZVCP-1).

7. Ker sodišče v zvezi z vprašanjem o razbremenitvi objektivne odškodninske odgovornosti ni uporabilo določila drugega odstavka 153. člena OZ, posledično sodbe sodišča ni mogoče preizkusiti (drugi odstavek 14. točke 339. člena ZPP), zato je bilo potrebno o pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v zgoraj nakazani smeri ponovi dokazni postopek, ga po potrebi dopolni in o zahtevku znova odloči. 8. Na podlagi določila 165. člena ZPP se izrek o stroških pridrži za končno odločbo.