Jedro

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v odgovoru na pritožbo glede tega, zakaj tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi čiščenja orožja. Ob navedbah tožene stranke v odgovoru na pritožbo ne zadošča zgolj pavšalni zaključek sodišča druge stopnje, da med opravila, ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka spada tudi sprotno čiščenje orožja. Takšen zaključek očitno izhaja iz sicer neobrazložene domneve, da se je sprotno čiščenje orožja opravljalo tudi ob dnevih, ko naj bi bil tožnik prost. Kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Pretirana je zahteva, da pripadnik na dan tedenskega počitka ne bil smel doživeti ničesar, kar bi ga spominjalo na to, da je vojak na mednarodni misiji (takšno razumevanje je razvidno iz zatrjevanja, da je kršitev pravice do tedenskega počitka podana, ker je tožnik moral biti v uniformi, ni smel zapustiti baze, da so šli jest v skupini in podobno).

Zmotno je stališče, da zahteva po sprotnem čiščenju orožja in opreme, že sama po sebi, pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.

Opravila, kot je prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. V konkretni zadevi je treba upoštevati, kaj je o nošenju vode tožnik zatrjeval, pa tudi, ali mu je nošenje vode sploh kdo odredil (prav na dan počitka) in kako je bila zagotovljena preskrba s pitno vodo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se zadrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 3.790,08 EUR iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka na misiji KFOR 28, v času od 22. 9. 2013 do 26. 4. 2014. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni opravljal dela na patrulji, varovanju baze ali Pećke patriarhije in tudi ni imel usposabljanj ali kakšnih drugih delovnih zadolžitev. Postavilo se je na stališče, da opravila v zvezi s pranjem (svojih) oblačil, v smislu, da jih pripadnik prinese ali odnese na določen kraj, nošenje vode za pitje (pri čemer tožnik ni dokazal, da bi vodo redno in po navodilih delodajalca moral nositi na proste dneve) ne pomenijo opravljanja nalog in tudi ne kršitve pravice do tedenskega počitka. Glede čiščenja orožja in opreme sodišče ugotavlja, da ga je bilo potrebno opravljati sproti, torej po opravljenem delu, zato se to delo ni prenašalo na proste dneve, tožnik pa tudi ni dokazal, da bi mu tožena stranka ob prostih dnevih odredila to delo. Opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne presegajo obsega standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnosti, opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 3.519,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2014, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da nobeno od opravil, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, po vsebini ne predstavlja del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev. Med takšne zadolžitve naj bi nedvomno spadale obveznosti glede udeležbe na sestankih z nadrejenimi, sprotno čiščenje orožja in razkladanje vode s kamiona, kar se je po odredbi nadrejenih opravljalo tudi ob prostih dnevih.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 11/2020 z dne 12. 5. 2020 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je svojo odločitev oprlo na sprotno čiščenje orožja in opreme ter nošenje vode oziroma razkladanja vode s kamiona; - ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, ali tudi večerno srečevanje in informiranje v bivalnih prostorih pripadnikov (sestanki z nadrejenimi), sprotno čiščenje orožja in opreme, razkladanje vode s kamiona in nošenje vode vplivajo na presojo, da pripadniku tedenski počitek ni bil omogočen.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) podana, ker se sodišče druge stopnje ni obrazloženo opredelilo oziroma se sploh ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki je v odgovoru na pritožbo tožnika konkretno izpostavila, v čem ta ne upošteva trditvene podlage (jo prekoračuje), v razumevanju katerih opravil je materialnopravno zmotna, kaj so tožnik in priče izpovedale o posameznih izpostavljenih opravilih ter zakaj je bila odločitev sodišča prve stopnje dejstveno in materialnopravno pravilna. Iz izpodbijane sodbe ni jasno, ali sodišče druge stopnje nošenje, razkladanje in prevzemanje pitne vode šteje za delovno obveznost ali ne, zaradi česar so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, kar pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če se sodišče druge stopnje ne strinja z vsebino odločitve revizijskega sodišča v zadevi VIII Ips 31/2019, bi moralo za svojo odločitev ponuditi tehtne razloge, ob njihovi odsotnosti pa gre za kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni rekel, da bi vodo po ukazu nosil za druge, zato je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj odstopa od prakse vrhovnega sodišča, na katero se je tožena stranka sklicevala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in tudi v odgovoru na pritožbo tožnika. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tudi večerno srečevanje in informiranje v bivalnih prostorih pripadnikov, sprotno čiščenje orožja in opreme, razkladanje vode s kamiona in jutranji postroj ob dvigu zastave pomenijo, da tedenski počitek pripadniku ni bil omogočen. Bistveno je, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik ni opravljal delovnih obveznosti na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, kar je tožnik tudi potrdil s svojim podpisom. Opozarja, da je materialnopravno stališče sodišča druge stopnje nasprotuje stališčem Vrhovnega sodišča v odločbah VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 18/2019, ki jih v nadaljevanju tudi obširno povzema.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. V skladu s 361. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

