Jedro

Toženkino ravnanje je bilo protipravno, ker je ob plačilih glavnemu izvajalcu (in prevzemniku njegove terjatve), že razpolagala z zahtevkom tožnice za neposredno plačilo računa, za plačilo katerega so bili izpolnjeni pogoji 631. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki, v roku 15 dni od vročitve sodbe, plačati pritožbene stroške v znesku 1.080,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 20.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 dalje in znesek 8.484,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2010 dalje (1. točka izreka), zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka za plačilo kapitaliziranih obresti od glavnice 20.640,00 EUR in 8.484,00 EUR (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 4.166,30 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodba odločitev o odškodninski odgovornosti toženke materialnopravno zmotno opira na določbo 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v zvezi s 131. členom OZ. Tožnica je sicer res kot podizvajalka A., d.d., pripravila zahtevano projektno dokumentacijo – projekt izvedenih del (v nadaljevanju PID), vendar pa obveznost plačevanja podizvajalcev ni stvar naročnika, ker z njimi ni v pogodbenem razmerju. Pogoje, ki (izjemoma) dopuščajo neposredni zahtevek podjemnikovega sodelavca za plačilo del, ki jih je le-ta opravil za glavnega izvajalca, je treba tolmačiti restriktivno, česar sodba ne upošteva. Podizvajalec mora obstoj vseh pogojev naročniku izkazati ob podaji zahteve, česar tožnica ni izkazala dne 4. 3. 2010, ko je toženki po pošti poslala račun za delo, ki ga je opravila za A., d.d. Takrat niso bili izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo. Tožničina terjatev do izvajalca namreč z njegove strani še ni bila pripoznana. Kot ugotavlja sodba, je A., d.d., tožničino terjatev po računu št. 9/2010 v višini 20.640,00 EUR priznal šele 27. 7. 2010, kar je po 22. 6. 2010, ko je zapadla v plačilo terjatev A., d.d., do toženke in je bila ta do zneska 300.000,00 EUR poravnana cesionarju. Utemeljenost zahteve podizvajalke ne more biti odvisna od stališča računovodstva ali priče B. B., na kar se sklicuje sodba, temveč gre za pravno presojo. Nepomembno je, kdaj so se plačila opravila. XIII. začasna situacija, datirana 28. 2. 2010, je bila toženki poslana 22. 3. 2010, zato dne 4. 3. 2010 ni obstajala koneksnost med terjatvijo tožnice do izvajalca in terjatvijo izvajalca do naročnika. Toženka ni mogla vedeti, na kaj se nanaša poslani račun, na katera dela in v katero začasno situacijo izvajalca spada. Tožnica niti ne zatrjuje, da bi terjatev do izvajalca 4. 3. 2010 že zapadla v plačilo, nedospele terjatve pa po 631. členu OZ ni mogoče zahtevati neposredno plačilo. Ravnanje toženke, ko je izpolnjevala svojo obveznost do izvajalca in cesionarjev, zato ne more biti protipravno. Ni obstajala pogodbena zaveza toženke, na podlagi katere bi morala podizvajalce A., d.d., neposredno plačevati. Plačevala jih je na podlagi vsakokratne asignacijske pogodbe, ki pa je, kar med strankama ni sporno, v predmetnem primeru ni akceptirala. Sodba ugotavlja, da sta šele 22. 6. 2010 obstajali dospeli koneksni terjatvi tožnice do izvajalca in slednjega do toženke, pri čemer prezre, da terjatev tožnice niti na ta dan ni bila pripoznana, saj ni razpolagala s strani izvajalca potrjenim IOP-jem, ki ga je dobila šele 27. 7. 2010. Potrjena situacija pa tudi sicer ne predstavlja pripoznanosti, ki mora biti jasna in nedvoumna (tako VSL sodba II Cp 714/2015). Dokazno in trditveno breme glede vseh predpostavk je v celoti na tožnici. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Sodba se do vseh izpostavljenih dilem ne opredeli in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če se sprejme stališče sodbe, da je na dan 22. 6. 