Jedro

Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa ne izhaja dejanska površina prodajanih parcel (in ne površina tožniku že lastnih parcel), ne njihova izračunana primerljiva površina, zato ima tožnik prav, da trditve prvostopnega organa, da bi z nakupom parcel ne mogla nastati nova zaščitena kmetija, ker dejanska površina ne presega 5 ha, primerljive kmetijske površine pa je še bistveno manj, ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je organ storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima tožnik status kmeta ter da je v postopku uveljavljal, da je kmet mejaš, bi bil prvostopenjski organ dolžan preizkusiti njegovo upravičenje tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 18. člena ZKZ, kar pomeni, da je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačni uporabi materialnega prava.

V primeru, ko več kupcev prestane preizkus pogojev iz 18. člena ZKZ, se za določitev prednostnega upravičenca do nakupa uporabi določbo 23. člena ZKZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kočevje št. 330-380/2014/13 z dne 10. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odobril pravni posel sklenjen med A.A. in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (Sklad) kot kupcem, o delu, ki se nanaša na v 1. točki izreka navedene parcele; v 2. točki izreka odobritev pravnega posla zavrgel za parcele, ki so stavbno zemljišče; ter v 3. točki izreka zavrnil odobritev pravnega posla, sklenjenega med A.A. in tožnikom. V obrazložitvi je navedel, da je prodajalec A.A. podal ponudbo za parcele, ki so del zaščitene kmetije. Na ponudbo sta se javila Sklad in tožnik, ki je zatrjeval, da ima status kmeta, da je mejaš na eni od predmetnih parcel in da ima sklenjeno najemno pogodbo že od leta 2012. V zvezi z najemno pogodbo je upravni organ ugotovil, da ni upoštevna, ker ni evidentirana v zemljiški knjigi, kot to določa 28. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Nadalje je ugotovil, da je bilo z odločbo z dne 3. 12. 2013, pri tukajšnji upravni enoti tožniku priznan status kmeta po ZKZ. O zadevi je odločal na podlagi določbe 18. člena ZKZ, ki določa, da se zaščitena kmetija v prometu ne sme deliti, razen v prvem odstavku 18. člena določenih primerih. Glede tožnika je ugotovil, da zemljišče, ki je v njegovi lasti oziroma solasti, ne predstavlja zaščitene kmetije, ter da tudi z nakupom parcel ne more nastati nova zaščitena kmetija, saj dejanska površina ne presega 5 ha, primerljive kmetijske površine pa je še bistveno manj. Tožnik je lastnik le ene parcele v k.o. … v velikosti 66 m2 ter solastnik nekaj parcel v k.o. …. Posledično to pomeni, da je v skladu s 5. alineo 18. člena ZKZ odobril pravni posel s Skladom.

Drugostopni organ je pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa povzel obrazložitev prvostopnega organa, dodal pa še, da v primeru zaščitenih kmetij določba 23. člena ZKZ ne pride v poštev.

Tožnik izpodbija odločbo prvostopnega organa in meni, da je prvostopni organ odločal na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega zakona, kršil pa je tudi pravila postopka. Navaja, da se glede na svoje že obstoječe kmetijsko zemljišče s tem, ki je predmet prodaje, povečuje in zaokroža obstoječe kmetijsko zemljišče in nastaja nova zaščitena kmetija. O tem izpodbijana odločba ter drugostopna odločba nimata razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Protispisno pa tudi ni navedeno, da tožnik ne bi povečal obstoječega kmetijskega zemljišča skupaj z kupljenim ter bi nastala nova zaščitena kmetija. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranki z interesom na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odobritev pravnega posla, sklenjenega med prodajalcem in Skladom (1. točka izreka) in zavrnitev odobritve pravnega posla sklenjenega s prodajalcem in tožnikom (2. točka izreka).

