Jedro

Ker kasneje z drugim najemnikom sklenjena najemna pogodba za isti poslovni prostor ni nadomestila prejšnje med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe, je prejšnja pogodba v spornem obdobju še veljala. Zato je tožena stranka dolžna izpolniti svojo zakonsko in pogodbeno obveznost plačila najemnine.

Obrestne mere zamudnih obresti za obveznosti izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis. Pravno praznino je zato potrebno napolniti z analogno uporabo 399. člena ZOR.

Izrek

Obe reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 28.560 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi, povečanimi za 10 %, od posamezne mesečne najemnine in posameznih datumov zapadlosti dalje, vse preračunano po povprečnem menjalniškem prodajnem tečaju, ki bo veljal na dan plačila, nadalje znesek 59.388,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1992 dalje in povrniti tudi pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je s sodbo spremenilo prisojene zakonske zamudne obresti z 10 % povečanjem na obresti, kot jih priznava Ljubljanska banka za vpogledne hranilne vloge v nemških markah in določilo tolarsko protivrednost od glavnice in zamudnih obresti na prodajni tečaj za DEM, ki bo veljal pri isti banki na dan plačila, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je s sodbo zavrnilo glede prisoje glavnice v DEM in zmanjšanih zamudnih obresti od te glavnice ter glede prisoje zneska 18.304,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prve stopnje. S sklepom pa je pritožbi tožene stranke ugodilo glede prisoje 41.084,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravdnih stroškov ter v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

Proti pravnomočnemu delu odločbe sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija odločitev o prisoji zneska 28.560 DEM z zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti, uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga ugoditev reviziji z razveljavitvijo obeh sodb in vrnitvijo zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka podrobno obrazlaga posamezne uveljavljane procesne bistvene kršitve, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju te revizijske odločbe, posredno pa iz njenih izvajanj izhaja, da vztraja pri svojem stališču, da je najemna pogodba z dne 23.6.1992, ki sta jo sklenila tožnik in N. D., nadomestila najemno pogodbo z dne 1.4.1991, ki sta jo sklenili pravdni stranki, zaradi česar je ta starejša pogodba (sporazumno) prenehala veljati. Zaradi očitanih procesnih kršitev je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno, saj niso bila ugotovljena vsa bistvena pravna dejstva. Glede na odločitev obeh sodišč bi moral N. D. oziroma tožena stranka za že odpovedani najem (odpoved z dne 18.9.1992) oziroma za že na podlagi sporazuma z dne 23.6.1992 razvezano pogodbo (sporazum sta glede na točko II. sklenila tožnik in N. D. kot fizična oseba in kot direktor tožene stranke) plačevati najemnino. Tožena stranka še dodaja, da je tožnik že vložil tožbo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod I P 791/94, s katero zahteva plačilo odškodnine v obliki mesečne najemnine od 1.9.1993 dalje.