2010 obstajala neposredna terjatev tožnice do toženke, ni podana toženkina odškodninska odgovornost. Terjatev izvajalca (A. d.d.) bi se prenesla v pravno sfero tožnice, do česar pa ni moglo priti, ker je bila slednja pred tem že cedirana. Toženka s plačilom 300.000,00 EUR tožnice ni mogla oškodovati, ker je ostalo še za 29.057,05 EUR (terjatev po XIII. začasni situaciji A. d.d. do toženke je znašala 329.057,05 EUR). Ker toženka na podlagi gradbene pogodbe A., d.d., ne dolguje več ničesar (ima odprte terjatve do njega v višini preko 4,000.000,00 EUR), ni odprte vsote, s katero bi se tožnica lahko poplačala. Tožnica ni izkazala obstoja škode. Zahtevek, dokler stečajni postopek nad A., d.d., ni zaključen, je preuranjen, ker obstoj škode niti ni jasen. Tožba je posledično nesklepčna in jo je treba zavrniti. Zaključek sodbe, da v stečajnem postopku ne bo prišlo do poplačila terjatev navadnih upnikov, temelji na bistveni kršitvi določb postopka, saj je sodišče vpogled v 22. redno poročilo stečajne upraviteljice A., d.d., izvedlo izven dokaznih predlogov pravdnih strank. Hkrati je bila toženki kršena pravica do izjavljanja in je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka, ki s tožnico ni bila v pogodbenem odnosu, njenega dela ni mogla preveriti. Protispisna je ugotovitev sodbe, da toženka spornosti izpolnitve tožnice ni zatrjevala in se sodba (ponovno) glede nje ne opredeli. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni postavilo izvedenca arhitekturne stroke, ki ga je predlagala toženka. Zmotni so zaključki sodbe glede obveznosti toženke po plačilu terjatve v višini 8.484,00 EUR po računu št. 24/10. Toženka, kot ves čas poudarja, dela tožnici ni naročila, ni ga prevzela, še manj ga je dolžna plačati. Obrazložitve sodbe se ne da preizkusiti, ker sodišče ni niti ugotovilo, kdo naj bi ta dela kot nek false prokurator naročil. Sodba ostaja le na pavšalni ugotovitvi, da je bilo naročilo dano. Obstoj naročila pa naj bi potrjevale neke PID v PDF obliki poslane preko elektronske pošte. Komisija ni imela pooblastil v zvezi z odpravo napak, temveč le s popisom in ugotovitvijo pomanjkljivosti, predsednik tožene stranke kot zakoniti zastopnik pa ne more odločati o finančnih zadevah brez odobritve glavnega odbora zveze. Kaj je bila naloga komisije, je sicer razvidno iz poročila z dne 9. 11. 2010. Zmoten je zaključek sodbe, da je toženka delo prevzela, ker ji je bil poslan PDF teh načrtov, saj je D., d.d., ki je sanacijo izvajala, naredila lastne PID-e za sanacijo. Vtoževno delo tožnice ni bilo niti zaključeno, niti niso bili PID-i izročeni v fizični obliki ter podpisani in ožigosani z ustreznimi žigi projektantov, ki jih izdaja Zbornica za arhitekturo in prostor in so zato bili brez vrednosti. Okoliščine obravnavanega primera ne potrjujejo zaključka o konkludentni odobritvi naročila. Toženka je prerekala tožbeni zahtevek tudi po višini, vendar se sodba do njenih navedb ni opredelila. Njene navedbe šteje za nekonkretizirane, odločitve pa ne opre na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Sodba zmotno dokazno vrednost daje dejstvu, da toženka, ob povabilu toženke (pravilno tožnice), da skupaj določita ceno njenega dela oziroma se izjavi o predlogu računa, ni sledila in ni ugovarjala, niti računu niti opominu. Toženka dela ni naročila, zato ni bilo potrebe za dogovarjanje o ceni, račun pa je bil brezpredmeten. Tožnica bi morala (dokazno) podprto zatrjevati, sodišče pa ugotoviti, predmet naročenega dela in njegov obseg, vključujoč ceno za opravljeno storitev. Zmotna je presoja, da je toženka naročilo naknadno odobrila in o tem sodba ne ponudi pravnih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Cena storitve ali vsaj njena določitev mora biti predmet soglasja volj pogodbenih strank. Tega tožnica ni zatrjevala, sodba pa neutemeljeno uporabi neobvezno tarifo ZASP.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, se obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov, predlagala je njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku je tožnica s tožbo zahtevala plačilo dveh računov in sicer plačilo računa št. 9/2010 v znesku 20.640,00 EUR in plačilo računa št. 24/2010 v znesku 8.484,00 EUR.

