Jedro

Tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se lahko pred izdajo izpodbijane odločbe izrekel o pomembnih dejstvih za odločitev.

Iz tožbenih navedb v povezavi z navedenimi štirimi tožbenimi ugovori ne izhaja, da bi bili ti ugovori očitno neutemeljeni. Poleg tega, ko državni organ v enem letu po zaključku postopka naloži stranki vrnitev denarnega zneska v višini 1083,33 EUR iz naslova izplačane brezplačne pravne pomoči, mora tak zavezanec dobiti možnosta, da se pred izdajo upravne odločbe o naložitvi omenjene obveznosti izjasni o predmetni obveznosti. Zato je bila omejitev pravice do izjave v konkretnem primeru v neskladju z načelom sorazmernosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 159/2018 z dne 26. 10. 2020 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločila, da je tožnik dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v znesku 1.083,33 EUR na račun Okrožnega sodišča v Krškem in sicer v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je bila tožniku z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 1593/2018 z dne 25. 4, 2018 dodeljena brezplačna pravna pomoč za plačilo predujma v zadevi IV P 15112017 Okrožnega sodišča v Krškem, na podlagi katere je bilo izplačano dne 24. 1. 2019 izvedenki A.A. 821,10 EUR in zatem še dne 25.3.2019 znesek 262,23 EUR, skupaj 1.083,33 EUR.

3. Zadeva pod opr. št. IV P 151/2017 se je zaključila s sodbo z dne 25. 3. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 1185/2019 z dne 11. 7. 2019, pravnomočna dne 11. 7. 2019. 4. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določilo 49. člena ZBPP. Služba za BPP je po uradni dolžnosti po preteku enega leta od pravnomočno zaključenega postopka (pravnomočno zaključeno dne 11. 7. 2020), za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, preverila premoženjsko stanje upravičenca tako, da je opravila poizvedbe v zvezi z lastništvom nepremičnin upravičenca na ozemlju Slovenije in v zvezi z lastništvom motornih vozil, prav tako si je pridobila podatke o družinskih članih prosilca, obdavčljive dohodke FURS in višino preživninskih obveznosti.

5. Upoštevajoč 13. člen ZBPP in 8. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) znaša minimalni dohodek 804,36 EUR (2 x 402,18 EUR). Ne glede na te določbe se na podlagi 27. člena ZSVarPre brezplačne pravne pomoči ne dodeli osebi oziroma njeni družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (to je 19.304,64 EUR).

6. Pri ugotavljanju višine lastnega dohodka je bilo ugotovljeno, da je prosilec prijavljen v gospodinjstvu skupaj z mamo in bratom, ki pa se ne štejeta kot družinska člana prosilca. Tako se prosilec v skladu z 10. členom ZUPJS v zvezi s 14. členom ZBPP šteje kot samska oseba. Tožena stranka je ugotovila, da je prosilec zaposlen ter je v obdobju od aprila 2020 do junija 2020 prejemal plačo v povprečni mesečni višini 583,59 EUR, v navedenem obdobju je prejel tudi regres v višini 1.100 EUR in preostali drug dohodek v višini 3.161,74 EUR. Regres in drug dohodek predstavljata v smislu 23. čl. ZSVarPre občasna, neperiodična dohodka in se upoštevata v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. čl. ZSVarPre. Za prejeti prosilčev regres je tako potrebno upoštevati 165,57 EUR, kot povprečni mesečni dohodek (l.100EUR:3=366,60EUR-201,09EUR=165,57EUR), za prejeti drugi dohodek pa 852,82 EUR povprečni mesečni dohodek (3.l61,74EUR:3=l.053,91EUR-201,09=852,82EUR). Glede na navedeno je prosilčev mesečni dohodek v obdobju od aprila do junija 2020 znašal l.601,98 EUR, od tega zneska se odštevajo mesečne preživninske obveznosti 141,04 EUR (preživnina za B. 54,17 EUR, preživnina za C. 86,87 EUR), tako je povprečni mesečni dohodek prosilca v neto znesku znašal 1.460,94 EUR (dokaz priloga C 8 -izpis FURS in izpis MDDSZ priloga CIO), kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 804,36 EUR.

7. Organ ugotavlja, da prosilec po preteku enega leta od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 8. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka zahteva od tožnika vračilo zneska 1.083,33 EUR, kar presega sicer znesek odobrene brezplačne pravne pomoči v odločbi z dne 25.4.2019. Tožnik sicer ne oporeka, da je bil izvedenki izplačan znesek 821,10 EUR na podlagi sklepa z dne 26.11.2018 in znesek 262,23 EUR na podlagi sklepa z dne 24.1.2019, vendar pa je bila brezplačna pravna pomoč odobrena za zgolj znesek 700,00 EUR in ne za vse stroške sodne izvedenke, kar tožena stranka sploh ni ustrezno upoštevala.

9. Nadalje tožnik opozarja, da je postopek IV P 151/2017 Okrožnega sodišča v Krškem, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo z dne 25. 4. 2019 potekal v zadevi razveze zakonske zveze ter odločitve glede dodelitve otrok v varstvo, vzgojo, določitve stikov in določitve preživnine, ko je izvedensko delo bilo potrebno zaradi odločitve o otrocih in je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ker je bil postopek v korist otrok, ko je stroške sodnega izvedenca bil dolžan sicer plačati le tožnik, pri čemer pa je pritožbeno sodišče navedlo, ker je bil izpodbijan tudi stroškovni del sodbe, da je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pravilna, ker so bili stroški izvedenke kriti iz proračuna in je tako sedaj nepošteno, da bi tožnik tudi iz tega razloga moral kriti vse stroške vezane na sodno izvedenko. Tožnik prilaga sicer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1185/2019 z dne 11. 7. 2019, iz katere je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, kot tudi razloge, zakaj je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v tej smeri in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, v kolikor pa je potrebno pa se naj pribavi celoten spis IV P 151/2017 Okrožnega sodišča v Krškem, pri čemer je pomembno, da bi seveda morali stranki kriti polovico stroškov izvedenca, če je bilo vse krito iz proračuna in sta oba imela brezplačno pravno pomoč.