Tožnik v pravočasni reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem so bile spremenjene obresti od glavnice 28.560 DEM, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev reviziji s tako spremembo izpodbijanega dela sodbe druge stopnje, da se tožniku priznajo zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakomesečnega zneska najemnine, preračunane v tolarje. Opozarja, da tožnik ni zahteval in prvo sodišče ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od tuje valute, pač pa od glavnice, ki se je z dnem zapadlosti spremenila v domačo valuto in od tedaj dalje ji je od tolarske glavnice priznalo zakonske zamudne obresti. Ta odločitev je v skladu s sodno prakso, pri čemer tožnik posebej opozarja na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v decembru 1992, kako se pri izterjavi v izvršilnem postopku izračuna tolarska protivrednost glavnice in kako se izračunajo zamudne obresti. Izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča je tožnika oškodovala, o čemer prilaga reviziji izračun Nove Ljubljanske banke d.d. V nadaljevanju te vloge tožnik odgovarja na revizijo tožene stranke.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnik v odgovoru na revizijo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev, tožena stranka na tožnikovo revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V reviziji tožene stranke uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP niso podane. Tožena stranka glede razlogov sodbe sodišča druge stopnje opozarja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi katera od pogodbenih strank odpovedala najemno pogodbo ali da bi sklenili pismen sporazum o prenehanju najemnega razmerja. Ker teh odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje s tem spremenilo dejansko stanje, njegova ugotovitev pa je tudi v nasprotju z vsebino dopisa z dne 18.9.1992 in drugo alineo 3. točke sporazuma z dne 23.6.1992. Take revizijske opredelitve niso točne. V sodbi sodišča prve stopnje so povzete trditve tožene stranke, da naj bi s sklenitvijo najemne pogodbe z dne 23.6.1992 med tožnikom in N.D. prenehala veljati dne 1.4.1991 med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za isti poslovni prostor. V nadaljevanju razlogov prvo sodišče povzema izpoved tožnika, da ni bilo takega soglasja in nasprotno izpoved N. D.. Ker se je prvo sodišče postavilo na stališče, da druga pogodba ni nadomestila prve, ugotovitev pritožbenega sodišča o nedokazanosti sporazuma o prenehanju prve pogodbe ne posega v na prvi stopnji ugotovljeno dejansko podlago. Ugotovitev pritožbenega sodišča tudi ni v nasprotju z drugim odstavkom 3. točke sporazuma z dne 23.6.1992, saj je v njem govora o morebitnem prenehanju najemne pogodbe, ki je citirana v 1. točki sporazuma, to pa ni pogodba z dne 1.4.1991. Pritrditi je sicer reviziji, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin o odpovedi, sodišče druge stopnje pa je v svoji sodbi zapisalo, da odpoved najemne pogodbe ni dokazana, vendar očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP vseeno ni utemeljen. Ker je bilo v postopkih pred nižjima sodiščema ugotovljeno, da najemna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 1.4.1991, še velja, ker je ni nadomestila kasnejša najemna pogodba z dne 23.6.1992, ki sta jo sklenili tožnik in N. D., okoliščina o dokazanosti ali nedokazanosti odpovedi najemne pogodbe ni odločilno dejstvo. Odločilno pa ni zato, ker je tožena stranka ves čas postopka na prvi stopnji in tudi v pritožbi zatrjevala, da se uveljavljana odpoved z dne 18.9.1992, ki jo je podal N. D. (priloga pod B3 spisa) nanaša na drugo najemno pogodbo, torej tisto z dne 23.6.1992, katere pogodbenik je bil N. D. in ki po ugotovitvah obeh nižjih sodišč ni nadomestila prve najemne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Če prva pogodba velja, odpoved druge pogodbe ne glede na vprašljivost njene utemeljenosti in skladnosti z zakonom v tem sporu ni pomembna. Glede na trditve same tožene stranke, na katero pogodbo se nanaša ta odpoved, tudi ne gre za očitno nasprotje razlogov sodbe druge stopnje o nedokazani odpovedi prve pogodbe in listinami v spisu.

Revizija tožene stranke očita sodišču druge stopnje, da je njegova trditev, da gre pri predloženih pogodbah in sporazumih za pogosto drug predmet, v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da najemna pogodba z dne 23.6.1992 nima drugačnega predmeta. Tudi ta revizijski očitek ni utemeljen. Pravilna je ugotovitev tako prvega sodišča, da imata najemni pogodbi z dne 1.4.1991 in 23.6.1992 isti predmet, saj gre za isti poslovni prostor, pogodbeniki v obeh pogodbah pa niso isti. Pravilna pa je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča o pogosto drugih predmetih v predloženih pogodbah in sporazumih, saj se v spisu nahaja znatno število pogodb in sporazumov, ki sta jih sklenili ali pravdni stranki ali tožnik in N. D., kar tri od njih imajo tudi isti datum, predmet vseh teh poslov pa ni isti. Podrobnejše obravnavanje prav vseh poslov za rešitev tega spora ni bilo potrebno.

Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na v pritožbi tožene stranke uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni ocenilo odpovedi najema z dne 18.9.1992 in 3. točke sporazuma z dne 23.6.1992, ki ga je N. D. sklenil s tožnikom tudi kot direktor tožene stranke. Druge okoliščine tožena stranka v pritožbenem postopku sploh ni uveljavljala, prvo pa je vsebinsko uveljavljala kot zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kot sedaj v reviziji zatrjevano procesno kršitev, kar pa glede na že prej obrazloženo tudi ni, ker ne gre za odločilno okoliščino.