6. Sodba ob takratnem odločanju(1) upošteva napotke pritožbenega sodišča. Ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju in ni obremenjena z uveljavljeno absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede plačila računa št. 9/2010

7. Sodba zavzame stališče, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova neplačanega računa št. 9/2010 v znesku 20.640,00 EUR utemeljen na odškodninski podlagi (prvi odstavek 131. člena OZ). Zavzeto stališče temelji na tem, da so na dan 31. 3. 2010 (plačilo toženke glavnemu izvajalcu A., d.d., s kompenzacijo) in na dan 18. 5. 2010 in 22. 6. 2010 (plačili toženke prevzemniku terjatve, to je Prvi finančni agenciji) obstajali pogoji 631. člena OZ za neposredno plačilo tega računa tožnici (toženka je razpolagala z zahtevkom podizvajalke za njegovo plačilo). Ravnanje toženke, ki tožeči stranki, kljub opravljenemu delu in izpolnjevanju predpisanih pogojev 631. člena OZ, navedenega računa ni plačala, je protipravno (v nasprotju z določbo 631. člena OZ) in je tožeči stranki povzročilo škodo v višini vtoževanega računa (20.640,00 EUR).

8. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da sta tožena stranka (naročnik) in A. d.d. (glavni izvajalec) dne 20. 10. 2008 sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo nadomestnega objekta X; - da je tožeča stranka na podlagi pogodbe št. 07/09 z dne 29. 10. 2009, sklenjene z izvajalcem A., d.d., nastopala kot podizvajalka glavnega izvajalca; - da je tožeča stranka po pogodbi z glavnim izvajalcem prevzeto pogodbeno obveznost (izdelava projektne dokumentacije PID za objekt X), izpolnila; - da se izdano uporabno dovoljenje upravne enote sklicuje na projekt izvedenih del št. 03/09-5, izdelan s strani tožeče stranke; - da je bila tožena stranka s statusom tožeče stranke kot podizvajalke glavnega izvajalca seznanjena; - da je toženka prejela neposredni zahtevek tožnice za plačilo računa 09/2010, ki mu je bila priložena asignacijska pogodba z dne 6. 11. 2009, podpisana s strani glavnega izvajalca A., d.d., kot asignanta in tožnice kot asignatarja za znesek 20.640,00 EUR, v začetku marca 2010; - da je glavni izvajalec A., d.d., toženki izdelavo projekta, ki ga je izdelala tožeča stranka, zaračunal v XIII. začasni situaciji (izstavljeni dne 28. 2. 2010, potrjeni 23. 3. 2010); - da je morala toženka XIII. začasno situacijo, glede na njeno valuto, plačati 22. 6. 2010; - da je toženka terjatev A., d.d., iz XIII. začasne situacije delno poravnala A. dne 31. 3. 2010 z izvedeno kompenzacijo v znesku 17.986,01 EUR, prevzemniku Prvi finančni agenciji pa 18. 5. 2010 v znesku 170.224,24 EUR in delno v znesku 129.775,65 EUR dne 22. 6. 2010; - da je s pogodbo o odstopu terjatev z dne 21. 1. 2010 glavni izvajalec A., d.d., E. odstopil svojo terjatev do tožene stranke na podlagi XIII. finančne situacije v znesku 300.000,00 EUR; - da se je celotni znesek XIII. začasne situacije glasil na 329.057,05 EUR.

