Jedro

Ker je organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozil tožeči stranki, da bo uporabil prisilno sredstvo, tožeča stranka pa je medtem ravnala v nasprotju z njeno obveznostjo, sta bila izpolnjena pogoja iz 298. člena ZUP za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarne kazni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.1.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote v L. z dne 27.11.2002. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožeči stranki naložil, da mora denarno kazen v višini 100.000 SIT, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 12.4.2002, plačati v roku petih dni po vročitvi sklepa, sicer jo bo po izteku roka za prostovoljno izpolnitev prisilno izterjal davčni organ. Če bo tožeča stranka še naprej v nasprotju z naloženo obveznostjo oglaševala preparat ... z navajanjem njegovih shujševalnih učinkov, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 100.000 SIT. Tožena stranka je v citirani odločbi navedla, da iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 19.11.2002 izhaja, da tožeča stranka še vedno reklamira ... kapsule in njegove shujševalne učinke, kar je v nasprotju z odločbo z dne 5.9.2001. Dejstvo, da so shujševalni učinki delno drugače formulirani kot v odločbi prvostopnega organa, pa ne more vplivati na odločitev, saj je bilo tožeči stranki prepovedano navajanje neverjetnih sposobnosti - shujševalnih učinkov nasploh.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Na podlagi določbe 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00; ZUP) je odločilno vprašanje, ali sta bila v konkretnem primeru izpolnjena pogoja za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarne kazni, in sicer, ali je organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozil tožeči stranki, da bo uporabil prisilno sredstvo in če je tožena stranka medtem storila kaj takega, kar nasprotuje njeni obveznosti. Ni sporno, da je prvostopni organ tožeči stranki izdal dne 5.9.2001 odločbo o začasni prepovedi oglaševanja preparata ... v kapsulah z navajanjem njegovih neverjetnih sposobnosti - shujševalnih učinkov, dne 12.4.2002 pa sklep o dovolitvi upravne izvršbe. Tožeča stranka je v nasprotju z naloženo obveznostjo nadaljevala z oglaševanjem omenjenega preparata in navajanjem njegovih neverjetnih shujševalnih učinkov. Tako so bili izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izdajo sklepa za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbi 292. in 293. člena ZUP, pravilna pa je tudi njena navedba, da tožeča stranka pritožbo utemeljuje z razlogi, ki se ne nanašajo na samo izvršbo in jih zato tožena stranka ne sme upoštevati.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je iz izreka izvršljive odločbe Tržnega inšpektorata z dne 5.9.2001 razvidno, da se tožeči stranki prepoveduje oglaševanje z navedbo neverjetnih sposobnosti - shujševalnih učinkov, ne pa zgolj z navedbo shujševalnih učinkov. Tožeča stranka je zato spremenila oglasna sporočila tako, da je izpustila reklamno sporočilo: "izgubite 5, 10, 20, 30 kg zahvaljujoč neverjetni sposobnosti ... v kapsulah". Prvostopno sodišče je tako zavzelo napačno stališče, ko je ugotovilo, da tudi oglasna sporočila "s pomočjo ... v kapsulah sem v 30 dneh shujšala 15 kg" in podobno, predstavljajo oglaševanje z navajanjem neverjetnih sposobnosti omenjenega preparata. Ker citirana odločba z dne 5.9.2001 v izreku prepoveduje oglaševanje z navajanjem njegovih neverjetnih sposobnosti - shujševalnih učinkov, takšnega teksta pa v spornih oglasih, na katere se nanaša sklep za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi, ni moč zaslediti, izpodbijani sklep nima podlage v izvršljivi odločbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej v navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prvostopni upravni organ tožeči stranki dne 5.9.2001 izdal odločbo, s katero ji je začasno prepovedal oglaševanje preparata ... v kapsulah z navajanjem njegovih neverjetnih sposobnosti - shujševalnih učinkov, dne 12.4.2002 pa je izdal sklep o dovolitvi upravne izvršbe. Inšpekcijski organ je pri pregledu tiskanih medijev ugotovil, da je tožeča stranka nadaljevala z oglaševanjem omenjenega preparata v nasprotju z naloženo obveznostjo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bila izpolnjena pogoja iz 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, namreč, da je organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozil tožeči stranki, da bo uporabil prisilno sredstvo, tožeča stranka pa je medtem ravnala v nasprotju z njeno obveznostjo. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.