Jedro

Člen 21 ZKZ določa, da se ponudba za kmetijsko zemljišče oz. gozd sprejme z izjavo o sprejemu ponudbe, ki se pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti. Namen takšnega določila je v tem, da ima tisti, ki je sprejel ponudbo, dokazilo o tem, da je ponudbo sprejel.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek A.A. in B.B. za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Murska Sobota odločila, da se odobri pravni posel za promet z gozdom del parcele št. 2183, odprti kop v izmeri 67 a 80 m2, vpisane pri vložku št. ..., k.o. ... po sklenjeni kupni pogodbi z dne 9.9.2008 med Krajevno skupnostjo C. kot prodajalko ter A.A. in B.B. kot kupcema. Iz obrazložitve izhaja, da sta kupca z vlogo z dne 11.9.2008 zaprosila pri UE Murska Sobota za odobritev pravnega posla pri prometu z gozdom za del parcele št. ..., k.o. ... Ponudbo za prodajo navedene nepremičnine je pri UE Murska Sobota vložila KS C. . Ta ponudba je bila objavljena na oglasni deski oddelka za kmetijstvo in gospodarstvo UE Murska Sobota od 8.7.2008 do 7.8.2008. V zakonitem roku je ponudbo sprejel B.B., sprejem ponudbe je bil UE Murska Sobota vročen 7.7.2008. Isti dan je sprejem ponudbe UE Murska Sobota vročil tudi A.A. Ponudbo prodajalke za nakup navedene nepremičnine pa so v zakonitem roku sprejeli tudi družba D., d.o.o., Kmetijsko gospodarstvo E., d.d. in F. V zakonitem roku je torej ponudbo sprejelo pet sprejemnikov ponudbe, zato je upravni organ razpisal ustno obravnavo. Na obravnavi je bilo ugotovljeno, da sta A.A. in B.B. sprejem ponudbe poslala prodajalki 10.7.2008 z navadno pošto, kar je predstavnik KS C. na ustni obravnavi potrdil in upravnemu organu predložil fotokopije izjav. Ostali sprejemniki ponudbe so prodajalki poslali izjavo o sprejemu ponudbe priporočeno s povratnico. Glede na izjavo predstavnika KS C. je prvostopni organ zaključil, da sta A.A. in B.B. prodajalki vročila izjavi o sprejemu ponudbe v zakonitem roku. Nadalje je upravni organ iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo ugotovil, da je A.A. lastnik parcel št. 2184 in 2185 k.o. ..., ki mejita na parcelo, ki se prodaja, št. 2183 k.o. ... Tudi parcele št. 2179, 2181, 2193 in 2182 vse k.o. ..., katerih lastnik je B.B., mejijo na parcelo št. 2183. Parcela št. 2185 k.o. ..., katere lastnik je A.A. je gozd, B.B. pa gozdnih parcel še nima. Družba Kmetijsko gospodarstvo E. d.d. s svojimi zemljišči ne meji na parcelo št. 2183 k.o. ..., je pa lastnica gozda, ki je od te parcele oddaljen približno 500 metrov. Družba D. d.o.o. ni lastnica gozdov, je pa lastnica zemljišč v oddaljenosti 1000 metrov od zemljišča, ki je predmet prodaje. F. je lastnik kmetijskih zemljišč in gozda v drugih katastrskih občinah. Ker je po potrdilu Mestne občine Murska Sobota parcela št. 2183 k.o. ... opredeljena delno kot gozd, se za ugotavljanje predkupne pravice uporabljajo določila 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG, Uradni list RS, št. 30/1993 s spremembami). Prvostopni organ ugotavlja, da A.A. in B.B. izpolnjujeta pogoje iz 47. člena ZG, saj sta lastnika zemljišč, ki mejijo na gozd, ki se prodaja, zato je odločil, da se predlagani pravni posel odobri.