9. Brez pomena je sklicevanje toženke, da s tožnico ni bila v pogodbenem razmerju in da je podizvajalcem plačevala na podlagi asignacijskih pogodb, ki je v konkretnem primeru (kar med strankama ni sporno) ni akceptirala. Tožnica je bila, kot pravilno obrazloži sodba, kot podizvajalka upravičena zahtevati neposredno plačilo pod pogoji 631. člena OZ. Gre za izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranki pogodbe, kar sodba pravilno upošteva.

10. Neutemeljena je pritožbena graja neizpolnjevanja pogojev 631. člena OZ. Slednji so: pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni) in podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika.

11. Sodba ima v povzetih ugotovitvah zadostno podlago za zaključek, da so navedeni pogoji izpolnjeni. Po ugotovitvi sodbe je izvajalec tožeči stranki podpisal asignacijsko pogodbo (tožena stranka jo je prejela skupaj z računom tožnice) že 6. 11. 2009 in je zmotno stališče pritožbe, da ji je bila s strani glavnega izvajalca terjatev pripoznana šele 27. 7. 2010, ko je glavni izvajalec tožeči stranki izstavil izpisek odprtih postavk (potrdil obveznost plačila 20.640,00 EUR). Pritrditi je sicer pritožbi, da je po ugotovitvi sodbe terjatev A., d.d., dospela v plačilo šele 22. 6. 2010, vendar pa je, kot pravilno obrazloži že sodba, toženka XIII. začasno situacijo plačala (še pred zapadlostjo), ko je že razpolagala z zahtevkom tožnice. Brez podlage je pritožbeni očitek, da tožnica hkrati z računom ni podala zahteve za plačilo. Kot pravilno obrazloži že sodba (stran 4), je toženka sama 15. 3. 2010 tožnico obvestila, da namerava plačati neposredno podizvajalcem in jo pozvala za predložitev dokazil o izpolnjevanju pogojev za neposredno plačilo. Zaključek sodbe, da tožnici, ki je že pred tem toženki posredovala račun (s podpisano asignacijo), ni bilo treba pošiljati nobene dodatne dokumentacije, temelji na izpovedbah prič F. F. (prokuristka tožeče stranke) in B. B. (skrbnik za izvajanje gradbene pogodbe z A. d.d.). Pritožba ne ponudi tehtnih trditev za dvom v pravilnost dokazne ocene.

12. Pritrditi je sicer pritožbi, da dne 4. 3. 2010 še ni bila izkazana koneksnost med terjatvijo tožnice do izvajalca in terjatvijo izvajalca do naročnika, saj je bila XIII. začasna situacija (izdana 28. 2. 2010) potrjena šele 23. 3. 2010, vendar pa je koneksnost obstajala v času, ko je tožena stranka svoj dolg poravnala (glavnemu izvajalcu in prevzemniku njegove terjatve). Pritožbeno sodišče soglaša z zadostnimi in pravilnimi razlogi sodbe (6. stran obrazložitve), zakaj toženka (do višine neposrednega zahtevka tožnice) ne bi smela poravnati terjatve E., kateri je izvajalec A., d.d., odstopil svojo (bodočo) terjatev. V odgovor pritožnici le še dodaja, da bi ob dejstvu, da je neposredni zahtevek tožnice prejela že marca 2010, smela plačati le, če bi se prepričala, da je tožničina terjatev do cedenta poravnana.(2) Posledično je pravilen zaključek sodbe, da je bilo tako ravnanje toženke protipravno in je zato podana njena odgovornost na odškodninski podlagi. Nepomembno je zato, da ob podani zahteve tožnice, še niso bili izpolnjeni pogoji po 631. členu OZ. Obstoju drugih pogojev za neposredno plačilo, pa pritožba konkretizirano niti ne nasprotuje. S plačili glavnemu izvajalcu (in prevzemniku njegove terjatve) je toženka povzročila, da je tožnica ostala brez plačila. Določba 631. člena OZ namreč omogoča neposredni zahtevek podizvajalcu le v primeru, kadar investitor še ni poravnal svoje obveznosti izvajalcu (s plačilom izvajalcu terjatev slednjega namreč preneha). Pravilen je zato zaključek sodbe, da je podana odškodninska odgovornost toženke.

13. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost stališča sodbe, da je toženka s protipravnim ravnanjem tožnici povzročila škodo v znesku 20.640,00 EUR (znesek vtoževanega računa št. 9/10). Zmotno je pritožbeno stališče, da je zahtevek tožnice preuranjen, ker obstoj škode (stečaj nad glavnim izvajalcem A., d.d., še ni končan) še ni jasen in je tožba posledično nesklepčna. Ni pomembno, ali bi stečajna masa A., d.d., zadoščala za poplačilo terjatve tožeče stranke, saj ima tožeča stranka pravico terjati plačilo svoje terjatve tako od naročnika kot od izvajalca, pri čemer je njuna obveznost solidarna. Morebitno (delno) plačilo tožničine terjatve bi bilo treba v okviru dolžnosti zmanjševanja škode upoštevati, vendar pa toženka ni niti trdila, še manj dokazovala, da bi iz naslova vtoževanega računa tožnica karkoli prejela. Nasprotno pa je tožnica trdila, da ni prejela nobenega plačila. Ugotovitev sodbe, ki temelji na podatkih vpogleda v elektronski stečajni izpis St 1392/2010, da v stečajnem postopku do poplačila terjatev navadnih upnikov sploh ne bo prišlo, zato ne predstavlja odločilnega dejstva. Posledično ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 7. člena v zvezi z 212. členom ZPP) in tudi ne iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritrditi je pritožbi, da je protispisna ugotovitev sodbe, da toženka spornosti izpolnitve tožnice ni ugovarjala. Tožena stranka je (pripravljalna vloga 6. 3. 2013) trdila, da načrti PID niso ustrezni in predlagala postavitev izvedenca arhitekturne stroke. Neopredelitev sodbe do navedenih ugovorov in opustitev izvedbe predlaganega dokaza, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot uveljavlja pritožba. Nekonkretizirane trditve o neustreznosti načrtov PID, ker naj bi šlo za načrte PZI (8. točka pripravljalne vloge 6. 3. 2013), ne nudijo podlage za postavitev izvedenca. Sicer pa je bilo, kot ugotavlja že sodba (4. stran obrazložitve), na podlagi projekta izvedenih del št. 3/09-PID izdano uporabno dovoljenje. V skladu z določbo petega odstavka 89. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) je pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja PID dokumentacija, zato, v kolikor predložena PID dokumentacija ne bi bila ustrezna, uporabno dovoljenje ne bi bilo izdano.

Glede plačila računa 24/10

15. Zahtevek za plačilo računa 24/10 je tožnica temeljila na podjemni pogodbi (619. člen OZ) in sicer na ustnem naročilu tožene stranke (predstavnika tožene stranke G. G.) za izdelavo projektne dokumentacije za izvedbo sanacijskih del za odpravo pomanjkljivosti v izvedbenih delih glavnega izvajalca na objektu

