Jedro

Zakonec, ki ne poskrbi, da se njegova pravica iz skupnega premoženja na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana le na njegovega zakonca, vpiše v zemljiško knjigo, ne more z izločitveno tožbo uspešno zahtevati ugotovitve, da je nedopustna izvršba na njegovem deležu premoženja, če je upnik ravnal pošteno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izvršba pod opr. št. I 106/96 pri Okrajnem sodišču v Kočevju na eno idealno polovico nepremičnine, vložna številka 579 k.o..., nedopustna. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožnica (oziroma sedaj njeni dediči) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Po povzetku poteka pravde opozarja na ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja, na funkcije lastninske pravice in na z zakonom določene načine pridobitve lastninske pravice. Ni sporno, da je nepremičnina skupno premoženje tožnice in njenega moža, ki pa jo je brez tožničinega soglasja zastavil toženi stranki, ta pa je svojo zastavno pravico vknjižila v zemljiško knjigo. Načela zemljiške knjige, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, trčijo v izrecne določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS in Ur. l. RS št. 14/89 do 60/99), po katerih je premoženje, ki je ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje obeh zakoncev. Glede na take zakonske določbe je tožena stranka nedvomno vedela in mogla vedeti, ko si je nepremičnino ogledala, da gre za skupno premoženje zakoncev in da je glede na zakonsko domnevo delež zakoncev na tem premoženju enak. Uporaba materialnega prava, ki temelji na načelu pravne varnosti le ene stranke, je lahko zmotna. Upoštevanje samo splošnega načela zaupanja v zemljiško knjigo pa pripelje do odvzema lastninske pravice na skupnem premoženju, ki je bila pridobljena na zakonit način. Prenehanje take lastninske pravice je po zakonu možno le v primerih, ki jih določa zakon.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v tej pravdni zadevi uporabilo določbe novega ZPP/99, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po njegovi uveljavitvi (prvi odstavek 498. člena ZPP/99).

V tej pravdni zadevi sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili naslednje dejanske okoliščine, na katere so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani stranki in revizijsko sodišče. Sporna nepremičnina je res skupno premoženje tožnice in njenega moža. V zemljiški knjigi je kot njen edini lastnik vpisan tožničin mož. S toženo stranko je 31.12.1994 sklenil pogodbo o kreditiranju občana zaradi vplačila solastninskega deleža v podjetju, 28.11.1995 pa še sporazum po 251 c členu takratnega Zakona o izvršilnem postopku, s katerim je dovolil vknjižbo zastavne pravice na sporni nepremičnini. V izvršilnem postopku pri Okrajnem sodišču v Kočevju pod I 106/96 je tožnica vložila ugovor tretjega in nato na podlagi napotitvenega sklepa tudi to tožbo. Sodišči sta ugotovili, da tožnica ni dala soglasja in tudi ni vedela za moževo razpolaganje s skupno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je to okoliščino štelo za odločilno in zato ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje pa je isto okoliščino ocenilo za pravno nepomembno. Poudarilo je, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo ščiti dobrovernega pridobitelja. Za toženo stranko zaradi podatkov zemljiške knjige velja zakonita domneva, da ni vedela, da tožničin mož ni edini lastnik zastavljene nepremičnine, pa tudi tožnica sama ni ugovarjala trditvi tožene stranke, da je zastavno pravico pridobila v dobri veri. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da tožničina v reviziji navržena trditev, da je tožena stranka mogla in morala vedeti, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ko si jo je ogledala, predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. Trditve o ogledu nepremičnine tožnica v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni uveljavljala. Zato s tako trditvijo v reviziji nedovoljeno posega v pretežno dejansko ugotovitev o dobri veri tožene stranke.

Revizijsko sodišče te trditve ni moglo obravnavati.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča druge stopnje. Njegovi materialnopravni razlogi so pravilni, zaradi revizijskega opozarjanja na zatrjevano enostransko upoštevanje načela pravne varnosti in neupoštevanje tožničinega originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa še dodaja. V obravnavani zadevi je treba tehtati različne interese pravdnih strank. Tožničin interes je z izločitveno tožbo preprečiti izvršbo na delu nepremičnine, ker je njen zakonec v nasprotju z zakonskimi določbami 54. člena ZZZDR brez njenega soglasja celotno skupno nepremičnino obremenil s hipoteko. Interes tožene stranke je v izvršilnem postopku doseči poplačilo svoje terjatve, ker se je ob sklepanju pogodbe in zastavnopravnem zavarovanju zanesla na podatke zemljiške knjige. Eno temeljnih načel zemljiške knjige je načelo zaupanja vanjo. Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95; v nadaljevanju ZZK) v četrtem odstavku 5. člena določa, da tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ima pozitivni in negativni vidik: vse tisto, kar je vpisano v zemljiško knjigo, se šteje kot resnično in pravno veljavno, za vse tisto, kar ni vpisano v njej, pa se šteje, da tudi ne obstaja.

Ob tehtanju nasprotujočih si interesov pravdnih strank je treba dati prednost interesu tožene stranke. Pri tem ne gre "samo" za objektivni razlog, ker varnost pravnega prometa zahteva, da ne sme biti prizadeti tisti, ki je ravnal v zaupanju v zemljiško knjigo. Gre tudi za subjektivni razlog, ki v obravnavani zadevi ni v prid tožnici. Ona je bila tista, ki ni ravnala pravilno in skrbno, saj ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena pravica, vpisana v zemljiško knjigo. Če bi poskrbela za njen zemljiškoknjižni vpis, bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana, saj so po prvem odstavku 1. člena ZZK vpisani podatki javni in vsakomur znani. Zaradi neaktivnosti se je torej sama izpostavila nevarnosti, da bo kdo v zaupanju v podatke zemljiške knjige pridobil kakšno pravico na skupni nepremičnini. Toženi stranki nepravilnega ravnanja ni mogoče očitati, saj ob sklenitvi pogodbe in sporazuma ni vedela za tožničino pravico in torej ni ravnala nepošteno.

Po vsem obrazloženem ni pomembno, da tožnica ni vedela za moževo sklenitev posojilne pogodbe in za obremenitev nepremičnine. Zakonec, ki ne poskrbi, da se njegova pravica iz skupnega premoženja na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana le na njegovega zakonca, vpiše v zemljiško knjigo, ne more z izločitveno tožbo uspešno zahtevati ugotovitve, da je nedopustna izvršba na njegovem deležu premoženja, če je upnik ravnal pošteno. Svojo pravico torej lahko izgubi zaradi prodaje z javno dražbo v izvršilnem postopku. Glede na revizijske trditve je tožnici pojasniti, da je to tudi eden od z zakonom predvidenih načinov prenehanja lastninske pravice.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.