Tožniki so se zoper takšno odločbo pritožili, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa je njihovo pritožbo z odločbo št. 33008-233/2008/2 z dne 29.6.2009 zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da bi moral prvostopni organ zavrniti odobritev pravnega posla, ker kupca izjav o sprejemu ponudbe prodajalki nista poslala priporočeno s povratnico. Pri razlagi določbe prvega odstavka 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ, Uradni list RS, št. 59/1996 s spremembami) je namreč treba izhajati iz namena, ki ga je zakonodajalec želel doseči s takšno določbo. Namen te določbe je zagotoviti pravno varnost vsem strankam v postopku, saj ponudnik s tem, ko podpiše povratnico ne more izjaviti, da izjave o sprejemu ponudbe ni sprejel. Obvestilna dolžnost sprejemnika ponudbe je izpolnjena tudi tedaj, ko o svojem sprejemu ponudbe obvesti neposredno tako prodajalca kot upravno enoto.

Tožnik s tožbo izpodbija zgoraj navedeno prvostopno odločbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pri izdaji izpodbijane odločbe je bilo kršeno določilo 21. člena ZKZ, saj mora v skladu s tem določilom vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti. A.A in B.B. nista dokazala, da sta ravnala v skladu s tem določilom. Navadna poštna pošiljka ni dokaz, da je bila pošiljka vročena. Razen tega je bilo po mnenju tožeče stranke nezakonito odločeno o tem, da sta izbrana upravičenca za nakup kmetijskega zemljišča v najugodnejšem vrstnem redu. A.A. je upokojenec in zato kmetijstvo ni njegova glavna dejavnost, tudi če dohodki iz kmetijstva presegajo dohodke iz naslova pokojnine. Prvo in drugo tožniku pa kmetijska dejavnost predstavlja edino dejavnost za dosego dohodka in ju je zato treba šteti kot prednostna upravičenca, zato bi morala ponudnica pogodbo skleniti z eno od tožečih strank. Tožniki predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Odgovor na tožbo sta vložila tudi A.A. in B.B., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Navajata, da sta ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča z navadno pošto vročila prodajalki, kolikor tožeče stranke zatrjujejo kršitev določbe 23. člena ZKZ, pa navajata, da teh kršitev v pritožbenem postopku niso uveljavljali in jih zato ne morejo niti v pritožbi. Sicer pa po njunih trditvah dohodki A.A. iz naslova kmetijske dejavnosti pomenijo njegovo glavno dejavnost, saj je imel v letu 2007 iz tega naslova 13.400,00 € dohodkov, iz naslova pokojnine pa 4.560,00 €. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne in priglašata stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V predmetni zadevi je sporna predvsem okoliščina, da A.A. in B.B. prodajalki predmetnega zemljišča izjave o sprejemu ponudbe nista poslala priporočeno ampak kot navadno poštno pošiljko. Člen 21 ZKZ sicer določa, da se ponudba za kmetijsko zemljišče sprejme z izjavo o sprejemu ponudbe, ki se pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti, vendar pa je tudi po presoji sodišča namen takšnega določila v tem, da ima tisti, ki je sprejel ponudbo, dokazilo o tem, da je ponudbo sprejel. Da sta A.A. in B.B. ponudbo sprejela, je prvostopni organ razjasnil na ustni obravnavi, zato sama okoliščina, da je bila izjava o sprejemu ponudbe poslana kot navadna poštna pošiljka, na odločitev o odobritvi pravnega posla nima nobenega vpliva. Zato se tudi po presoji sodišča tožniki v tožbi neutemeljeno sklicujejo na kršitev 21. člena ZKZ.

Glede v tožbi zatrjevane kršitve prednostnega vrstnega reda pa sodišče ugotavlja, da tožniki v pritožbi glede tega navajajo le kratko in neobrazloženo pripombo, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s 47. členom ZG, zato je vse druge navedbe v zvezi s tem šteti kot nedopustno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1). Glede uporabe 47. člena ZG pa sodišče pojasnjuje, da ta v desetem odstavku določa, da ima prednostno pravico pri nakupu lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja (razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, ki pa niso predmet tega postopka). Ker imata tako B.B. kot A.A. zemljišča, ki mejijo na zemljišče, ki se prodaja, je tudi določilo desetega odstavka 47. člena ZG v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeno.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. A.A. in B.B. zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tudi prizadeta stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njun zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.