Pravno relevantno dejstvo v zadevi je, da se prodaja del zaščitene kmetije prodajalca, kar napotuje organ, da ugotavlja izpolnjevanje pogojev kupcev po 18. členu ZKZ. Po tej določbi se zaščitena kmetija v prometu ne sme deliti, razen v naslednjih primerih: - če se povečuje, zaokrožuje obstoječa zaščitena kmetija ali nastaja nova zaščitena kmetija; - če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika; - če se odtujijo stavbna zemljišča; - če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko; - če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji Republika Slovenija oziroma občina; - če lastnik poveča ali vzpostavi solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist solastnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

Upravni organ je v postopku ugotavljal, ali zemljišče, ki ga ima v lasti tožnik, predstavlja zaščiteno kmetijo (odločba Upravne enote Kočevje št. 330-424/2014/4 z dne 18. 6. 2014) in ugotovil, da ne, ker ima v lasti 0 m2 primerljivih kmetijskih površin, ugotovil pa je tudi, da parcele, ki jih ima v lasti skupaj z ponujenimi, ne morejo predstavljati nove zaščitene kmetije, saj dejanska površina prodajanih ne presega 5 ha, primerljive kmetijske površine pa je še bistveno manj. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja navedba alinee 18. člena, vendar bi z obrazložitve izhajalo (razlogov, ki jih je navedel prvostopni organ), da je organ z navedenim presojal izpolnjevanje kriterija po 1. alinei.

Tožnik ugovarja, da glede na svoje že obstoječe kmetijsko zemljišče, s tem, ki je predmet prodaje, povečuje in zaokroža obstoječo kmetijo in nastaja nova zaščitena kmetija, vendar o tem organ razlogov ni navedel in odločbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem ugovorom sodišče pripominja, da iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa ne izhaja dejanska površina prodajanih parcel (in ne površina tožniku že lastnih parcel), ne njihova izračunana primerljiva površina, zato ima tožnik prav, da trditve organa, da bi z nakupom parcel ne mogla nastati nova zaščitena kmetija, ker dejanska površina ne presega 5 ha, primerljive kmetijske površine pa je še bistveno manj, ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je organ v zvezi z zgoraj navedenim razlogom, s katerim je utemeljil zavrnitev, storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožnik pa ugovarja tudi, da je več kot očitno, da bi lahko z nakupom zemljišč povečal obstoječe kmetijsko zemljišče, s čemer uveljavlja dejanski stan iz 2. alinee prvega odstavka 18. člena ZKZ. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima tožnik status kmeta ter da je v postopku uveljavljal, da je kmet mejaš, bi bil organ dolžan preizkusiti njegovo upravičenje tudi na podlagi 2. alinee, kar pomeni, da je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačni uporabi materialnega prava.

V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ dopolniti svoje dejanske navedbe v zvezi z neizpolnjevanjem pogoja po 1. alinei, tudi z navedbo katastrskih podatkov in izračunov primerljivih površin, da bo lahko utemeljil zavrnitev na tej določbi ter bo možen preizkus njegovih trditev. V zvezi z 2. alineo, ki jo tožnik smiselno uveljavlja, pa bo moral dopolniti dejansko stanje in ugotoviti, ali tožnik morebiti ne izpolnjuje pogoja po tej alinei in je zato upravičen do odobritve pravnega posla.

Po uradni dolžnosti (20. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1) pa sodišče dodaja, v zvezi z dolžnostjo, da pazi na pravilno uporabo materialnega prava in kršitve določb postopka, da toženka ni navedla razlogov, iz katerih bi bil mogoč preizkus, da Sklad izpolnjuje pogoje po 5. alinei 18. člena ZKZ – če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji RS oziroma občina, glede na svoja prejšnja zatrjevanja v zvezi s tožnikom, da z nakupom parcel ne bo nastala zaščitena kmetija. V zvezi z navedbo drugostopnega organa (str. 3), da se v konkretnem postopku, ko gre za promet z zaščiteno kmetijo, ne more upoštevati predkupnih pravic v skladu z določbo 23. člena ZKZ, pa sodišče meni, da nima prav. V primeru, ko več kupcev prestane preizkus pogojev iz 18. člena ZKZ, se za določitev prednostnega upravičenca do nakupa uporabi določbo 23. člena ZKZ.

Ker je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, izpodbijana odločba pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.