Jedro

Bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so kupili stanovanje, so originarno pridobili lastninsko pravico na podlagi samega zakona in so torej postali lastniki brez vpisa v zemljiško knjigo, saj vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. S trenutkom smrti T. J. sta zato njena edina dediča (toženec in K. J.) postala skupna lastnika predmetnega stanovanja, posledično pa tudi skupna lastnika etažne enote. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da dedič pridobi podedovane nepremičnine šele z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Skladno z določbo 132. člena ZD, po kateri preide zapuščina na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti, je toženec lastninsko pravico zunajknjižno pridobil že s smrtjo T. J. Sklep o dedovanju je le deklaratorne narave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 767,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 473,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je odločitev sodišča o predhodnem vprašanju materialno zmotna in v nasprotju s sklepom Okrajnega sodišča v Trebnjem Sdn 1045/2017 z dne 11. 10. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 883/2018 z dne 21. 11. 2018. Iz navedene sodbe izhaja, da pokojna T. J. ni pridobila niti lastninske pravice v pričakovanju na predmetnem stanovanju, saj je zemljiškoknjižna pridobitev možna le na podlagi perfektnega zavezovalnega in razpolagalnega posla, zato dediča stanovanja ne moreta dedovati. Iz navedenega jasno izhaja, da toženec ni pridobil lastninske pravice na predmetnem stanovanju. Opozarja, da se obseg zapuščine, dediči in njihovi dedni deleži ugotovijo šele s sklepom o dedovanju, zato se šteje, da je dedič pridobil podedovane nepremičnine šele z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Zaključek sodišča, da ne more slediti tožencu, da pokojna T. J. ni pridobila lastninske pravice, je v nasprotju s sodbo II Cp 883/2018. Sodišče je torej poseglo v pravnomočno sodbo, kar predstavlja arbitrarno odločitev in kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Sodišče ne bi smelo odločiti o predhodnem vprašanju, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Sodišče je zmotno uporabilo 30. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1), saj toženec ni etažni lastnik, zato ga tudi ne zavezuje pogodba o upravljanju. Meni, da je nična in nemoralna pogodba, v kateri nastopa pokojna T. J. kot etažna lastnica, saj mrtva fizična oseba ne more biti subjekt pravic. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Tožeča stranka je na podlagi Pogodbe o upravljanju št. 29/2015 z dne 4. 6. 2015 upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu .... Od toženca zahteva plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja navedene večstanovanjske stavbe za obdobje od 1. 11. 2017 do 31. 8. 2018. V obravnavanem primeru je bilo sporno, ali je pokojna T. J. na stanovanju št. 24, na naslovu ..., pridobila lastninsko pravico, ali je posledično toženec kot dedič po pokojni T. J. etažni lastnik predmetnega stanovanja in ali je toženec zato dolžan upravniku plačevati stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je pokojna T. J. postala lastnica predmetnega stanovanja na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 15. 10. 1993, kot bivša imetnica stanovanjske pravice v skladu s 118. členom takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ). Bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so kupili stanovanje, so originarno pridobili lastninsko pravico na podlagi samega zakona in so torej postali lastniki brez vpisa v zemljiško knjigo, saj vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave.1 S trenutkom smrti T. J. sta zato njena edina dediča (toženec in K. J.) postala skupna lastnika predmetnega stanovanja, posledično pa tudi skupna lastnika etažne enote. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da dedič pridobi podedovane nepremičnine šele z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Skladno z določbo 132. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri preide zapuščina na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti, je toženec lastninsko pravico zunajknjižno pridobil že s smrtjo T. J. Sklep o dedovanju je le deklaratorne narave.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da pokojna T. J. ni pridobila lastninske pravice na predmetnem stanovanju. Drži sicer, da je sodišče v zadevi II Cp 883/2018 ugotovilo, da pokojna T. J. na podlagi kupoprodajne pogodbe ni pridobila lastninske pravice, saj pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, vendar kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, navedeno ne pomeni, da pokojna lastninske pravice ni mogla pridobiti na drugi podlagi. Ugotovitev sodišča prve stopnje v predmetni zadevi, da je pokojna originarno (po samem zakonu) pridobila lastninsko pravico, zato ne nasprotuje ugotovitvi, da pokojna lastninske pravice ni pridobila na pravnoposlovni podlagi. Sodišče prve stopnje zato ni poseglo v pravnomočno sodbo II Cp 883/2018 oziroma ji ne nasprotuje.2 Na podlagi obrazloženega je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče odločilo o predhodnem vprašanju, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. O tem, ali je pokojna, kot bivša imetnica stanovanjske pravice, pridobila lastninsko pravico na originaren način na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 15. 10. 1993, namreč še ni bilo pravnomočno odločeno. Posledično sta neutemeljena pritožbena očitka o arbitrarnosti odločitve in o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic.

9. Glede na pravilen zaključek, da je toženec kot dedič zapustnice postal skupni lastnik sporne nepremičnine in etažni lastnik, ga na podlagi 30. člena SZ-1 bremeni plačilo stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Kot etažnega lastnika ga zavezuje tudi Pogodba o upravljanju (ki je bila sklenjena v skladu z drugim odstavkom 53. člena ter prvim in drugim odstavkom 25. člena SZ-1), saj pogodba skladno s četrtim odstavkom 53. člena SZ-1 učinkuje tudi proti etažnim lastnikom, ki je niso podpisali. Posledično (ob upoštevanju 132. člena ZD) so neodločilne tudi pritožbene navedbe, da je bila Pogodba o upravljanju sklenjena po smrti T. J. oziroma da pokojna ne more biti subjekt pravic.

10. Po obrazloženem se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo (odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo) z materialnimi stroški in DDV, kar znaša 186,66 EUR. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1VSRS sodba II Ips 202/2012 s 23. 10. 2014 in sodba II Ips 342/2016 z 18. 10. 2018. 2Izpodbijana sodba tudi ne nasprotuje sklepu Okrajnega sodišča v Trebnjem Sdn 1045/2017, s katerim je bilo ugodeno ugovoru toženca, da se ne dovoli vpis zaznambe spora zaradi ugotovitve lastninske pravice, ki se vodi pod opr. št. P 8/2017 (v zvezi z II Cp 883/2018), saj je bilo ugovoru ugodeno, ker tožba ni bila vložena proti imetniku vknjižene lastninske pravice. Tudi sicer je navedeni pritožbeni očitek pavšalen.