K vprašanju, ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je svojo odločitev oprlo na sprotno čiščenje orožja in opreme ter nošenje vode oziroma razkladanje vode s kamiona.

8. Revizija v zvezi z izostankom opredelitve sodišča druge stopnje do navedb in pravnih naziranj tožene stranke, podanih tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v odgovoru na pritožbo tožnika, utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če kakšni strani z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ali je bila stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem, se presoja tudi z vidika uresničevanja pravice do konktradiktornega postopka oziroma pravice do izjave v postopku. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami stranke, da pretehta njihov pomen in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, opredeli v obrazložitvi svoje odločbe. To velja tako za prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče. Res je sicer, da je standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje lahko nižji, kadar to pritrdi dejanskim ugotovitvam in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča, saj mu ni treba ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in s katerimi se strinja. Drugače pa je, kadar sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, kot je storilo tudi v konkretnem primeru. Tedaj mora v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na navedbe pritožbe, temveč tudi na vse relevantne, za odločitev bistvene navedbe nasprotne stranke, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev.

9. Tožena stranka tako utemeljeno opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v odgovoru na pritožbo glede tega, zakaj tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi čiščenja orožja (o čiščenju opreme v pritožbi niti ni bilo govora). Ob navedbah tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da iz izpovedb prič J. R., K. B. in J. K. izhaja, da čiščenja orožja na prosti dan ni bilo, da je celo sam tožnik na izrecno vprašanje, kolikokrat mu je poveljnik na njegov prosti dan ukazal, da mora prebrisati (očistiti) orožje odgovoril, da nikoli, da je priča E. A. izpovedal, da je bilo orožje treba očistiti po nalogah (torej na dan opravljanja dela in ne na prost dan) ter da je bilo orožje v orožarni (kar pomeni, da pripadnikom na prosti dan ni bilo dostopno) ne zadošča zgolj pavšalni zaključek sodišča druge stopnje, da med opravila, ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka spada tudi sprotno čiščenje orožja. Takšen zaključek očitno izhaja iz sicer neobrazložene domneve, da se je sprotno čiščenje orožja opravljalo tudi ob dnevih, ko naj bi bil tožnik prost. Vendar pa bi bil tak zaključek možen le, če bi sodišče druge stopnje obrazložilo, zakaj ne držijo ugovori tožene stranke, ki kažejo drugače. Če drži, da se je orožje čistilo po opravljeni nalogi (ugotovljeno pa je bilo, da tožnik ob dela prostih dnevih ni opravljal dela na patrulji, varovanja baze ali Pećke patriarhije, ni imel usposabljanja ali kakšnih drugih zadolžitev, ki bi bile vezane na orožje) in če drži, da je bilo orožje shranjeno v orožarni, potem je očitno, da se orožje ni čistilo ob prostih dnevih. Sicer pa tožnik niti ni trdil, da je orožje čistil v prostih dnevih (še manj da mu je kdo odredil, da ga mora prav takrat čistiti), temveč je bilo govora le o sprotnem čiščenju, kar pa lahko pomeni le čiščenje v tistem dnevu, ko je tožnik orožje uporabljal oziroma je opravljal delo vojaka in ni bil prost. 10. Tožena stranka tudi ni dobila ustreznega odgovora na svoje podrobne in natančne navedbe v odgovoru na pritožbo glede vsebine in trajanja večernih „sestankov“ v bivanjskih prostorih tožene stranke. Tožena stranka je tako navedla, da je materialnopravno zmotno kot sestanek in opravljanje dela za delodajalca označevati večerna srečevanja in informiranja pripadnikov v njihovih bivalnih prostorih. Če se nekomu pove, kaj se bo zgodilo naslednjega dne ali če pride poveljnik zvečer do svojih vojakov v njihovih prostorih in se pogovori z njimi, tega ni mogoče označevati za opravljanje dela, temveč gre zgolj za prejemanje sporočil in informacij v neformalnih okoliščinah. Tožena stranka je opozorila na izpovedbe obeh poveljnikov, da se pripadnikom na tedenskem počitku ni bilo treba udeleževati sestankov. Opozorila je na izpovedbo priče J. K., da je zvečer po osmi uri v sobo prišel poveljnik oddelka in na hitro povedal kdo kam gre, kdaj se gre in kaj rabijo s seboj ter izpovedbo priče K. B. o tem, kako so ti „sestanki“ konkretno zgledali.

11. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje v celoti prezrlo njeno navedbo v odgovoru na pritožbo, da je bila edina pravočasna trditvena podlaga tožnika v zvezi s tedenskim počitkom, da je vse dni v tednu opravljal različne naloge, kar pa je konkretiziral le z varovanjem baze in Pećke patriarhije, QRF pripravljenostjo, dežurstvom zaradi vzdrževanja javnega reda in miru, usposabljanjem, nemožnostjo samostojnih izhodov iz baze oziroma vmejenim gibanjem in nošenjem uniforme, druge trditvene podlage pa ni podal. Še zlasti pa odsotnosti tedenskega počitka ni povezoval z nošenjem vode ter čiščenjem orožja in opreme, o čemer je le izpovedoval. 12. Zaradi v 9. do 11. točki obrazložitve tega sklepa povzetega izostanka ustrezne opredelitve sodišča druge stopnje do navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče druge stopnje s tem toženo stranko prikrajšalo za pravico do izjave.

13. Čeprav prekoračitev trditvene podlage oziroma nadomeščanje trditvene podlage z izpovedjo stranke predstavlja samostojno kršitev pravil pravdnega postopka, pa gre lahko tudi za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če sodišče v celoti prezre opozorila nasprotne stranke v zvezi s tem in svojo odločitev v celoti opre ravno na navedbe, za katere nasprotna stranka trdi, da so podane prepozno oziroma sploh niso podane in jih je sodišče nadomestilo z izpovedjo stranke ali priče. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do tovrstnih ugovorov tožene stranke, je bila kršena njena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

14. Revizija tudi utemeljeno opozarja na povsem samovoljen in z ničemer utemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnik vodo nosil po ukazu nadrejenih. O takšnem ukazu ni bilo nobenih navedb. O tem tudi ni izpovedala nobena od prič in ne tožnik. Ob pravnem stališču, da nošenje vode ne pomeni opravljanja nalog in tudi ne kršitve pravil do prostega dne oziroma počitka, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi dokazni zaključek, da tožnik tudi sicer ni dokazal, da bi moral na proste dneve redno, po navodilih delodajalca nositi vodo. Sodišče druge stopnje je po zgolj formalno opravljeni pritožbeni obravnavi, na kateri je le prebralo listine v spisu in zapisnike narokov za glavno obravnavo, napravilo drugačno dokazno oceno, ne da bi pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do navedenega zaključka. Zaradi navedenega sodbe v tem delu dejansko sploh ni mogoče preizkusiti. Zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. V zvezi z zaključkom, da je tožnik vodo nosil po ukazu nadrejenih, pa revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Vendar pa izpodbijana sodba ne temelji na tem, da naj bi tožnik izpovedal, da je vodo nosil po ukazu nadrejenih, kar bi v resnici pomenilo protispisnost v smislu navedene določbe, temveč je sodišče druge stopnje ta zaključek napravilo, ne da bi se pri tem sklicevalo na kak dokaz, kakor je to razloženo v prejšnji točki obrazložitve.

16. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

K vprašanju, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve ali tudi večerno srečevanje in informiranje v bivalnih prostorih pripadnikov (sestanki z nadrejenimi), sprotno čiščenje orožja in opreme, razkladanje vode iz kamiona in nošenje vode vplivajo na presojo, da pripadniku tedenski počitek ni bil omogočen.

Sestanki z nadrejenimi

17. V istovrstnih sporih o kršitvi pravice pripadnikov slovenske vojske do tedenskega počitka v času misije je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v zvezi s tem ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.1

18. Dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje o vsebini in načinu tega, kar je štelo za obvezne sestanke, ne omogočajo materialnopravne presoje, ali je šlo za poseg v pravico do tedenskega počitka. Obe sodišči sta se sklicevali na izpovedbo priče K. B., da je šlo za kratke2 neformalne sestanke v zvezi z nujnimi informacijami, s katerimi so morali biti pripadniki seznanjeni, vendar brez posebnih obremenitev. Iz njegove izpovedbe izhaja, da so ti sestanki potekali tako, da je poveljnik oddelka te informacije podal kar na hodniku nastanitvenega objekta, v katerem so vojaki počivali. Tudi sodišče druge stopnje govori o krajših sestankih brez posebnih formalnosti in obveznosti. V takšnih okoliščinah navedenega informiranja pripadnikov ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka.

19. Ta zadeva v tem delu ni primerljiva s sodbo VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019, saj je v navedeni zadevi šlo za poveljnika oddelka, ki je imel dnevno sestanke najprej z nadrejenimi, nato pa je te informacije moral predati naprej svojim podrejenim, delo pa ne bi potekalo nemoteno, če se teh sestankov ne bi udeleževal tudi ob prostih dnevih. Zato je sodišče v navedeni zadevi utemeljeno zaključilo, da so sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti. Dejanske okoliščine v tej zadevi niso primerljive. Kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Pretirana je zahteva, da pripadnik na dan tedenskega počitka ne bil smel doživeti ničesar, kar bi ga spominjalo na to, da je vojak na mednarodni misiji (takšno razumevanje je razvidno iz zatrjevanja, da je kršitev pravice do tedenskega počitka podana, ker je tožnik moral biti v uniformi, ni smel zapustiti baze, da so šli jest v skupini in podobno).

Sprotno čiščenje orožja in opreme

20. Zmotno je tudi stališče, da zahteva po sprotnem čiščenju orožja in opreme, že sama po sebi, pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka. Najprej gre za to, da že pojmovno sprotno čiščenje pomeni, da se ga opravi sproti, torej takrat, ko je neka dejavnost končana in se vojak vrne v bazo, ne pa šele potem, ko ima prosto.

21. Sicer pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče očitno neutemeljeno v en koš tlači čiščenje orožja in opreme. Zaključek o čiščenju orožja na prosti dan je neprepričljiv ne le zaradi izpovedb tožnika, da mu nikoli ni bilo ukazano, da na prost dan čisti orožje, temveč tudi dejstva, da na prost dan pripadnik slovenske vojske nima orožja pri sebi, temveč je v orožarni. Glede čiščenja opreme pa dejansko velja enako kot glede čistoče oblačil. Opremo in oblačila ima pripadnik pri sebi, zahteva po čistoči in urejenosti pa ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka.

Razkladanje in nošenje vode

22. V sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 je Vrhovno sodišče že odločilo, da opravila, kot je prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. Kot že navedeno je s tem v zvezi v konkretni zadevi treba upoštevati, kaj je o nošenju vode tožnik zatrjeval, pa tudi, ali mu je nošenje vode sploh kdo odredil (prav na dan počitka) in kako je bila zagotovljena preskrba s pitno vodo.

Odločitev o reviziji

23. Glede na odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

24. V novem postopku bo sodišče druge stopnje odpravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem, nakar bo tudi ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč o zahtevku lahko znova odločilo.

25. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Primerjaj odločbe VIII 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020, VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020 in VIII Ips 18/2020 z dne 9. 6. 2020. 2 Priča J. K. je govoril o petminutnih sestankih, na katerih se je na hitro povedalo za naslednji dan.