10. Tudi sicer pa tožnik ugotavlja, da je bil postopek IV P 151/2017 Okrožnega sodišča v Krškem pravnomočno zaključen dne 11. 7. 2019, tožnik je odločitev pritožbenega sodišča prejel dne 16. 8. 2019. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka preverila, če se je tožnikov materialni položaj v enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč izboljšal toliko, da glede na trenutni materialni položaj ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Slednje sicer določa ZBPP, vendar pa je tožena stranka materialno pravo uporabila napačno.

11. Eno leto od pravnomočnosti odločbe se tako začne 11. 7. 2020 oziroma 16. 8. 2020, od kar je bil tožnik seznanjen z odločitvijo pritožbenega sodišča in pravnomočnostjo odločbe, kar je po tožnikovem mnenju tudi datum, ki bi ga tožena stranka morala upoštevati in ne obdobje pred tema datumoma.

12. Nadalje iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka upoštevala obdobje od aprila 2020 do junija 2020, kar pa se nanaša na čas pred 11. 7. 2020 oziroma 16. 8. 2020 in bi tako tožena stranka pri izdaji odločbe z dne 26. 10. 2020 morala upoštevati 3 mesece pred izdajo odločbe oziroma tri mesece po poteku 1 leta po pravnomočnosti zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ko tožena stranka ni pojasnila, zakaj je upoštevala obdobje od aprila 2020 do junija 2020, torej obdobje pred potekom 1 leta po pravnomočnosti zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč.

13. Ne glede na zgoraj navedeno, pa je tožena stranka glede prejemkov 1.100,00 EUR in 3.161,74 EUR napačno uporabila določila 23. člen ZSVarPre, saj je kot rečeno uporabila napačno obdobje zajema podatkov in bi, če se jih že upošteva, jih morala razdeliti na 12 mesecev oziroma 355,14 EUR na mesec. Tožnik ima še pokojnino 583,59 EUR, skupaj torej 938,63 EURI, od tega je potrebno odšteti preživnino 141,04 EUR (54,17 EUR, 86,87 EUR) in tako znese mesečni dohodek tožnika le 797,69 EUR, kar pa je manj kot znaša dvakratnik osnovnega minimalnega zneska 804,36 EUR in tako ni pogojev za vračilo tudi iz tega razloga. Iz odločbe tudi ne izhaja, da je tožena stranka tožniku poslala pred izdajo odločbe svoje ugotovitve, da bi se tožnik lahko že takrat do tega opredelil. 14. Predlaga, da naslovno sodišče po izvedbi ponujenih dokazov, sklep opr. št. Bpp 159/2018 z dne 26. 10. 2020 odpravi in tožniku prizna in odmeri vse nastale stroške in jih naloži v plačilo toženi stranki, s plačilom v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Dejstvo, da določbe ZBPP, ki jih je tožena stranka uporabila pri odločitvi, ne vsebujejo izrecne zahteve o tem, da mora imeti stranka pravico do izjave v postopku (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP), če se izkažejo določene okoliščine za sporne, ne pomeni, da je navedena pravica iz ZUP (in 22. člena Ustave) v ZBPP izključena.

17. Sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se lahko pred izdajo izpodbijane odločbe izrekel o pomembnih dejstvih za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave) in sicer: glede ugovora, da je bila brezplačna pravna pomoč odobrena samo do višine 700,00 EUR, tožnik pa bi bil po izpodbijani odločbi dolžan vrniti 1083,33 EUR; da sta bili stranki v postopku, v katerem je bila obema strankama dodeljena brezplačna pravna pomoč, dolžni kriti svoje stroške postopka, izvedenstvo pa je bilo potrebno zaradi varovanja otrokovih koristi, zato bi si stroške morali deliti obe stranki; da je tožena stranka napačno izračunala obdobje enega leta od pravnomočnosti odločbe, ko je ugotavljala premoženjsko stanje tožnika; in da je tožena stranka tudi napačno izračunala mesečni dohodek tožnika, saj je ta pod mejo 804,36 EUR in znaša 797,69 EUR.

18. Iz tožbenih navedb v povezavi z navedenimi štirimi tožbenimi ugovori ne izhaja, da bi bili ti ugovori očitno neutemeljeni. Poleg tega, ko državni organ v enem letu po zaključku postopka naloži stranki vrnitev denarnega zneska v višini 1083,33 EUR iz naslova izplačane brezplačne pravne pomoči, mora tak zavezanec dobiti možnosta, da se pred izdajo upravne odločbe o naložitvi omenjene obveznosti izjasni o predmetni obveznosti. Zato je bila omejitev pravice do izjave v konkretnem primeru v neskladju z načelom sorazmernosti. Ker je bila tožniku kršena pravica do izjave v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP (in 1. odstavka 138. člena ZUP) in 22. člena Ustave, kar je lahko vplivalo na zakonitost odločitve, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

19. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285,00 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 347,70 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe oziroma skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.