16. Sodba (ob tokratnem odločanju) izčrpa ponujeno trditveno in dokazno podlago strank in zavzame stališče, da je tožnica za izdelan projekt upravičena do plačila terjatve, ki jo vtožuje z računom 24/2010. Nosilna ugotovitev sodbe, na kateri temelji zavzeto stališče je, da je toženka projekt, ki ga je izdelala tožnica, uporabila pri dejanski izvedbi sanacije, kar na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena OZ predstavlja konkludentno (naknadno) odobritev ustnega naročila toženke. Podlago za tak zaključek ima sodba v izvedenem dokaznem postopku, zlasti izpovedbah prič H. H. (vodja gradbenega nadzora) in takratnega zakonitega zastopnika toženke I. I. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev za dvom v tak dokazni zaključek sodbe. Zgolj pavšalna, dokazno nepodprta trditev toženke, da je D. d.d., ki je sanacijo izvajala, naredila lastne PID-e za sanacijo, ne zadošča za dvom. Pritožba ne trdi, da sodišče ni izvedlo (in tudi ne katerih) dokazov, ki jih je predlagala in bi lahko privedli do zaključka, za katerega se zavzema. Ob ugotovitvi sodbe, da je tožnica izdelala projekt za odpravo pomanjkljivosti in da ga je toženka prevzela in uporabila, ni odločilno, kdo od predstavnikov toženke je dal ustno naročilo za izdelavo projekta in tudi ne, ali je bil za to pooblaščen, kar kot ključno izpostavlja pritožba. Sodba na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotavlja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke I. I. imenoval posebno komisijo za oceno pomanjkljivosti na objektu X, da je za vodjo te komisije imenoval G. G. in da je bilo na sestanku komisije dogovorjeno, da projekt odprave pomanjkljivosti izdela tožeča stranka. Slednje je potrdila tudi priča G. G., ki je sicer zanikal, da bi sam, v imenu tožene stranke, izdal ustno naročilo za izdelavo projekta, kot je trdila tožnica. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da G. G. ni bil pooblaščenec tožeče stranke, ni pa trdila, da v zvezi z odpravo napak komisija ni imela nobenih pooblastil, kot to prvič navaja v pritožbi. Poročilo z dne 9. 11. 2010, iz katerega naj bi bile razvidne naloge komisije, ki je bilo vloženo v spis, pa ustrezne trditvene podlage ne more nadomestiti. Nosilne trditve toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s spornim projektom tožnice so bile, da toženka ne ve, za kakšne storitve naj bi šlo (7. točka odgovora na tožbo in 13. točka pripravljalne vloge z dne 22. 3. 2013), čeprav je tožnica v vlogah izčrpno in natančno pojasnila, na kateri projekt se nanaša izstavljeni račun. Med drugim je trdila tudi (in predložila dokaz – A45 – A62), da ji je predstavnik toženke (g. P.) na njeno povpraševanje glede projektov uporabljenih pri sanaciji, dne 26. 6 .2012, posredoval s strani tožnice pripravljene projekte PZI za izvedbo sanacije.

17. Tožnica, ki je zahtevek za plačilo računa št. 24/2010 z dne 18. 11. 2010 temeljila na ustni pogodbi, sklenjeni s toženo stranko, res da ni ponudila trditev o višini dogovorjenega plačila. Slednje pa ne pomeni, kot skuša prikazati pritožba, da do plačila ni upravičena. Po izrecni določbi drugega odstavka 642. člena OZ, če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela za tak posel, običajno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Toženka, kot pravilno obrazloži že sodba, vtoževani višini terjatve, ki temelji na prej navedenem računu, konkretizirano ni ugovarjala. Pritrditi je sodbi (9. stran obrazložitve), da toženka ni konkretizirano ugovarjala niti številu ur niti izračunu cene za izdelavo projekta in tudi ni trdila, da cene iz Pravilnika zbornice za arhitekturo in prostor, ki jih je kot podlago upoštevala tožeča stranka v računu št. 24/2010 (sodba ji sledi), niso uporabne.

18. Odločitev sodbe, da je toženka dolžna tožeči stranki opravljeno delo izdelave projekta plačati v višini vtoževanega računa, je zato pravilna.

19. Po navedenem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti ni procesnih in materialnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Povrniti pa mora potrebne stroške tožeči stranki za odgovor na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) in ji priznalo skupno 1.080,43 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v zvezi z 12. členom ZOdvT 865,60 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV).

21. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Sodba z dne 9.5.2013 je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3114/2013 z dne 21.5.2014. Op. št. (2): Primerjaj VS RS sklep III Ips 41/2013 z dne 7. 10. 2014.