Po mnenju revizije tožene stranke je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sporazum z dne 23.6.1992 le pogodba med tožnikom in N. D., v nasprotju s to listino, saj je N. D. navedeni sporazum sklenil v svojem imenu in kot direktor tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se pritožbeno sodišče v svojih razlogih ni sklicevalo na sporazum z dne 23.6.1992 (priloga pod B5), pač pa na (najemno) pogodbo z dne 23.6.1992 (priloga pod B4), pri kateri je kot tožnikov sopogodbenik res nastopal N. D. samo kot fizična oseba.

Katera "pravna" dejstva naj zaradi (neuspešno) uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne bi bila ugotovljena, tožena stranka v reviziji ne obrazloži. Za pravilno uporabo materialnega prava so bile ugotovljene vse odločilne dejanske okoliščine. Na tako ugotovljeno dejansko podlago je zaradi prepovedi uveljavljanja revizijskega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 385. člena ZPP revizijsko sodišče vezano. Najemna pogodba, ki sta jo dne 1.4.1991 sklenili pravdni stranki, je v obravnavanem spornem obdobju še veljala, za katere mesece tožena stranka ni plačala najemnine, pa v postopku pred nižjima sodiščema niti ni bilo sporno. Zato je tožena stranka dolžna izpolniti svojo zakonsko (19. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - Ul. SRS št. 18/74) in pogodbeno (točka III pogodbe z dne 1.4.1991) obveznost. Na obstoj te obveznosti ne morejo vplivati revizijske navedbe tožene stranke o novi pravdi, saj se ta po revidentovih trditvah nanaša na čas od 1.9.1993, torej na drugo obdobje, imela pa naj bi prav tako glede na revidentove trditve tudi drugo dejansko in pravno podlago. Zato sta bili odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku za plačilo dolžne najemnine in posledično odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožene stranke materialnopravno pravilni.

Tožnik v svoji reviziji graja uporabo materialnega prava na pritožbeni stopnji pri spremembi odločitve o zamudnih obresti, predlaga pa tako spremembo izpodbijanega dela sodbe druge stopnje, da se tožniku prizna od zapadlosti vsakomesečnega zneska najemnine, preračunane v tolarje, zakonske zamudne obresti. Tožnikovo sklicevanje na načelno pravno mnenje iz decembra 1992 ni utemeljeno, saj so v tem mnenju urejena vprašanja v drugačni dejanski in procesni situaciji, kot je obravnavani spor. Predvsem tožnik zmotno zatrjuje, da je zahteval, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo, zakonske zamudne obresti od glavnice, ki se je z dnem zapadlosti spremenila v domačo valuto in od tedaj dalje pripadajoče zakonske zamudne obresti. Če bi bilo temu res tako, bi lahko tožnik v celoti svoj zahtevek izrazil v domači valuti, za vsak mesec bi izračunal, koliko znaša tolarska protivrednost 1.785 DEM mesečne najemnine in od v samo tolarjih izražene glavnice, ki bi bila vsak mesec drugačna, zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 10. dne v mesecu dalje. Vendar ni storil tako. Tožbeni zahtevek se glasi na plačilo 28.560 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila glavnice in ne na dan zapadlosti posameznih mesečnih najemnin. Drugačna revizijska trditev je zmotna. Sodišče prve stopnje je lahko sodilo le v mejah postavljenega zahtevka in samo ni moglo in tudi ni odločilo tako, kot zatrjuje revizija, da je. V celoti je sicer ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti (takrat še povečane za 10 %) od vsakomesečne najemnine 1.785 DEM od različnih datumov zapadlosti, tako tolarska protivrednost glavnice, kot tudi tolarska protivrednost prisojenih zamudnih obresti pa naj bi se preračunali po tečaju na dan plačila. Pri taki odločitvi je sodišče prve stopnje prezrlo, da višine zamudnih obresti za terjatev, ki je izražena v tuji valuti, ne predpisuje noben predpis. Razloge za v sodni praksi sprejeto stališče o napolnitvi te pravne praznine z analogno uporabo prvega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je sodišče druge stopnje obširno navedlo v prvem odstavku na 5. strani svoje odločbe. Ti razlogi so tudi po ugotovitvah revizijskega sodišča pravilni, zato z izpodbijano spremembo sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava.

V nobeni od vloženih revizij uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso podani in ker tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni. Ker nobena pravdna stranka ni uspela, mora vsaka trpeti svoje revizijske stroške, tožnik pa tudi posebej priglašene stroške revizijskega odgovora, ker ta ni bil potreben, saj ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji (166. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP).